Majda Juvan

Človek se vse življenje uči. In to reči za katere je prepričan, da jih ve.

Šele pred kratkim sem zasledila kratico NMS. Očitno tik pred tem, ko se bo preselila na smetišče zgodovine.
Veste kaj je NMS? Če ne, to  pomeni, da nimate otrok v srednji šoli. Kajti tam so pred tremi leti namesto negativnih ocen uvedli NMS. »Ne dosega standardov!«
Nekemu genialnemu uradniku na šolskem ministrstvu se je očitno zazdelo, da bo dijaku veliko lažje, če bo v spričevalu namesto cveka zagledal NMS.
Res je sicer, da je to veljalo predvsem za poklicne in strokovne šole. V gimnazijah so se tej novotariji skoraj v celoti uspeli ogniti. Na prej omenjenih šolah pa ne. Pri vsem skupaj je bilo najbolj neverjetno to, da so dijaki kljub nekaj takim NMS-jem lahko napredovali v višji razred. Očitno se je šolskim uradnikom zdelo, da za bodoče tehnike in kuharje, to ne more biti kakšna posebna drama.
Še največ težav so pri tem imeli ravnatelji, ki so vsemu navkljub le želeli ohraniti vsaj približno raven šolanja. Poleg tega pa je bilo tako, da so tisti dijaki, ki so leto zaključili z več NMS-ji morali med tem, ko so že hodili v naslednji, višji razred tiste NMS-je iz prejšnjega razreda nekako le popraviti. Si predstavljate od učenca, ki leto poprej ni zmogel niti enega letnika, so zdaj morali učitelji zahtevati da sočasno dela domala dva! Na primer: nekdo ki je dobil NMS iz matematike, angleščine in slovenščine je moral še preden se je naučil snov iz drugega razreda, skupaj s svojimi sošolci že pisati teste iz omenjenih treh predmetov v tretjem razredu!
Poleg tega pa je bila za ravnatelje domala nerešlijva naloga tudi usklajevanje urnikov. Ure se NMS-jevcem pač niso smele pokrivati.
Minister Lukšič je pokazal razumevanje za težave in obljubil, da se bodo tudi v te šole vrnili stari dobri cvek. Da se ve kako in kaj. Da se ve, da na znanju, ki ni vredno več kot cvek ne moreš prav ničesar graditi.
Epizoda z NMS-ji se bo torej po treh letih končala. Hitro. Kot še kakšna druga novotarija, ki so jo v zadnjih letih uradniki prav na hitro pripeljali v šolske razrede, potem pa se je izkazalo, da ne gre. Pa ne mislim le na brezplačno malico, ki je mnogi niti ne marajo, mnogim pa bi jo starši z lahko to lahko plačali. S socialno državo nima sedanja ureditev prav nič opraviti.
A ne morem si kaj, da se ob tem ne bi spomnila koliko takšnih in podobnih genialnosti šolskih uradnikov so že preživele zadnje generacije naših šolarjev. Prav vsak minister se je potrudil za kakšno. Od opisnega ocenjevanja,  nabiranja točk za to in ono šolo, do uvajanja novih predmetov, večnega spreminjanja učbenikov in delovnih zvezkov, do množenja otrok s s posebnimi potrebami in tistimi, ki da so nadpovprečni. Kmalu takih, običajnih, v šolah sploh ne bo več.
Ne morem se znebiti vtisa, da marsikaj od tega bolj kot otrokom služi  množicam uradnikov na ministrstvu, na zavodih, na inštitutih, na agencija, ki z vedno novimi in novimi takšnimi in drugačnimi doneski opravičujejo svoj obstoj. Dobro jim gre. Vedno več jih je. Ni jim hudega.
Šolarjev pa je – vsaj za zdaj - vedno manj.