Majda Juvan

Zalar terja zamenjavo Brezigarjeve, Miklavčič nestrpno čaka naslednika, išče se novi kmetijski minister, samo vprašanja časa je kdaj bo zaradi Jakomina začelo padati po Vlačiču.

Kresalova in Golobič sta domala v ilegali, ker sta afera že sama po sebi- in menda tudi drug za drugega-Miklavčič naj odstopi zaradi cepiva, Svetlik zaradi študentskega dela, Zalar pa zaradi Brezigarjeve. Janša ponovno poskuša z referendumom o izbrisanih in o družinskem zakoniku, spomladanskih demonstracij tudi še ni preklical, prezrti Rupel tujim veleposlanikom sporoča, da so Slovenijo ponovno prevzeli komunisti, Jelinčič kupčkanje z glasovi proglaša za temelj demokracije, Prijatelj je v priporu… Nora država!
A država v kateri prav vse omenjne davkoplačevalci spodobno plačujemo. Tudi tisti brezposleni. Tudi Rupla, tudi Prijatelja. In ju bomo do nadaljnega.
Država v kateri je že 100 tisoč brezposelnih, država, ki se bo samo letos dodatno zadolžila za 4,4 milijarde evrov.Država,ki nima nobenega načrta za odpiranje novih delovnih mest. Še dobro, da Pahor oznanja, da smo že izšli iz najhujšega!?
Ker, če ne bi, ob takih politikih in ob takih političnih prioritetah, tudi nikoli ne bi!
Ugled slovenske politike je povsem na psu.
V takih razmerah je iskanje novih ministrov gotovo hudo zapletena reč. Si predstavljam, da jih bo izven kroga ljudi, ki so že politiki in toreja nimajo česa izgubiti, težko najti.
Priznam, da bi bila zelo presenečena, če bi profesor Rajko Kenda prevzel ministrski stolček. Ne zato, ker bi menila, da ni ambiciozen in, da ga gibanje v krogih visoke politike ne zanima. Nasprotno. Zdi se mi, da se tam prav dobro počuti. Če se ne bi, ne bi prevzel predsedovanja zdravstvenemu svetu. A sesti v teh časih na zdravstveni ministrski stolček je blizu norosti. Spopadi s sindikati, ki bi najraje ohranili nekdanji socializem, spopadi z zdravniki, ki od privilegijev ne bodo odstopili, spopadi s civilnimi organizacijami, ki tudi, vsaka s svojo figo v žepu, oznanjajo skorajšni zdravstveni kolaps, pa še napadi političnih nasprotnikov, že zaradi česa. V vse to se bo spustil le nekdo, ki nima nobene boljše karierne možnosti. Ne nazadnje, saj to neradi slišimo, a je vendarle res, zaslužek ministra je mnogo nižji od tistega direktorja Pediatrične klinike, ki lahko ob funkciji dela še marsikaj. In novinarji ga pribijamo na križ le, če se kje zataknejo kakšna nova vrata ali, če z balkona klinike padajo plastične rože. Kaj dosti hujšega se mu skorajda ne more zgoditi.
Obeti res niso dobri. Ne vem kako se lahko tako majhna država kot je Slovenija izkoplje iz primeža negativne slekcije, ki se je že dodobra uveljavila tako na kanditnih listah za ministre kot tudi na tistih za poslance in občinske svetnike.
Razen seveda, če verjamete, da prihodnost Slovenije in slovenske politike temelji na teh, ki so zaradi ukinjanja dosedanje oblike študentskega dela včeraj pred vladno palačo demonstrirali novodobni dialog s predsednikom vlade. Če se ob tem spomite še pomladnih podmaldkov, ki so se pred časom z vsem svojim primitivizmom predstavili na ljubljanskem Magistratu, potem nas je lahko upravičeno strah. Le kdo normalen, le kdo bo še hotel v politiko. Države brez nje pa si za zdaj še nihče ni izmislil.