Majda Juvan

Barometer priljubljenosti, ki ga objavlja Delo, je postregel z nekaj pričakovanimi in tudi kakšnim manj pričakovanim rezultatom. Parlament in vlada tako slabih ocen še nista dobila, največji stranki sta domala poravnani, Slovenski nacionalni stranki – anketo so delali v dneh, ko smo že vedeli za zadnjo afero – pa je podpora narasla kar za tri odstotne točke!?

Vsekakor gre za nekaj kar je tesno povezano z razočaranjem veliko Slovencev, ki v početju politike v zadnjih letih ne vidijo zagotovil, da ta ve kaj hoče, kam vodi in kaj bo iz vsega skupaj nastalo. In v takšnih razmerah je gotovo o najlažje verjeti v preproste zgodbe in hitre sodbe. In teh Slovenska nacionalna stranka vedno ponujala obilo. Zmago Jelinčič- in samo on v tej stranki šteje- si nikoli ni razbijal glave s strategijami, dolgoročnimi razvojnimi smernicami in cilji. Prihodnost mu je služila le za umestitev opisa katastrofičnih razmer v kakršne nas bo pripeljal ta ali oni vladni ukrep. Ali pa nepostavitev letalskega muzeja v Prekmurju, na primer.
Kar je res je res. Jelinčič nikoli ni bil član vlade. Ne zato, ker si ne bi želel, temveč zato, ker si nobena vlada ne more privoščiti njegovih ekstremističnih, nacionalističnih in sovražnih stališč. Skrajnih nacionalistov se otepajo vse sodobne evropske vlade. Je pa res, da se krepijo.
Ko se je pred dobrim mesecem zaredi afere Baričevič na udaru znašla Katarina Kresal, je njena stranka domala potonila. Pa je niso zalotili pri prevzemu 300 tisoč evrov in tudi o nenačelnih, skoraj zasebnih protiuslugah z glasovi, ni nič znanega. Vsaj za zdaj ne.
Slovenski nacionalni stranki pa se je, podpora dvignila v višave. In to navkljub dejstvu, da je Jelinčič priznal, da je Pogačniku v zameno za zemljo ponudil podporo pri interpelaciji!? Saj, da to je bistvo demokracije! Kako je mogoče, da ljudstvo podpira stranko, ki ob pasji aferi grmi proti domnevnim nečednostim ministra Pogačnika, pod mizo pa se za protiuslugo dogovori za njegovo podporo?
Nič ne pomaga zgroženost predsednika državnega zbora Pavla Gantarja, ki kar ne more verjeti, da je Jelinčič rekel kar je rekel. Ki je zgrožen, ker to meče slabo luč na vse poslance, in na parlamentarno demokracijo nasploh. Ki je osupel, ker Prijatelj ni tisti hip, ko so ga dobili s prsti v marmeladi, kot on pravi, odstopil kot poslanec.
Tisti, ki so pisali statut in kodeks državnega zbora in poslanca, takšnih scenarijev niso predvideli. Verjetno so bili prepričani, da je ni stranke, ki takšnega poslanca ne bi takoj izločila iz svojih vrst. Konec koncev, najmanj vsake štiri leta so volitve  in – človek bi si pač mislil, da je tako - volivci strank nad katerimi visijo ali pa se celo potrdijo najgrši sumi, ja ne bodo nagrajevali z glasovi!
So zadnji barometri javnega mnenja signal, ki bi moral v glavah ključnih tvorcev naše sedanjosti, še bolj pa prihodnosti, prižgati alarm najvišje stopnje?
Naroda ni mogoče zamenjati. Politike pa lahko. Na volitvah.
A zgodovina je polna dokazov, da se lahko ljudstvo tudi zmoti. In zato je odgovornost tistih, ki nam vladajo, tako zelo velika. Tudi tukaj in zdaj. Ne smejo nam vladati tako slabo, da lahko obupanim in razočaranim upanje vzbudijo samo še tisti, ki so jim laž, zavajanje in prevara sredstvo in končni cilj. Tudi za dosego čisto osebnih interesov.
To je velika odgovornost politikov. Pa tudi medijev.