Majda Juvan

Z obiskovanjem živalskega vrta je tako, da ga obiskujemo dokler so otroci majhni. Potem se odrasli tja zlepa ne odpravimo. Destinacija postane ponovno zanimiva, ko shodi naslednji rod. Vmes pa mineta desetletje ali dve.

Pred časom mi je prišel pod roke cenik Živalskega vrta Ljubljana. Za štiričlansko družino je vstopnina 22 evrov. Meni se je to zdelo zelo veliko. Še kava in sok, pa ste ob 30 evrov. Le koliko staršev si to sploh lahko privošči?
Ko pa je naš prvi predstavnik tretje generacije toliko zrasel, da vsaj kakšno uro že zmore tudi sam drobiti, smo se - midva, ki sva že pozabila kako je nekdaj tam bilo in on – odpravili prav tja. V Ljubljanski živalski vrt. Priznam, da tudi zato, ker sta nama njegova starša, zato, da bi malega pogosteje tja tudi odpeljala, za Novo leto kupila letni vstopnici.
In smo šli. In imeli smo kaj videti. Je sicer čisto mogoče, da smo kaj kar ni dobro, prezrli, saj kot rečeno naš Juš je še majhen, in ne zmore vsega na enkrat, a kar mene zadeva, bomo tja še šli.
Skratka. Prvo presenečenje je sledilo takoj ob vstopu. Čeprav dan ni bil najlepši, čeprav je bilo relativno zgodaj, je bilo obiskovalcev z majhnimi otroki zelo veliko. Tudi s takimi v vozičkih. Potke, čeprav ponekod še zasnežene in blatne so bile urejene. Najlepši pa so potočki in mostički. Mi trije bi, po volji najmlajšega, lahko tam ostali ves dan. Tudi zato, ker je okoli polno kamenčkov, ki jih lahko mečeš v vodo. Race pa mislijo, da je hrana in hitro pridejo bližje.
Neskončno zanimiv je bil tudi vivarij z majhnimi  opicami. Steklena stena sega do tal in nos lahko tiščiš na šipo vse dokler te kakšna opica z one strani ne pride prav od blizu pogledat. Takrat seveda pobegneš. In greš v majhen domač hlev, kjer se lahko pomešaš med ovce, male kozice in zavaljene črne vietnamske prašičke. Čeprav te odrasli na vso silo vlečejo stran od njihovih blatnih kopeli, tudi božanje ni čisto od muh, saj je občutek čisto drugačen kot pri plišastih živalih. In še eno reč je treba omeniti. Valilnica! Ne samo za otroke, tudi za marsikaterega odraslega obiskovalca je doživetje videti kljunček, ki se pravkar prebija iz jajčne lupine.
Je sicer res, da so v živalskem vrtu tudi veliko bolj kraljevske živali. Slon, žirafe, tigri, levi. A slednji so leni in se niti ne premaknejo in za malega človečka niso nič bolj zanimivi kot kače, ki jih komajda ločiš od vej in listja. So pa že boljši kakaduji in are. Ni jih mogoče ne preslišati ne spregledati. Pa še po ograji lezejo in jih lahko vidiš čisto od blizu.
A, ker preveč dobrega ni dobro, se majhni otroci gledanja živali hitro naveličajo. Vsekakor prej kot lepih in polno zasedenih otroških igral. Naš mali bi se prodal za tiste spletene iz vrvi in za tobogane, ki jih je kar nekaj. Le na vrsto je težko čakati.
Celo pot do doma smo ga drezali, da od utrujenosti in vsega kar je videl, ni zaspal. Saj veste, pred spanjem sta nujna še kosilo in sveža plenička.
Vem, da se sliši kot reklama. A še enkrat vam zagotavljam, da ni. Morda me bo že naslednjič kaj razjezilo, a prvi vtis je bil tako dober, da vam podobno ekspedicijo priporočam. Tudi brez otroškega spremstva. Če se vam le ne zdi predraga. Letna karta res ni draga, enkratni obisk pa je. To pa pač moram, vsemu navdušenju navkljub, še enkrat priznati.