Majda Juvan

Je pač 8.marec. Praznik. Eden tistih o katerih govorimo s slabo prikrito ironijo. Pa nam pravzaprav ne bi bilo treba. Žensk nas je v Sloveniji več kot moških. In glede na to, da živimo v sistemu parlamentarne demokracije, kjer je večina glas več, bi lahko bilo drugače!

Ženske smo razumna bitja. Znamo presoditi  nesmiselnost trošenja energije za ničelni izplen.
A, morda bo vendarle potrebno ugrizniti tudi v to jabolko. O politiki in dejstvu, da se ji Slovenke na široko ogibamo, govorim
Za mizo je sedela družba, katerih otroci se bližajo, ali pa so že prekoračili 30-ta. Že pred leti so doštudirali. Večina jih je zaposlena v zasebnih firmah ali delniških družbah. Plače so solidne. Delavni čas pa… katastrofa! Mladi pravnik v ugledni pisarni  odhaja v službo ob sedmi uri zjutraj, domov pa ob 11 zvečer.  Mlada ženska, ki ji bo počasi že začela tiktakati biološka ura nikoli ne dela manj kot 12 ur, fant je v veliki mednarodni delniški družbi dal odpoved, ker ni zmogel več. Pa tudi magisterija ob takšnih obremenitvah ne bi končal. Nihče med njimi ni lačen. Imajo dobre avtomobile. Tudi streho nad glavo si bodo zagotovili. A ne glede na to, si jih večina želi v javni sektor. Plača bo nižja, ugled tudi, a morda jim bo kakšna ura le ostala tudi za iskanje življenjskih partnerjev in delanje otrok. Nihče med omenjenimi jih namreč še nima.
To je realnost današnjega dne. Verjetno si je nihče med nami za svoje otroke ni želel. Večina mladih si ob delu želi  imeti tudi svoje osebno življenje. Mnogi tudi otroke.
Kdo bo udaril po mizi? Moški niso. Bi lahko ženske? Same od sebe se razmere ne bodo spremenile.
Dokaz: Niti eden od poslancev, ki so pod vsako dopustno mejo dostojnosti tračarili o družinskem zakoniku, ni omenil tovrstnih posledic novodobne podjetne pogoltnosti in kapitalizma. Morda so zato tako na veliko mlatili o posvojitvah, da ne bi bilo potrebno omenjati vsega tistega kar nas kot družbo, resnično ogroža? A imajo kot politiki  pri tem vsak svoje račune.
Stiska prej omenjenih mladih ljudi je drugačna od stiske socialno ogroženih, ki jim gre v teh časih vsa pozornost, a je še vedno stiska. Stiska, ki je po vrhu vsega sploh nočemo videti. Češ veseli naj bodo, da imajo delo.
Bi bilo drugače, če bi več niti v rokah držale ženske? Bi postavljanje meja na videz urejenemu, a v resnici povsem povampirjenemu kapitalizmu, lahko bil izziv za današnje ženske?  Mislim, da ja. Je vredno?  Če ne bomo poskusili, ne bomo vedeli.
Prihodnost je res ženskega spola, a ni nujno, da je ravno na – al! Verjeti moramo, da je lahko tudi drugačna, brez botrov, brez tisočerih skritih računov in z iskrenimi cilji.
Je pa res, treba bi bilo na volitve in že tukaj se pametni ženski postavi sto in en ZAKAJ. Standardi, ki so jih v politiki postavili moški so tako gnili in gnusni, da bi se jim večina pametnih žensk najraje na široko ognila.