Majda Juvan

Bolj malo je tistih dni iz naše skupne preteklosti okoli katerih bi prelili toliko črnila in napisali toliko zbadljivk kot prav o 8. marcu. Časi so se spremenili. Prva leta v samostojni državi se o tem dnevu niti pogovarjali nismo, ker je preveč spominjal na AFŽ-ejevske manire, ki jih takrat - tako kot ničesar iz časov narodnoosvobodilnega boja  in  let po njem - ni bilo dostojno omenjati.

Čeprav so borke za emancipacijo in enakopravnost žensk Dan žena nekoliko rehabilitirale, si nekdanje veljave skoraj zanesljivo nikoli več ne bo povrnil. Drugi časi pač.
Dan žena niti med ženskami niti med zaposlenimi nasploh, nikoli ni bil dan, ko bi se moško občestvo iskreno klanjalo svojim boljšim polovicam in sodelavkam.
A bil je, tako kot še kar nekaj dni v letu, pravilom, priložnost za druženje, za medsebojno spoznavanje,sproščenost, tudi veseljačenje. Neke vrste starodobni  team building.
V firmi so praviloma takrat pripravili veselico ali pa vsaj kakšno skupno kosilo ali večerjo. In le redkih ni bilo.
Saj se tudi nekdaj nismo imeli vsi tako radi, da bi z veseljem prav vse obraze, ki  smo jih gledali med delom, želeli videti še na takšnih srečanjih. A povečini je le bilo luštno. Danes je tovrstnih druženj vedno manj. Nekaj zato, ker se dela cele dneve, nekaj zato, ker za takšne reči ni več denarja. Nekaj pa gotovo zato, ker se tisti, ki bi morali skrbeti za delavno vzdušje, pomena spletanja neformalnih stikov, sploh ne zavedajo. Okoli Novega leta je bilo, ko mi je kolega iz podjetja, kjer je več koč kot 1000 ljudi povedal, da se jih je za novoletno zabavo prijavilo 6. Pa to ni bil edini tak primer.
Seveda ne gre posploševati, a tolikšno nezadovoljstvo kot se danes širi na račun delavnih okolij, bi moralo delodajalce, tiste, ki se zavedajo, da brez sodelovanja z zaposlenimi, prav ničesar ne bodo mogli narediti, zelo skrbeti. A mnogi očitno o tem sploh nič ne vedo. Kaj šele, da bi kaj naredili!
Tole, ne ravno usodno razmišljanje, mi je padlo na pamet, ko sem pred dnevi gledala 15 let star dokumentarec o že dolgo pokojni igralki in pesnici Mili Kačičevi. Ona je živela za gledališče. Oboževala je oder. In je rekla nekako takole: Nekdaj smo po vsaki premieri igralci obsedeli, se družili, se pogovarjali, se smejali. Veliko smo se smejali pa čeprav smo bili tudi rivali, tudi spletke so bile. Danes pa tega ni več! Igralci opravijo delo, odidejo z odra in gredo domov. Tako je videla pred 15-timi leti. Kdo ve kaj bi rekla danes?
Če se jaz samo spomnim zabav, ki smo jih nekdaj radijci s takim veseljem pripravljali. Edini problem je bil drugo jutro, s kolikor toliko normalnim glasom priti na program. Bila so to daleč najboljša, najbolj uspešna in tudi najbolj inventivna leta mojega radia.
Ne vem kako dolgo bodo nove generacije domnevno pametnih menedžerjev  potrebovale  za spoznanje, da en sam človek pri timskem delu ne pomeni nič. In, da tudi od celega tima, ki v službo prihaja z odporom, prav ničesar ne moreš pričakovati.