Majda Juvan

Še leto nazaj se je zdelo, da vsak, ki ima kak rovokopač ali drug delavni stroj zlahka poskrbi za preživetje  družine. Dela je bilo veliko. A zdaj so prav ti najbolj nemočni. Veliki jim dela ne plačujejo, še manjšim so dolžni sami.

Ko se sproži plaz, je tako kot pri plazovih je. Le redki preživijo. In nekaj podobnega se dogaja v gradbeništvu. Država, zbornice in sindikati zdaj bijejo plat zvona.
Veliki so že v takih težavah, da jih ni mogoče potopiti. Preveč ljudi bi ostalo brez dela, preveč terjatev bi za večno ostalo nepoplačanih. Dolžniški vozel bi se le še zategoval. Ponovno se potrjuje, da je neobvladljivo velik dolg najboljša varovalka za preživetje. Vegrad, Gradis, Greb…
Za njimi pa je cela veriga malih podizvajalcev. V medijih se vrstijo zgodbe o samomorih, o nekdaj spoštovanih delodajalcih, ki po svetu hodijo s pištolo, nekaj zato, da grozijo svojim dolžnikom, nekaj zato, da se branijo pred svojimi upniki.
Tisti brez podjetniške žilice, tisti, ki živimo do vsakomesečne plače, smo ob takih zgodbah zanjo lahko le hvaležni. Pa četudi ni visoka.
Dogajanje je bilo predvidljivo. Če je krizo zakuhala pregreta investicijska dejavnost, ki je v letih konjukture presegla zdravo pamet, če je ta potem napihnila nepremičninski balon v katerem se trenutno vrti 16 tisoč neprodanih stanovanj in kdo ve koliko - nisem zasledila podatka, a gotovo jih mora biti zelo veliko - novih poslovnih prostorov, je jasno, da je do razpada gradbene dejavnosti moralo priti.  In po svoje je tudi razumljivo, da prav ta branža, sledi pa ji menda tudi že trgovina, od dražave zahteva likvidna sredstva. Že slišati je nerealno. Najprej naj davkoplačevalci saniramo banke, ki so investitorjem nekritično dodeljevale kredite, ki jih ti sedaj ne morejo vračati. Potem naj posredno davkoplačevalci saniramo še te povsem ali pa vsaj na pol sprivatizirane investitorje in na koncu naj, za boga, kupimo še vsa ta stanovanja in poslovne prostore, ki jih že v osnovi niso gradili z mislijo na potrebe kupca, temveč predvsem z mislijo na maksimiran dobiček. Ne vem kako se bo končalo, a dobro ne bo!
Vsaj nekdo pa je te situacije, ki bo navrgla na stotine obubožanih delavcev in malih podjetnikov, vesel. Podjetja za odkup in izterjavo dolgov rastejo kot gobe po dežju. So takšna, ki delajo pod okriljem bank in povsem samostojna. Odkupujejo vse. Od izterljivih do že davno zapadlih dolgov. Vse se jim očitno splača. Takole gre. Storitev ponujajo kot podjetniško priložnost. Zakaj bi prosjačili, zakaj bi tožili, zakaj bi čakali? Vaš dolg odkupimo in že jutri boste imeli na vašem računu denar. Če je vaš dolg 100 tisoč evrov, vam ponujamo 50 tisoč evrov. Ali pa tudi manj, če se izkaže, da je terjatev zapadla, da je stečajna masa negotova in podobno. Samo račun, ki dokazuje resničnost terjatve, morate priložiti. In očitno so uspešni. Če ne bi bili, tega ne bi počeli.
No, ja! Bolje tako kot če bi dolgove s kiji in orožjem izterjevala črnogorska mafija, si mislim. A se vseeno sprašujem, če ta podjetja s takšno lahkoto urejajo plačilna razmerja, kako to, da to vsem službam, inšpekcijam in uradom, ki jih  davkoplačevalci plačujemo zato, da bi poskrbeli za našo pravno in siceršnjo varnost, to ne uspe? Saj plačila disciplina naj bi bila ena temeljnih, mar ne?