Majda Juvan

Začenja se teden boja proti raku. Letos bo posvečen predvsem osveščanju moških. Ti praviloma manj skrbijo za svoje zdravje, pa tudi, ko že slutijo, da morda kaj ni v redu, z obiskom pri zdravniku bolj odlašajo. Načeloma zato, ker nimajo časa, imajo važnejša opravila, ne nasedajo paniki…… v resnici pa zato, ker jih je strah. Tako kot nas je strah vse, ko čakamo izvide.

Vsi niso taki. Poznam kar nekaj gospodov, ki priložnosti za obisk pri zdravniku zlepa ne zamudijo. Zelo dobro so poučeni o svojih pravicah. Kar veliko časa namenijo samoopazovanju. O simptomih za to in ono vedo vse. In jih  tudi redno preverjajo. Vedo kakšna diagnostika je za kaj potrebna. In ti niso tisti, ki naj bi  jih dosegla opozorila letošnjega tedna boja proti raku. Saj veste, tisti, ki dolgo kašlja, dolgo živi.
A poznam tudi drugačne. Poznam gospoda - celo zelo dobro ga poznam - ki nikoli v svoji več kot 40-letni delovni dobi ni bil na bolniški. Nikoli! Dejansko tudi zato ne, ker zares zelo hudo bolan ni bil nikoli. Na srečo. To pa ne pomeni, da se v službo ni vlačil z visoko temperaturo, ubijalskim išiasom, gripami in anginami. Če se s čim ne ve, ker ni šel k zdravniku.
V načelu bi morala biti zdravstvena zavarovalnica navdušena nad takimi ljudmi. Vse življenje plačujejo prispevke, trošijo pa ni nič. Ker ga poznam, upam, da je res rojem pod tako srečno zvezdo. A z gotovostjo ne veva. Ne jaz, ne on.
Prav takim je namenjen letošnji teden boja proti raku. Da bi vendarle dojeli, da ni nujno, da se jih nobena bolezen ne more dotakniti in ni nujno, da bodo ostali zdravi samo zato, ker se za bolezni ne brigajo.
Ženske rade rečemo, da so moški veliko bolj pomehkuženi. Da imajo že zato, ker jim ni treba roditi, veliko nižji bolečinski prag. In, da so zaradi vsega tega, če jih bolezen vseeno doleti, veliko bolj nebogljeni.
Ne vem, če je kaj od tega res. Kolikor mi je znano nobene od teh trditev empirična presoja, ni prestala. Verjetno bo bolj res, da nam vsem, ne glede na spol, bolezen sesuje svet. In vsi, ne glede na spol, ga s težavo ponovno sestavimo. Čim hujša je bolezen, čim kasneje je odkrita, težje je. Včasih tudi pretežko.
Tedni in dnevi posvečeni temu ali onemu, se mi ne dopadejo. Nekako kampanjsko nas vlečejo v razmišljanja. Enkrat o čisti vodi, drugič o smrekah, tretjič o tej ali oni grožnji našemu planetu, četrtič o bolezni. Je pa res, da vsak med njimi požene medijsko mašinerijo. In ta je pravzaprav za osveščanje ljudi edino učinkovita. Vsekakor bolj kot nenehno najedanje kakšne preveč skrbne žene, ki pametuje o preventivi in skorajšnji kazni za vse, ki se delajo norca iz možnosti, ki jih sodobna medicina ponuja.
Ker, res se delajo norca. Podatki o odzivu na presejalni program Svit s katerim iščejo tiste pri katerih bi se lahko iz predrakavih sprememb razvil rok debelega črevesa in danke, namreč kažejo, da je odziv moških še slabši kot žensk. V resnici pa vsi skupaj  zavržejo kar dve tretjini vabil. Naj razume kdor more! To je veliko več kot pri programih za preprečevanje raka dojke in materničnega vratu!
Raka so v programu Svit odkrili pri več kot 100 ljudeh. Med tistimi, ki niso vrnili vzorca, je, po verjetnostnem računu, že bolnih, še več 200 ljudi. Nihče ne ve v katerem stadiju je že bolezen. A zanesljivo je vsak od  teh več kot dvesto ljudi, skupaj z vabilom in testerjem vrgel v smeti tudi nekaj let svojega življenja. In sebi in svojim povzročil nepopravljivo  družinsko tragedijo.