Majda Juvan

Mnoge je presenetila novica, da so lastniki Pro Plusa prav na hitro razrešili urednika informativne oddaje Svet na kanalu A Bojana Travna. Takoj za njim je dal odpoved tudi voditelj Uroš Slak. Drugi voditelj Gregor Trebušak bo – tako kot se to v medijih  rado dogaja-  izkoristil odhod kolegov in prevzel urednikovanje oddaje. In karavana bo šla dalje.

KO je že pred časom gledanost Sveta na Kanalu A med informativnimi oddajami prehitela Dnevnik nacionalne televizije – in to kar za 100 odstotkov- mnogi kar nismo mogli verjeti. Kako je to mogoče?  Svet na Kanalu A je Bojan Traven od vsega začetka zasnoval na populizmu, bombastičnosti in katastrofičnosti. Visok odstotek gledanosti je povedal kakšna so pričakovanja in kakšen je domet njihove ciljne publike. Svet na Kanalu A je do uspešno prevzel formule, ki so jih pred njim že preizkusile vse tabloidne televizije tega sveta. Poročati je treba le o škandalih, aferah in govoricah. Četudi gre za čisto relevantno novico, jo je treba začiniti vsaj z napovedjo o skorajšnjem koncu sveta, ki ga bo ta ali ona reč povzročila. Ko govoriš o predlogu pokojninske reforme , je poročilo potrebno začiniti z informacijo, da bomo  po njej morali delati tudi še po smrti, na primer!
Profit in etika se izključujeta, neomejena svoboda medijev na eni in odgovorno novinarstvo na drugi strani, pa tudi. Uredništva takih oddaj se ne ubadajo z depresijo in obupom gledalcev, ki se ne zanjo in ne zmorejo upreti tovrstnemu manipuliranju. Naraščajoče nezadovoljstvo, negotovost in strah, pa tudi nista njihov problem..
Ne dogaja se le v Sloveniji. Ves civiliziran svet išče načine kako resnim medijem povrniti pomen in verodostojnost.
Ne glede na vse, kar lahko beremo v obrazložitvah odhoda dveh prepoznavnih novinarjev, ni pričakovati, da se bo oddaja v svojem bistvu kaj dosti spremenila. Taka kot, je prinaša denar. Čisto mogoče je, da bosta v prihodnjih mesecih tako Bojan Traven kot tudi Uroš Slak razočarana, ko bosta spoznala, da gre tudi brez njiju. Mnogi igralci na slovenski  družbeni in politični sceni so že spoznali, da lahko preko Sveta na Kanalu A uspešno pletejo svoje spletke. In jih bodo tudi v prihodnje.Saj menda ja nihče ne verjame tistim glasnim zagotovilom mladih poročevalcev kako so se v potu svojega obraza dokopali do tega ali onega spoznanja, do tega ali onega papirja. Za raziskovalno novinarstvo je v slovenskem prostoru silno malo  možnosti. Predvsem pa veliko premalo denarja. Pri nas raziskovalno novinarstvo temelji na »naših« in »vaših« virih.
Pri nas je pač skorajda že vse naše in vaše. Tudi novinarske organizacije. Gregor Repovž, ki predseduje  Društvu novinarjev je tako izjavil, da je  Svet na Kanalu A ena bolj problematičnih oblik psevdo novinarstva  oziroma populističnega žurnalizma, Igor Kršinar, ki vodi drugi pol slovenskih novinarjev pa, da je ta oddaja zelo kritična in uravnotežena. In približno tako so razdvojeni tudi gledalci, tako je razklana Slovenija. Tudi politika, ki skoraj zagotovo ni povsem nedolžna, ko gre za zamenjavo.
A eno je gotovo. Odhod obeh kolegov, kam, kjer ju bodo plačevali še za več žoltosti in škandalov, ne rešuje prav nobene od ključnih dilem slovenskega novinarstva.

Iskanje pravega človeka za izpraznjeni ministrstvi je očitno težka naloga za našega predsednika. Sam je sicer izjavil da je domišljav in, da ima domišljijo, a očitno to ni dovolj.

Že kakšne tri tedne spremljamo muke predsednika Pahorja, ki nikakor ne more najti dveh novih ministrov Tudi, ko se zdi, da že ima pravega, se zaplete.
Predvsem preseneča, da se zatika pri ministru za zdravje. Konec koncev je vsaj od Novega leta sem jasno, da Borut Miklavčič mandata ne bo zmogel končati. Za 66 letnika, ki je bil do možganske kapi v odlični fizični in psihični kondiciji, je 14 urni delavnik prenaporen. Vsi imamo le eno življenje.
Dorijan Marušič je sicer privolil, a vprašanje je, kaj bo lahko naredil. Z odločnostjo Boruta Miklavčiča se ne more kosati. Pa vemo, da je tudi on moral pri reformah tako zelo popuščati, da od njih ni kaj dosti ostalo. Če k temu dodamo še dejstvo, da ga niti v koaliciji mnogi ne podpirajo, se njegovim zakonom v parlamentu ne piše prav dobro. Pa je od njih odvisna usoda našega zdravstvenega varstva. In z njim vsakogar od nas. Vso negotovost, ki nas kot bolnike čaka, je prav Pahor v KC prikazal precej bolj nazorno kot je za politika primerno. Eno samo pleteničenje. Zaradi poročil, ki jih bodo poslej pisali, ne bo nihče hitreje prišel do zdravnika. Vprašanje, če bo zaradi Marušiča.
In glede na vse to, ni presenetljivo, da gre Pahorju iskanje novega kmetijskega ministra še slabše od rok. Pogačnik se je ministrskega stolčka oklepal kot klop. A, je na koncu le moral oditi. Zgodilo se je pred tremi tedni, Pahor pa novega človeka še nima. Začasno imenovanje Gjerkeša je presenetilo. Že na svojem resorju ni prav hudo učinkovit. Jeza prvega človeka kmečega sindikata je razumljiva, prva izjava pa povedna. Od predsednika vlade so pričakovali več resnosti.  Pahorju je pred tem kar nekaj izbrancev dalo košarico. Tudi tega ali se bo za položaj odločil Janez Hribar, prodekan Biotehnične fakultete, ki je bil lani tudi eden od rektorskih kandidatov, ni mogoče zagotoviti.
Je pa dogajanje simptomatično in zaskrbljujoče. Negativna selekcija v slovenski politiki postaja usodna. Ljudje, ki imajo druge karierne možnosti, se ji zavestno izogibajo. Ministrske plače so, v primerjavi s tistimi, ki lahko ob službi svetujejo še kakšnim trem podjetjem, imajo podjemne pogodbe, pišejo ekspertize že o čem, naravnost mizerne. Dejanska in objektivna odgovornost pa je velika. Politični umor pa tudi verjeten. Politična diplomacija je samo za ljudi s trdo kožo. V resnici ni veliko nežnejša od tiste, ki smo jo prepoznali iz Jelinčičevih sporočili  zdaj že bivšemu ministru. Le zakaj bi nekdo pri zdravi pameti rinil v negotovost?
Še malo pa bo Pahor moral svoje nove ministre iskati kar na zavodih za zaposlovanje. Tam je obupancev dovolj. Tudi takšnih, ki bi na koncu šli celo v politiko. Blagor nam!

V dolini kranjski je zavladala panika. Ni sicer vsesplošna, a generacijo nad 55 je pretreslo do kosti. Pa menda ja ne! Saj niso resni! Še včeraj je kazalo, da bo dovolj le še nekaj let garanja, danes pa vse kaže, da bo treba delati še deset let!

Toliko sprenevedanj kot so jih deležni predlogi pokojninske reforme, zlepa ni srečati. Če človek posluša razlago prvega sindikalista v državi dobi občutek, da je predlog po katerem bi bilo potrebno delati do 63-tega oziroma do 65-tega leta primerljiv s smrtno obsodbo. Če poslušaš, na drugi strani  ministra, pa da je podaljšanje dobe,v nekaj letih, za okroglih deset let, pravzaprav  mačji kašelj. Leto ali dve, od mene starejše dame, so se lani upokojile pri 56-tih, jaz pa bom morala delati do 63-tega leta. Priznam, razlika je očitna!
Demografski podatki so neizprosni. Ne kaže prav dobro. Naslednje generacije se bodo, vsaka manj, lahko zanašale na pokojnine.
Če naj od njih sploh kaj ostane, je treba poskrbeti, da ljudje pokojnine ne bomo dobivali kaj več kot 10, 12 let. Ve se, da se marsikje v Evropi že spogledujejo z aktivno dobo tja do sedemdesetega, saj ljudje povprečno živimo do 80-tega. In ve se tudi, da pri nas niso redki, ki pokojnino uživajo 30 in več let.
A, seveda, vsak pri sebi, ima za vse te resnice svojo razlago in svoje račune. Tudi jaz jih imam in pokojninska reforma mi jih utegne kar dobro premešati.
Dopuščam sicer, da vseh informacij še nimamo, pa vendar. Tudi jaz težko razumem zakaj se zdi ministru Svetliku pomembno le to, da ljudje ne bodo prezgodaj v pokoju, nič pa ga ne skrbi dejstvo, da danes mladi ljudje do svojega 30-tega niso v službi in ne prispevajo za pokojnine. Tako kot je zdaj razumeti, se bodo v prihodnje zaposljevali – če se bodo sploh imeli kje- še kasneje. Precej bolj kot delovna doba, bo pomembna starost. Pri 65-tih bodo pokojnino dobili čisto vsi. Vsaj minimalno. Med mlado generacijo je že tako zelo udomačeno prepričanje, da so prispevki za pokojninski sklad stran vržen denar in, da je bolje varčevati vse povsod drugje, kot tam. Da to pomeni zlom solidarnostnega pokojninskega sistema je jasno. Da je to napoved konca varni starosti, o kateri politiki tako radi govorijo, pa tudi. Preverite koliko 40 letnikov dodatno varčuje za svojo starost? Praviloma le tisti, kjer jim prispevke plačujejo delodajalci. Največkrat je to država.
Pa ne gre le za strateške premisleke. Tudi kratkoročne rešitve puščajo dvome. Res je, da so strokovnjaki izračunali, da pokojninski sistem trenutno najbolj ogrožajo bonitete na račun otrok, študija in vojske. A, da se je predlagalec  brez predhodnega obdobja odločil vse to ukiniti, se mi ne zdi modro. Glede na to, da Slovenci praviloma odhajamo v pokoj prvi dan, ko lahko, si mislim, da bodo vsi, ki bodo le lahko, poskusili prehiteti reformo. Bojim se, da bo to pokojninski zavod že v prihodnjem letu pripeljalo na rob zloma. In vsaj kratkoročno bo izplen novega pokojninskega zakona ničen, če ne kar negativen.
Ker večji problem kot želja po zgodnjem upokojevanju je dejstvo, da  klima  pa tudi delodajalci v premnogih delovnih okoljih  ne vabijo, temveč odganjajo. In pokoj je za mnoge izhod v sili. Izhod, ki omogoča, da potem delamo tisto kar imamo radi, brez prisile, mobingov in  strahu. Tudi industrijski delavci nad katerih bedo vije roke prvi sindikalist. Ljudi, ki znajo z rokami, ni nikoli preveč. In, ko bodo v pokoju bodo še delali. Tako kot popoldne delajo že sedaj.

So teme, ki pritegneje neskončno pozornost javnosti in so take za katere se komajda zmenimo. Aferam se na splošno zelo dobro piše. A nekaterim bistveno bolje kot drugim.

Najbolje se prodaja spolnost. Če obeta sprevrženost se mnogi lastniki in novinarji medijev odrečejo vsakršni etiki in vsakršnemu kodeksu samo zato, da lahko strežejo najbolj pritlehni radovednosti in privoščljivosti svojih bralcev, gledalcev poslušalcev. Boljšega dokaza kot je afera Baričevič skorajda ni. Življenje pokojnika je razgaljeno do zadnje tančice. Tudi tisti mediji, ki sicer v svojih drugih rubrikah tako radi razglašajo, da nič kar je človeškega, človeku ni tujega, so v tem primeru to načelo obrnili na glavo. Samo zato, da se je dobro bralo in podžigalo tiste, ki svoje mnenje razkrijejo na forumih. V vsakodnevnem življenju ga ne morejo, ker se ga bodisi sramujejo ali pa zato, ker nimajo nikogar s katerim bi ga lahko delili.
Spletni forumi so novodobni fenomen. Možnosti, ki jih ponujajo so v primerjavi s klasičnimi mediji naravnost neslutene.
Nekdaj so bila le pisma bralcev. Vedno so bila nadzorovana. Meja med dopustnim in nedopustnim je tanka. Pogosto politično pogojena. In tudi zato dostikrat upravičeno oporekana.
Novo možnost je ljudski glas dobil z avdiovizualnimi mediji. Radijske kontaktne oddaje so si prisvojili ljudje, ki so bili prepričani, da so poklicani razsojati o vsem in vsakomur. Tudi tu so bile omejitve. Če nič drugega je tistega, ki je klical bližnji okolici izdal glas.
V 80-tih letih so na nacionalnem radiu takšne klice objavljali z zamikom zato, da so jih lahko prekinili še preden so prišli v eter. Tam, kjer te tehnične možnosti ni bilo, smo klicatelja po potrebi preglasili kar voditelji. Vsebinske razlike med obema principoma ni bilo. Zanimivo je, da so se – in še vedno se- takorekoč v vse kontaktne oddaje v živo oglašajo isti ljudje. Iste glasove slišite na radijskih in na televizijskih valovih. Verjamejo, da so pomeben del tistega čemur sicer rečemo ljudski glas. Morda celo javno mnenje.
Je pa res, da se s forumaši ne morejo kosati.  Predvsem zato ne, ker ti za večino zares ostanejo povsem anonimni. Ni se jim treba podpisati z imenom, lahko si izmislijo kakršno  koli ime, v debato se lahko vklučijo neskončnokrat. In ker se jim niti z glasom ni potrebno razkriti, lahko svojim stališčem, tudi tistim, ki jih sicer nikomur živemu ne bi upali jasno povedati dajo krila. In to mnogi tudi storijo. Skrajni primitivizem načina pisanja in stališč pa se žal ni omejil le na forume. Počasi a zanesljivo se že zajeda v siceršnje medijsko poročanje.
Vse za bralce in gledalce.
Težava ni le le naša. Povsod po svetu se z njo soočajo. Nikjer niso posebno srečni. In povsod tehtajo med svobodo govora in tiska in varovanjem dostojanstva posameznika ali skupine. Če bi šlo za nekaj kar lahko daš na elektronsko tehtnico, določiš dopustno težo in izbrišeš, če jo presega, ne bi bilo nebene težave. A žal  gre za bistveno bolj tenkočutno presojo, kjer so meje težje določljive.Lahko je reči, da je meja tam, ko pravica vedeti, trči ob pravico ohranjaja zasebnosti. Kdorkoli jo poskuša določiti, tvega, da ga bodo bodisi privrženci, bodisi  nasprotniki sedanjega forumaštva označili za teptalca temeljnih človekovih pravic. In spet ni boljšega dokaza kot je ravno pokojni Baričevič.
Mene je vsega skupaj strah.

V Sloveniji imamo solidarnostni sistem zagotavljanja denarja za pokojnine. Delovno aktivni del prebivalstva skozi prispevno stopnjo zagotavlja denar za tiste, ki so že upokojeni.

Tega mnogi sedanji in bodoči upokojenci ne slišijo radi. O tem tudi sindikati nič kaj radi ne razpravljajo. Pa je seveda zelo res in znano prav vsem. Tak režim namreč pomeni, da je precej vseeno kaj ste v svojem delovnem veku efektivno prispevali za pokojninski sklad. Tistega denarja že davno ni več nikjer, saj je šel za pokojnine  staršev, morda tudi starih staršev. Za naše in vaše bodoče pokojnine bodo morali dovolj narediti in prispevati naši otroci. Ti, ki praviloma pred 30-tim ne dobijo službe, ti, ki morajo danes delati v vseh mogočih negotovih pogodbenih oblikah, ti, ki v obvezne sklade prispevajo čim manj je mogoče. Če sploh kaj! Kar je razumljivo, saj praviloma nimajo dovolj niti zase in za svoje mlade družine.
Vso zapletenost položaja je najlažje prepoznati s pomočjo številk. Trenutno je v Sloveniji  okoli 520 tisoč upokojencev. Na zavodih za zaposlovanje je še okoli 100 tisoč brezposelnih. Vsi so upravičeni do pokojnin, nadomestil oziroma socialnih pomoči.
V Sloveniji je trenutno zaposlenih dobrih 800 tisoč ljudi. In teh 800 tisoč ljudi mora skupaj s svojimi delodajalci zagotoviti zaslužene pokojnine in pripadajoča nadomestila za skupno 620 tisoč ljudi. Pa seveda za vse ostalo brez česar država ne more funkcionirati. Pa naj omenim le najbolj očitno: zdravstvo in šolstvo, na primer.
Vsi se ob teh številkah zatekamo k tajkunom, pa nesposobni davkariji, ki bogatih ne zna obrati, pa k tistim, ki kradejo družbeni denar. Če bi jih znali obrati in po potrebi zapreti, bi nam bilo lažje pri srcu, a za vse bi bilo še vedno premalo.
Da tako na dolgi rok ne bo šlo več prav dolgo, je razumljivo vsakomur. Tudi sindikatom, ki so najbolj glasni, ko gre za reformo pokojninskega sistema.
Čez teden dni se bo o njej začela javna razprava. Nekatere informacije so že zaokrožile v jasnosti. Nekatere so menda tudi povsem netočne. Bomo videli. Vsekakor pa  pričakovati, da bodo naša izhodišča kaj bistveno drugačna od tistih, ki so jih v zahodni Evropi že morali prevzeti, ni smiselno.
Je pa res, da bodo vendarle morala biti tudi lokalno prilagojena in razumna, saj se bomo sicer vsi skupaj prehitro ujeli v mrežo demagoških obljub in zavajanj. Veliko bo odvisno od prehodnih obdobij, veliko tudi od razumnega odrekanja vsemu na čemer so do sedaj temeljile naše osebne projekcije. Eden večjih grehov prejšnje reforme je menda  možnost, da smo k delovni dobi lahko prišteli tudi vojaščino, fakulteto in materinstvo. Bojim se, da se bo od teh bonitet potrebno posloviti. A, če se bo ta rez zgodil čez noč, si predstavljam, da bo še letos pokojninski zavod počepnil pod težo prošenj za upokojitev.
Vsi pač preračunavamo. Še pred nekaj leti je bilo razmerje med povprečno starostno pokojnino in povprečno plačo 75 odstotkov, danes je le še 66 odstotkov. In mnogi si bodo rekli, nekdaj je res bilo bolje, a jutri bo gotovo še slabše kot je danes. In, če bodo le lahko, odšli v pokoj. Povprečni Slovenec dobiva pokojnino 16 let, Slovenka pa kar 21 let. To je dolga doba. In res je, tudi velik problem.

Človek se vse življenje uči. In to reči za katere je prepričan, da jih ve.

Šele pred kratkim sem zasledila kratico NMS. Očitno tik pred tem, ko se bo preselila na smetišče zgodovine.
Veste kaj je NMS? Če ne, to  pomeni, da nimate otrok v srednji šoli. Kajti tam so pred tremi leti namesto negativnih ocen uvedli NMS. »Ne dosega standardov!«
Nekemu genialnemu uradniku na šolskem ministrstvu se je očitno zazdelo, da bo dijaku veliko lažje, če bo v spričevalu namesto cveka zagledal NMS.
Res je sicer, da je to veljalo predvsem za poklicne in strokovne šole. V gimnazijah so se tej novotariji skoraj v celoti uspeli ogniti. Na prej omenjenih šolah pa ne. Pri vsem skupaj je bilo najbolj neverjetno to, da so dijaki kljub nekaj takim NMS-jem lahko napredovali v višji razred. Očitno se je šolskim uradnikom zdelo, da za bodoče tehnike in kuharje, to ne more biti kakšna posebna drama.
Še največ težav so pri tem imeli ravnatelji, ki so vsemu navkljub le želeli ohraniti vsaj približno raven šolanja. Poleg tega pa je bilo tako, da so tisti dijaki, ki so leto zaključili z več NMS-ji morali med tem, ko so že hodili v naslednji, višji razred tiste NMS-je iz prejšnjega razreda nekako le popraviti. Si predstavljate od učenca, ki leto poprej ni zmogel niti enega letnika, so zdaj morali učitelji zahtevati da sočasno dela domala dva! Na primer: nekdo ki je dobil NMS iz matematike, angleščine in slovenščine je moral še preden se je naučil snov iz drugega razreda, skupaj s svojimi sošolci že pisati teste iz omenjenih treh predmetov v tretjem razredu!
Poleg tega pa je bila za ravnatelje domala nerešlijva naloga tudi usklajevanje urnikov. Ure se NMS-jevcem pač niso smele pokrivati.
Minister Lukšič je pokazal razumevanje za težave in obljubil, da se bodo tudi v te šole vrnili stari dobri cvek. Da se ve kako in kaj. Da se ve, da na znanju, ki ni vredno več kot cvek ne moreš prav ničesar graditi.
Epizoda z NMS-ji se bo torej po treh letih končala. Hitro. Kot še kakšna druga novotarija, ki so jo v zadnjih letih uradniki prav na hitro pripeljali v šolske razrede, potem pa se je izkazalo, da ne gre. Pa ne mislim le na brezplačno malico, ki je mnogi niti ne marajo, mnogim pa bi jo starši z lahko to lahko plačali. S socialno državo nima sedanja ureditev prav nič opraviti.
A ne morem si kaj, da se ob tem ne bi spomnila koliko takšnih in podobnih genialnosti šolskih uradnikov so že preživele zadnje generacije naših šolarjev. Prav vsak minister se je potrudil za kakšno. Od opisnega ocenjevanja,  nabiranja točk za to in ono šolo, do uvajanja novih predmetov, večnega spreminjanja učbenikov in delovnih zvezkov, do množenja otrok s s posebnimi potrebami in tistimi, ki da so nadpovprečni. Kmalu takih, običajnih, v šolah sploh ne bo več.
Ne morem se znebiti vtisa, da marsikaj od tega bolj kot otrokom služi  množicam uradnikov na ministrstvu, na zavodih, na inštitutih, na agencija, ki z vedno novimi in novimi takšnimi in drugačnimi doneski opravičujejo svoj obstoj. Dobro jim gre. Vedno več jih je. Ni jim hudega.
Šolarjev pa je – vsaj za zdaj - vedno manj.

Zalar terja zamenjavo Brezigarjeve, Miklavčič nestrpno čaka naslednika, išče se novi kmetijski minister, samo vprašanja časa je kdaj bo zaradi Jakomina začelo padati po Vlačiču.

Kresalova in Golobič sta domala v ilegali, ker sta afera že sama po sebi- in menda tudi drug za drugega-Miklavčič naj odstopi zaradi cepiva, Svetlik zaradi študentskega dela, Zalar pa zaradi Brezigarjeve. Janša ponovno poskuša z referendumom o izbrisanih in o družinskem zakoniku, spomladanskih demonstracij tudi še ni preklical, prezrti Rupel tujim veleposlanikom sporoča, da so Slovenijo ponovno prevzeli komunisti, Jelinčič kupčkanje z glasovi proglaša za temelj demokracije, Prijatelj je v priporu… Nora država!
A država v kateri prav vse omenjne davkoplačevalci spodobno plačujemo. Tudi tisti brezposleni. Tudi Rupla, tudi Prijatelja. In ju bomo do nadaljnega.
Država v kateri je že 100 tisoč brezposelnih, država, ki se bo samo letos dodatno zadolžila za 4,4 milijarde evrov.Država,ki nima nobenega načrta za odpiranje novih delovnih mest. Še dobro, da Pahor oznanja, da smo že izšli iz najhujšega!?
Ker, če ne bi, ob takih politikih in ob takih političnih prioritetah, tudi nikoli ne bi!
Ugled slovenske politike je povsem na psu.
V takih razmerah je iskanje novih ministrov gotovo hudo zapletena reč. Si predstavljam, da jih bo izven kroga ljudi, ki so že politiki in toreja nimajo česa izgubiti, težko najti.
Priznam, da bi bila zelo presenečena, če bi profesor Rajko Kenda prevzel ministrski stolček. Ne zato, ker bi menila, da ni ambiciozen in, da ga gibanje v krogih visoke politike ne zanima. Nasprotno. Zdi se mi, da se tam prav dobro počuti. Če se ne bi, ne bi prevzel predsedovanja zdravstvenemu svetu. A sesti v teh časih na zdravstveni ministrski stolček je blizu norosti. Spopadi s sindikati, ki bi najraje ohranili nekdanji socializem, spopadi z zdravniki, ki od privilegijev ne bodo odstopili, spopadi s civilnimi organizacijami, ki tudi, vsaka s svojo figo v žepu, oznanjajo skorajšni zdravstveni kolaps, pa še napadi političnih nasprotnikov, že zaradi česa. V vse to se bo spustil le nekdo, ki nima nobene boljše karierne možnosti. Ne nazadnje, saj to neradi slišimo, a je vendarle res, zaslužek ministra je mnogo nižji od tistega direktorja Pediatrične klinike, ki lahko ob funkciji dela še marsikaj. In novinarji ga pribijamo na križ le, če se kje zataknejo kakšna nova vrata ali, če z balkona klinike padajo plastične rože. Kaj dosti hujšega se mu skorajda ne more zgoditi.
Obeti res niso dobri. Ne vem kako se lahko tako majhna država kot je Slovenija izkoplje iz primeža negativne slekcije, ki se je že dodobra uveljavila tako na kanditnih listah za ministre kot tudi na tistih za poslance in občinske svetnike.
Razen seveda, če verjamete, da prihodnost Slovenije in slovenske politike temelji na teh, ki so zaradi ukinjanja dosedanje oblike študentskega dela včeraj pred vladno palačo demonstrirali novodobni dialog s predsednikom vlade. Če se ob tem spomite še pomladnih podmaldkov, ki so se pred časom z vsem svojim primitivizmom predstavili na ljubljanskem Magistratu, potem nas je lahko upravičeno strah. Le kdo normalen, le kdo bo še hotel v politiko. Države brez nje pa si za zdaj še nihče ni izmislil.

Barometer priljubljenosti, ki ga objavlja Delo, je postregel z nekaj pričakovanimi in tudi kakšnim manj pričakovanim rezultatom. Parlament in vlada tako slabih ocen še nista dobila, največji stranki sta domala poravnani, Slovenski nacionalni stranki – anketo so delali v dneh, ko smo že vedeli za zadnjo afero – pa je podpora narasla kar za tri odstotne točke!?

Vsekakor gre za nekaj kar je tesno povezano z razočaranjem veliko Slovencev, ki v početju politike v zadnjih letih ne vidijo zagotovil, da ta ve kaj hoče, kam vodi in kaj bo iz vsega skupaj nastalo. In v takšnih razmerah je gotovo o najlažje verjeti v preproste zgodbe in hitre sodbe. In teh Slovenska nacionalna stranka vedno ponujala obilo. Zmago Jelinčič- in samo on v tej stranki šteje- si nikoli ni razbijal glave s strategijami, dolgoročnimi razvojnimi smernicami in cilji. Prihodnost mu je služila le za umestitev opisa katastrofičnih razmer v kakršne nas bo pripeljal ta ali oni vladni ukrep. Ali pa nepostavitev letalskega muzeja v Prekmurju, na primer.
Kar je res je res. Jelinčič nikoli ni bil član vlade. Ne zato, ker si ne bi želel, temveč zato, ker si nobena vlada ne more privoščiti njegovih ekstremističnih, nacionalističnih in sovražnih stališč. Skrajnih nacionalistov se otepajo vse sodobne evropske vlade. Je pa res, da se krepijo.
Ko se je pred dobrim mesecem zaredi afere Baričevič na udaru znašla Katarina Kresal, je njena stranka domala potonila. Pa je niso zalotili pri prevzemu 300 tisoč evrov in tudi o nenačelnih, skoraj zasebnih protiuslugah z glasovi, ni nič znanega. Vsaj za zdaj ne.
Slovenski nacionalni stranki pa se je, podpora dvignila v višave. In to navkljub dejstvu, da je Jelinčič priznal, da je Pogačniku v zameno za zemljo ponudil podporo pri interpelaciji!? Saj, da to je bistvo demokracije! Kako je mogoče, da ljudstvo podpira stranko, ki ob pasji aferi grmi proti domnevnim nečednostim ministra Pogačnika, pod mizo pa se za protiuslugo dogovori za njegovo podporo?
Nič ne pomaga zgroženost predsednika državnega zbora Pavla Gantarja, ki kar ne more verjeti, da je Jelinčič rekel kar je rekel. Ki je zgrožen, ker to meče slabo luč na vse poslance, in na parlamentarno demokracijo nasploh. Ki je osupel, ker Prijatelj ni tisti hip, ko so ga dobili s prsti v marmeladi, kot on pravi, odstopil kot poslanec.
Tisti, ki so pisali statut in kodeks državnega zbora in poslanca, takšnih scenarijev niso predvideli. Verjetno so bili prepričani, da je ni stranke, ki takšnega poslanca ne bi takoj izločila iz svojih vrst. Konec koncev, najmanj vsake štiri leta so volitve  in – človek bi si pač mislil, da je tako - volivci strank nad katerimi visijo ali pa se celo potrdijo najgrši sumi, ja ne bodo nagrajevali z glasovi!
So zadnji barometri javnega mnenja signal, ki bi moral v glavah ključnih tvorcev naše sedanjosti, še bolj pa prihodnosti, prižgati alarm najvišje stopnje?
Naroda ni mogoče zamenjati. Politike pa lahko. Na volitvah.
A zgodovina je polna dokazov, da se lahko ljudstvo tudi zmoti. In zato je odgovornost tistih, ki nam vladajo, tako zelo velika. Tudi tukaj in zdaj. Ne smejo nam vladati tako slabo, da lahko obupanim in razočaranim upanje vzbudijo samo še tisti, ki so jim laž, zavajanje in prevara sredstvo in končni cilj. Tudi za dosego čisto osebnih interesov.
To je velika odgovornost politikov. Pa tudi medijev.

Z obiskovanjem živalskega vrta je tako, da ga obiskujemo dokler so otroci majhni. Potem se odrasli tja zlepa ne odpravimo. Destinacija postane ponovno zanimiva, ko shodi naslednji rod. Vmes pa mineta desetletje ali dve.

Pred časom mi je prišel pod roke cenik Živalskega vrta Ljubljana. Za štiričlansko družino je vstopnina 22 evrov. Meni se je to zdelo zelo veliko. Še kava in sok, pa ste ob 30 evrov. Le koliko staršev si to sploh lahko privošči?
Ko pa je naš prvi predstavnik tretje generacije toliko zrasel, da vsaj kakšno uro že zmore tudi sam drobiti, smo se - midva, ki sva že pozabila kako je nekdaj tam bilo in on – odpravili prav tja. V Ljubljanski živalski vrt. Priznam, da tudi zato, ker sta nama njegova starša, zato, da bi malega pogosteje tja tudi odpeljala, za Novo leto kupila letni vstopnici.
In smo šli. In imeli smo kaj videti. Je sicer čisto mogoče, da smo kaj kar ni dobro, prezrli, saj kot rečeno naš Juš je še majhen, in ne zmore vsega na enkrat, a kar mene zadeva, bomo tja še šli.
Skratka. Prvo presenečenje je sledilo takoj ob vstopu. Čeprav dan ni bil najlepši, čeprav je bilo relativno zgodaj, je bilo obiskovalcev z majhnimi otroki zelo veliko. Tudi s takimi v vozičkih. Potke, čeprav ponekod še zasnežene in blatne so bile urejene. Najlepši pa so potočki in mostički. Mi trije bi, po volji najmlajšega, lahko tam ostali ves dan. Tudi zato, ker je okoli polno kamenčkov, ki jih lahko mečeš v vodo. Race pa mislijo, da je hrana in hitro pridejo bližje.
Neskončno zanimiv je bil tudi vivarij z majhnimi  opicami. Steklena stena sega do tal in nos lahko tiščiš na šipo vse dokler te kakšna opica z one strani ne pride prav od blizu pogledat. Takrat seveda pobegneš. In greš v majhen domač hlev, kjer se lahko pomešaš med ovce, male kozice in zavaljene črne vietnamske prašičke. Čeprav te odrasli na vso silo vlečejo stran od njihovih blatnih kopeli, tudi božanje ni čisto od muh, saj je občutek čisto drugačen kot pri plišastih živalih. In še eno reč je treba omeniti. Valilnica! Ne samo za otroke, tudi za marsikaterega odraslega obiskovalca je doživetje videti kljunček, ki se pravkar prebija iz jajčne lupine.
Je sicer res, da so v živalskem vrtu tudi veliko bolj kraljevske živali. Slon, žirafe, tigri, levi. A slednji so leni in se niti ne premaknejo in za malega človečka niso nič bolj zanimivi kot kače, ki jih komajda ločiš od vej in listja. So pa že boljši kakaduji in are. Ni jih mogoče ne preslišati ne spregledati. Pa še po ograji lezejo in jih lahko vidiš čisto od blizu.
A, ker preveč dobrega ni dobro, se majhni otroci gledanja živali hitro naveličajo. Vsekakor prej kot lepih in polno zasedenih otroških igral. Naš mali bi se prodal za tiste spletene iz vrvi in za tobogane, ki jih je kar nekaj. Le na vrsto je težko čakati.
Celo pot do doma smo ga drezali, da od utrujenosti in vsega kar je videl, ni zaspal. Saj veste, pred spanjem sta nujna še kosilo in sveža plenička.
Vem, da se sliši kot reklama. A še enkrat vam zagotavljam, da ni. Morda me bo že naslednjič kaj razjezilo, a prvi vtis je bil tako dober, da vam podobno ekspedicijo priporočam. Tudi brez otroškega spremstva. Če se vam le ne zdi predraga. Letna karta res ni draga, enkratni obisk pa je. To pa pač moram, vsemu navdušenju navkljub, še enkrat priznati.

Včeraj smo bili prilepljeni na televizijske ekrane. Užaljeni minister Pogačnik, ki je prepričan, da ni nič kriv in rad pozablja, je odstopil. Zabrisana slika poslanca z obrazom  v dlaneh je potrdila, da mu je jasno, da je konec. In, da bo, če je v tej državi še komu kaj do poštenosti, končal na Dobu.

In potem je tu Plemeniti Zmago Jelinčič. Človek s stotimi političnimi življenji.
Vsej njegovi samozavesti navkljub se mu obetajo težave. Ljudstvo, celo tisti, ki v njem vidijo glasnika misli, ki jih sami ne upajo povedati na glas, dvomi. Niso vedeli, da lahko poslanci  ves parlamentarni stroj zavrtijo v svoje, tudi čisto osebne interese. In to ne le na račun nekih lopovov, komunajzarjev, kontinuitete, buzerenatov, ampak kar na račun nas vseh. Tudi njih samih.  Gotovo so se ob tem spomnili tudi na funkcionarske privilegije, županske stolčke,  trase cest preko sorodnikovega zemljišča in državne projekte, ki prinašajo zasebnikom lepe koncesije. Da o donosnih funkcijah v tem ali onem nadzornem organu, o ustanavljanju agencij in uradov, kjer ljudje, ki do včeraj niso vedeli nič, dobijo imenitne službe, sploh ne govorimo. Za večno. Levi in desni. Enkrat eni, drugič drugi. Tisti, ki nikoli niso bili v vladi pa vedno, ker so vedno jeziček na tehtnici. Vse to lahko poslanci uredijo. Zase in za svoje. Zakaj sicer sploh biti v politiki? Tudi zato se lahko tako zelo uspešno obkladajo, ker drug o drugem veliko vedo. Zato smo imeli 19 preiskovalnih komisij, ki služijo prav tem namenom. In v tem mandatu tudi že 19 izrednih sej DZ. Samo dve ali tri so bile namenjene krizi.
Čim slabše, tem bolje. Kako naj drugače razumemo pismo Dimitrija Rupla tujim veleposlanikom, v katerih jih, v imenu svoje trenutne stranke SDS obvešča, da v Sloveniji »zlo poskuša zatemniti slovensko sonce«. In to zlo, da je preteklost, odlikovanje Ertlu in Kučan, ki da se je spet oglasil??? Da je mera polna, so to teme, na katerih prav njegova stranka še vedno in kar naprej in vedno znova kuje svoj politični kapital.
Dimitriju Ruplu se očitno toži po pozornosti. Njegovi prijatelji, kot je rad imenoval pomembne diplomate, se zanj ne zmenijo več. Tudi po tem pismu se ne bodo. Doma pa bo spet na tapeti njegova nečimernost, užaljenost in neprofesionalnost. Rupla namreč kot uslužbenca zunanjega ministrstva, davkoplačevalci, še vedno zelo spodobno plačujemo. Njegova plača ne zamuja niti en dan. In kaj počne? Očitno ima veliko časa. Bere časopise, piše knjige in v tujino pošilja pisma v katerih bi tiste, ki ga sploh preberejo, rad prepričal, da je Slovenija zrela za državni udar. In, da naj se nikar ne čudijo, če bodo spomladi ceste preplavili demonstranti.
Janša jih je že napovedal, pismo pa lahko razumemo tudi kot poskus, da jih tujina ne bi razumela kot ego trip užaljenega politika, ki ve, da druge republike z demokratičnimi volitvami ne bi mogel nikoli postaviti. Primerjava glasov sedanje opozicije in koalicije mu, krizi navkljub, še vedno ni v prid.
Pa še to, koliko bo ostalo od Jelinčiča, trenutno ni čisto jasno.