Majda Juvan

Ljubica Jelušič je dolgo veljala za eno najboljših Pahorjevih rešitev. O obrambni politiki je veliko vedela, znala je biti priljudna, razumljiva in – zdelo se je- tudi racionalna. Vedela je, da ima ljudstvo raje maslo kot tanke.

A pobuda za ukinitev vojske je bila očitno preveč. Takšne pobude- resnici na ljubo - noben obrambni minister ne more mirno prenesti.
Slovenci nismo narod, ki bi vojaščino in vojsko prav posebej čislal. Še v ljudskih pesmih o njej pojemo v glavnem z obžalovanjem.
Iz svojih mladih dni se spomnim, da so bili največji frajerji tisti, ki so se vojski uspeli ogniti. Uspelo je le najboljšim.
Iz let, ko je šolanje zaključevala generacija mojih sinov, se spomnim veselja, da je vojska pred njunim vpoklicem postala poklicna. Reda je mlade fante tako ali tako naučila le JLA, za slovensko vojsko je že veljalo, da so z njim imeli težave celo oficirji, naborniki pa so za konec tedna že hodili domov. Da ni bilo prehudo..
Malo slovenskih vojakov se je zapisalo v zgodovino. Meister, nekaj partizanskih komandantov, peščica tistih,ki so z vojaškim znanjem sodelovali pri osamosvojitvi.
Morda tudi zato, ker nikoli nismo imeli vplivne vojske, tudi pravega mirovništva ni bilo. Še najbolj izrazito se je oblikovalo v osemdesetih, ko je bila nasploh zlata doba civilnih gibanj. Takrat je zaživel tudi mirovni inštitut okoli katerega seje zbrala skupina prodornih, mladih mislecev. Večina jih je kasneje končala v strankarski politiki. Mirovni inštitut je menda še.
A v novejših časih niti jasnega upora dejstvu, da je  naša vojska del okupatorske v Afganistanu, ni bilo slišati. Pa je menda spomin na naše domače okupatorje še živ.
Tudi zato je pobuda za ukinitev vojske presenetila. Zrasla je na straneh Mladine. Takoj se ji je pridružila kupica zelo uglednih posameznikov. V glavnem po logiki, da je nekje pač treba vzeti in, da je vojske še najmanj škoda. Če bi bilo kaj resnega, nas ne bi obranila, če pa ni, je tudi povsem nepotrebna. Na spletu  peticijo vsak dan podpiše kakšnih 1000 ljudi.
Pobudniki so nanizali tudi kup praktičnih rešitev. Od tiste, da bi rezerviste ohranili za primer naravnih nesreč, do one, da bi vojake zaposlili pri negovanju starostnikov, kar je razumno le, če verjamemo, da smo na tem svetu vsi za vse, oziroma, da so dejavnosti, ki jih pa res lahko opravlja čisto vsak. Malo strelja, malo menja rjuhe in plenice.
Vojaško opremo bi prodali. Z Natom bi že kako.
Proračun bi tako prihranil dobrih 400 milijonov evrov.
Ne vem kako se bo končalo, si pa mislim, da niti kakšne zelo hude polemike ne bo. Zakaj tako mislim? Ker populizem nikoli ni dolge sape. Ker enega hitro zamenja kak drug. V dobi spleta, nabiranje podpisov pod kar koli, ni problem. Stranke se pobudi ne bodo pridružile. Vsaj večje ne.
Poleg tega pa. Se spomnite poskusov mirovnih manifestacij v Ljubljani. Proti kakšni vojni, proti kakšnemu nasilju. Se spomnite koliko ljudi se je tam zbralo. Nekaj deset? Sto morda? Kje so deset ali sto tisoči, ki protivojni gnev izražajo v razvitih demokracijah. V Sloveniji  jih ni.
In Slovenska vojska bo. Pa čeprav nam ni čisto jasno zakaj. Pa čeprav brez patrij, transportnega letala in novih helikopterjev. To slednje pa res napišem z mirno vestjo. Za vstop v Nato nisem glasovala.

Tako zelo smo odvisni od medijev. Ti nam narekujejo početje, ti nas usmerjajo v tisto kar je in, v tisto kar je trenutno v trendu. In vernikov ni malo. Vsak dan več jih je.
Res, če hočeš biti nekdo, če hočeš, da te bodo ljudje opazili, moraš početi reči, ki so trenutno moderne. Če hočeš biti nekdo ne moreš dvakrat na teden hoditi k telovadbi. Kot smo hodili nekoč. Tudi tenisa se ne splača več igrati. Zdaj je v modi golf. Tam se srečujejo pravi ljudje, tam se sklepajo posli…slišimo. In seveda vemo, da ni res. Tam se pomembni le slikajo, ostali pa upajo, da bodo vsaj po naključju kje blizu.
Če hočeš biti nekdo, potem ne boš hodil smučat na Vogel ali na Krvavec. Seveda ne. Kupil si boš vražje drago opremo za turno smučanje in se peš, ob robu smučišča - da se te bo videlo - odpravil na vrh. Ker turna smuka je in, ona z žičnicami pa out. Kje boš peljal dol, je pa že druga zgodba. Sveža je in je ne gre obujati..
Če hočeš biti nekdo se pred belim svetom ne boš postavljal s prijaznim bevskajočim mešančkom, ampak si boš za drag denar kupil nekaj posebnega. Moški najraje kaj velikega in agresivnega, da bodo ljudje na daleč videli kakšen mačo je lastnik, ženske pa kaj kosmatega s ploskim smrčkom, da se neuka raja, ki ga sreča, ko za lastnico rine v kak hrib, sprašuje ali se bo revše kar takoj zgrudilo ali pa bo vendarle odhroplo še do naslednjega ovinka.
Tudi navaden maček nič ne velja. Mora že biti kaj tako kosmatega, da ne veš kaj je spredaj kaj pa zadaj, kaj takega, kar je zaradi degeneriranosti več pri veterinarju kot doma.
In naprej! Če hočeš biti nekdo, ne moreš jesti vsega kar ti srce poželi. Bog ne daj! V modi je ortoreksija. Vse mora biti zdravo, eko in bio. Preverjena so le črviva jabolka. Domače olivno olje in v mlinu zmleta moka. Najboljša je tista z črvički in molji. Ta je zanesljivo bio. Verjamete na besedo.
Če to še ni dovolj, potem bo najbolje, da počakate na kozmični vpoklic in se hranite samo s prano. S kozmično hrano. Tudi v Sloveniji je gospa, ki že deset let ne je in ne pije. Prisegla bi, da je v tem času pridobila kar nekaj kilogramov. Nekdaj je zelo lepo pela, zdaj precej bolje živi od širjenja svojega prepričanja in razdajanja energije za to in ono. Vedno je komu za kaj manjka. Pa še po telefonu jo lahko pošlje, tako, da ni nepotrebnih potnih stroškov in onesnaževanja. Upam, da v teh dneh vsaj tu in tam  pokliče tudi na Haiti.
Tudi porodnišnice so out. Mlade mamice, ki kaj dajo nase rodijo doma, obkrožene s svojimi najbližjimi. Da tudi bratci in sestrice, dedki in babice, tete in strici v živo doživijo prihod novega družinskega člana. Jaz jih občudujem. Naj mi nihče več ne govori, da imamo opraviti s pomehkuženo generacijo. Ko sta se pred mnogimi leti imela roditi moja dva sinova, bi umrla od groze in strahu, če me mož ne bi pravočasno dostavil v porodnišnico, danes pa so mlade mamice tako korajžne, da rodijo kar doma. Kot naše praprababice. Je sicer res, da danes več kot polovica bodočih mamic zaradi tvegane nosečnosti porod pričaka na bolniški, a ko napoči pravi čas, se zavejo, da čez naravno ga ni.  Berem, da so pred dnevi eno komajda pravočasno pripeljali v bolnišnico.
Konec dober vse dobro. Kadar je dobro. V zadnjih dneh vidimo, da vedno ni. Je pa in!

Neverjetno je, kaj vse bi mi od države. Sodeč po zadnjih dogodkih in dogajanjih  naj bi bila država tudi nekaj kar nas mora zaščititi čisto pred vsem kar se nam lahko neprijetnega pripeti. Ne le to, država bi nas morala zaščititi tudi pred samim seboj.

Samo dva zadnja dogodka, ki sta sprožila neskončno verigo tovrstnih polemik, bom omenila.
Najprej psi. O samem dogodku je vse znano. Svojci zaman prosijo za spoštljivost.
Takoj naslednji dan se je pozornost iz grozljive garaže preusmerila na državo. Kaj, da je država delala, da se je kaj takega lahko zgodilo? Česa vsega ni naredila, pa bi morala! Kdo je zdravniku omogočil to, do neba vpijočo korupcijo? In minister?  Kaj  sploh še počne na položaju?
Saj tudi jaz vem, da so v ozadju vseh teh napadov politične stranke, ki so zaslutile priložnost. V svojo mrežo so z lahkoto ujele kopico naivnih, sicer pronicljivih posameznikov, ki se niti ne zavedajo, kako so zmanipulirani. Ne vem, če to vedo novinarski kolegi, ki zgodbi dajejo polet. Presenetilo mi je, da so uspeli zapeljati tudi Svetlano Makarovič.
Ljudje nismo nujno razsodni. Iz najrazličnejših razlogov nepredvidljivi. Vsak na svoj način. Baričeviča nihče ne bi mogel zaščititi pred njim samim. Če se je moralo zgoditi, je dobro, da se je njemu in ne kakemu mimoidočemu. Če bi mu pravočasno uspavali te tri, bi si kupil druge.
Bi moral minister odstopiti? Mislim, da ne. Zakaj pa potemne odstopi notranja ministrica zaradi vsakega voznika, ki se še kar vozi, pa čeprav so mu policisti zaradi vinjenosti že nekajkrat odvzeli vozniški izpit? Jasno je, da je smrtno nevaren. Kot so bili nevarni ti psi! Tudi ti vozniki izigravajo pravila. Kot jih je Barićevič.
Tudi druga prigoda je tragična. V zadnjem tednu sta zaradi smučanja izven urejenih smučišč ugasnili dve življenji. Obakrat sta se smučarja odpravila  na sveže zasnežene strmine. Obakrat so pristojne službe v naprej opozarjale, da je takšno početje nevarno. Pa sta vseeno šla in plačala najvišjo možno ceno.
Še pred to drugo nesrečo na Zadnjem Voglu sem na radiu poslušala pogovor o nevarnosti tovrstnega početja. A me je presenetila poanta. Da država čisto premalo naredi za to, da bi takšne nesreče preprečila!?
Saj morda jaz res ničesar več ne razumem. A meni se le zdi, da je človek za vsakršno svoje početje najprej sam odgovoren. Na Krvavcu je urejeno smučišče obdano z debelo  žičnato ograjo. Table še dodatno opozarjajo na nevarnosti na drugi strani. Kaj naj potem še naredi država? Namesti električno žico?
Včasih se mi zdi, da so ljudje, ki tako prostodušno terjajo nadzor in vsakršne prepovedi, zgrešili čas in državno ureditev. Kot, da bi v demokraciji, kjer naj bi vladala človekove svoboščine, neskončno pogrešali vseprisotnost velikega brata.

P:S:
Pa, da ne bo izgledalo, kot da jaz mislim, da tej državi, ki ji plačujem davke, res ni treba nič narediti. Ne sploh ne! Recimo nerazumno se mi zdi, da se zdaj na kmetijskem ministrstvu  hvalijo s pripravo novega zakona, ki bo omejil število nevarnih psov pri enem lastniku. In si morete misliti, namesto petih, bo zdaj mogoče imeti samo tri!?
Na ministrstvu so očitno res na delu tudi šepetalci psom. In tisti,ki jih dobro slišijo.

Med številnimi svetovnimi dnevi je tudi svetovni dan raka. Umestili so ga na 4. februar. Zakaj prav sem, ne vem. A imamo ga!

Včasih se mi zdi, da bi bilo dobro te svetovne, pa mednarodne, pa kaj jaz vem kakšne dneve še vse, kar prepovedati. Praviloma so to dnevi, ko privre na plano statistika. In ta praviloma ni dobra.
Recimo! V Sloveniji vsako leto na  novo za rakom zboli 12 tisoč ljudi, 6 tisoč pa jih umre! Med tistimi, ki so zdaj otroci bo do njihovega 75-tega leta zbolel vsak drugi fantek in vsaka tretja deklica. Pomeni, če imate dva sinova…..brrrr…..
Tako statistika, ki meri povprečja. In to sedanja povprečja. A ta se spreminjajo. Pred manj kot desetimi leti je za Slovenijo veljalo, da letno za rakom na novo zboli 10 tisoč ljudi, letos pa, kot rečeno, že dva tisoč več.
Zdravniki mirijo. Že res, da je odkritih bolezni več, res pa, da zato, ker živimo dlje. Prav.
Res je tudi, da se je prisotnost raka povečala zato, ker ga več ne skrivamo. Še pred nekaj desetletji so ga. Tako bolniki kot svojci. Kdo ve zakaj? Bolezen ni nalezljiva! Danes, mnoge znane osebnosti govorijo in pišejo o svoji bolezni.
Je pa rak bolezen, ki se je ni mogoče znebiti le z dobro voljo. Ta gotovo pomaga, deluje pa vse kaj drugega. Praviloma zapletena kirurgija in draga terapija.
In tu se začenja žalostna zgodba slovenske onkologije. Toliko zapletov, kot jih je deležen ta inštitut, toliko kregarij, kot so jih v zadnjih letih spravili pod njegove stare in nove strehe, je res težko najti.
Nenehno se mi vleče primerjava z našo politiko. Tako kot je našim politikom najpomembnejše onemogočiti njihove in povzdigniti naše, je tudi na OI. Ne le, da vodstvo nikakor ne najde skupnega jezika z osebjem, kot je znano, so si v laseh tudi  na posameznih oddelkih. Težave Erika Breclja so znane. Zapletov in zaslužkov ob gradnji novega OI, sploh ni treba omenjati. Ministrstvo pa se dela kot, da nikoli ni bilo investitor. Kot, da ni zadolženo za ekonomično porabo našega denarja.
Najbolj pa me pojezi, ko eden čez drugega zatrjujejo, da se vse te peripetije bolnikov ne dotaknejo.
Prijateljici so postavili sum na ponovitev bolezni. Deset dni je čakala na odstranitev testnih bezgavk. Ni bilo operaterja in ni bilo prostora.  Ker je poznala nekaj ljudi, je operacijo dočakala. In dočakala je tudi slabe novice. Samo nekdo, ki je tako dolgo čakal ve, kako je to. In samo nekdo, ki je to doživel ve kako potem črviči vprašanje ali je tistih 14 dni, ko se ni vedelo, kaj spremenilo ali ne?
Saj ne vem, če bi bilo drugače, če bi bili na OI vsi veliki prijatelji. Če bi tam vsi mislili le na bolnike. Vem pa, da tega dandanašnji ni nikjer več. Ne v moji, ne v vaši, ne v njihovi dejavnosti. Vsi smo postali  egoisti. Vedno večkrat opravljamo le še službo. In, ko to delamo na svojih delavnih mestih, najdemo za to kopico opravičil. In, verjemite tudi tisti,ki skrbijo za naše zdravje, jih. Nič manj krvavi od nas, niso pod kožo.
Kako se bo izšlo, ne vem! Vem pa, da zato tiste, ki le zmorejo kaj več, neskončno cenim in spoštujem. In upam, da bom v nesreči, če me ponovno doleti, prišla prav v njihove roke.

Po bitki smo vedno vsi generali. V primeru smrti zdravnika Beričeviča, ki so ga pokončali lastni psi, ne bo nič drugače. Če bi vedel kaj se mu bo primerilo, bi gotovo tudi sam ravnal drugače in psov že dolgo ne bi bilo več med živimi.

Navadnim smrtnikom ne bo nikoli jasno kaj neki je vodilo zdravnika v boj z državnimi in pravosodnimi institucijami za ponovno dodelitev  krdela dokazano nevarnih psov. Večina tistih, ki se zanašamo na zdravo pamet, bi se psom odrekla. Stroka je vendarle dovolj jasno ves čas razlagala, da so zelo nevarni.
To je očitno vedel tudi sam lastnik, saj  po pričevanju sosedov, psov sploh ni spuščal iz ograjenega dvorišča. Ali takšno ravnaje ustreza definiciji vzornega ravnanja z bul mastifi, bodo morali pojasniti tisti veterinarski inšpektorji, ki so trdili, da ja.
Beričevičeva nesreča sta bila njegov vpliv in denar. Nekdo, ki ne bi imel ne enega, ne drugega, psov, ki so pred štirimi leti že razmesarili nič hudega slutečega Tržičana, ne bi dobil nazaj. Nesrečni zdravnik pa je najel najboljše pravnike, ki znajo najti procesne napake. Zadnja je bila storjena na pravobranilstvu, ki je brez pooblastila vlade, tožilo ministrstvo za kmetijstvo. In izgubilo. Vsi trije psi so bili dokončno spet doma. Tako Delo.
Višje cene, kot jo je, za svojo neracionalno privrženost živalim, lastnik ne bi mogel plačati. Verjetno ga le redki razumejo. Jaz priznam, da ga ne. Meni se zdi  sobivanje s takimi psi podobno vožnji z avtomobilom brez zavor. Kdo normalen pa bi se odpravil na pot, če bi vedel, da lahko že na prvem klancu ubije nekoga, ki bi se po naključju znašel tam? Le nekdo s samomorilskim nagibom bi s takim avtom tvegal svoje življenje.
Pes je zver. Trije nasilni psi, so tri nasilne zveri. To je Beričevič vedel. Za takšne pse se odločajo samo nekateri ljudje. Psihologi bodo vedeli kateri.
Vse hudo je za nekaj dobro. Vsaj tako naj bi bilo. Upam, da bo Beričevičeva smrt vendarle pripomogla k doslednejšemu ukrepanju v primerih, ko se bo izkazalo, da ljudje nimajo psov zato, ker bi jih njihova družba plemenitila, temveč zato, ker  poskušajo z njimi zapolniti kak svoj osebnostni primanjkljaj. Da bo ta smrt pripomogla tudi k temu, da psi, ki so petkrat težji od manjših otrok , ne bodo prosto tekali po sprehajališčih in po Šmarni gori. Da se prepotentni lastniki ne bodo od daleč drli na prestrašene starše, češ saj ne bo nikomur nič naredil!
Da bomo na prostem pri teh velikih pasmah vendarle spet  začeli videvati nagobčnike. Ker pes je nepredvidljiva zver.
Pogovor o tem, da vsak pes ni za vsakogar in za vsako okolje, bi moral biti stalnica. Rejci in lastniki pa bistveno bolj odgovorni kot so. Vsaj do drugih, če jim je že za sebe in njihove vseeno. Dober obet je že včerajšnje ravnanje policije, ki je po nalogu inšpektorja vse pse takoj usmrtila. Če bil jih pred širimi leti, bi bil Beričevič še živ.
Če pa bo edina korist od te nesmiselne smrti iskanje političnih točk, ki si jih vedno bolj nepomembna SLS poskuša nabrati z zahtevo po odstopu ministra, bo zamujena tudi ta  priložnost.
Meni je za SLS in ministra precej vseeno. Za otroke in odrasle, ki so izpostavljeni podivjanim zverem, mi pa ni!

Ko je človek od doma, ne ve prav dosti o tem kaj se godi doma. Ne nazadnje tudi zato ne, ker, če je na dopustu, ga vse skupaj niti ne zanima preveč. Če bi se zgodilo kaj zelo posebnega, bi že izvedel, saj živimo v dobi mobilne telefonije, mar ne?

In nekaj dni me ni bilo. Ker  se nihče ni oglasil s posebnimi novicami, mi je bilo jasno, da nas doma kaj posebno usodnega ne čaka. A, da bo vse skupaj taka žalost, si pa le nisem mislila.
Že v soboto zvečer sem šla na novičarske spletne strani. Katastrofa! Nič takega, zaradi česar bi nam bilo lahko v prihodnje bolje ali lažje, naši vrli politiki niso naredili. Nič! Še kar naprej se ubadajo sami s seboj. Kot v najnovejšem primeru Pahor in Zalar zaradi Brezigarjeve! Tudi v tem primeru smo državljani vsem trem zadnja skrb.
Če ne bi bilo tako zelo žalostno, bi bilo še najbolj zabavno prebirati Erjavčeve izjave. A so v resnici tako zelo bedne. Erjavec je pač moral oditi in za okoljsko ministrstvo to gotovo ni posebna izguba. Za svojo stranko, ki je edina možnost za njegovo politično preživetje, pa mora še naprej igrati klovna. To ji je na zadnjih volitvah prineslo ogromno glasov. Volivci nismo nujno racionalni ljudje.
Pa ne gre le za njegovo politično preživetje. Desusovi kadri zasedajo kar veliko lepo plačanih funkcionarskih mest v državnih podjetjih in nadzornih svetih. In kruh se tam ne reže prav na tanko.
Potem je tu Križanič. Tudi ta bi moral oditi, so prepričani v opoziciji in v Kosovi komisiji. Kot minister je poskusil vplivati na dekana ekonomske fakultete. Karkoli sta že ta dva imela, sta pač imela. Rada se očitno nimata in Mramor je izkoristil priložnost. Po sredi je bil še Jože P. Damjan. Trije, ki vedo kaj je to ministrski stolček. A očitno trije, ki bi drug drugega utopili v žlici vode. Vse tri  davkoplačevalci  solidno plačujemo. Smo jih in jih še bomo. Ne glede na to, kako dolgo bodo kje na kakšnem stolčku. Nič ne tvegajo. Njihove službice so večne.
A, da ne bo nesporazuma. Naši ministri o nekaterih stvareh  res nimajo pojma. Ne le da, ne vedo  kako voz potegniti navzgor, prav tako jim ni jasno, da če si minister ne moreš biti tak bumbar, kot si lahko, ko s svojimi klaftraš za šankom. A Križanič kar blekne. Tudi o večjem številu otrok v šolah in vrtcih je. Saj mogoče bi se tu res dalo kaj narediti, recimo to, da tetice, ki morajo v vrtcih malčkom menjati plenice, morda res ne rabijo visoke izobrazbe - naj mi Bog odpusti to bogokletno misel - a tega ne moreš ziniti kar tako. Če si minister. Še mene, ki sem le novinarka, malo skrbi.
In, če si minister za zdravje, tudi ne moreš kar tako reči, da se nek Zavod  noče preseliti na drugo lokacijo zato, ker potem uslužbenke ne bi mogle, kar med delom, skočiti na bližnjo tržnico. Preprosto ne moreš. Pa četudi si kdaj tam, med službenim časom, kakšno celo srečal.
Minister pač mora biti minister. A naši, žal večkrat kot ministri delujejo kot  gospe ministrice. Po Nušiču, seveda. Saj veste, tista Ana Živana, katere mož je nenadoma, po spletu okoliščin, postal minister. Ona pa gospa ministrica. Pa mu je bila reva bolj v posmeh kot v ponos. Kaj šele, da bi bila od nje kakšna korist.