Majda Juvan

Zdravstvena reforma je ena ključnih. Sestavljata jo dva zakona. Od predloga prvega - tistega o zdravstveni dejavnosti - je komajda kaj ostalo, drugi šele začenja svojo pot.

Čeprav politiki nočejo priznati, oba zakona potrebujemo zato, da bomo dolgoročno sploh lahko ohranili sistem javnega, vsem dostopnega zdravstva. Da nam tistim ki ne bomo imeli denarja za samoplačništvo oziroma za draga zasebna zavarovanja za primer bolezni, zdravniki – oziroma v njihove imenu uprave bolnišnic- ne bodo pred nosom zapirali vrat. Kdor verjame, da to ni mogoče, ne živi teh časih in v teh krajih. Žal!
Potrebujemo zdravstveno reformo, kjer se bo vedelo kdo pije in kdo plača. Potrebujemo tak zakon o zdravstveni dejavnosti, kjer vse spremembe le ne bodo pisane zgolj na kožo  izvajalcev, ki vedo, da se v kalnih vodah vedno najbolje ribari.
Potrebujemo pa tudi tak zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, ki bo naše pravice in obveznosti uravnotežil. Brez tega preprosto ne bo šlo.
Žal pa prve napovedi in odzivi na osnutek tega drugega dela zdravstvene reforme ne obetajo kaj dosti. Sindikalisti so proti. Proti vsemu. Očitno jim je lanskoletno dogajanje pred tovarniškimi halami nagnalo strah v kosti. Zaznali so, da bi se kaj lahko, kar čez noč preselili v zgodovino.In zato napenjajo mišice tam, kjer verjamejo, da jih lahko. Z delodajalci izgubljajo bitko. Gospodarska situacija je tako nespodbudna, da je le vprašanje časa, kdaj se jim bodo njihove navidezne zmage- tudi ta z  minimalno plačo - vrnile kot bumerang. Tudi zato jim navidezna usodnost zdravstvene reforme tako zelo prav pride.
Je pa treba povedati, da  nimajo prav težkega dela. Če bi ministrstvo vsaj približno stalo za svojimi osnovnimi cilji, če se ne bi tako zlahka upogibalo zdaj enim zdaj drugim, bi bilo sicer sindikalistom težje, bi pa zato zavarovanci lahko upali na zakonodajo, ki bi nam vsem dolgoročno zagotavljala zdravstveno varnost.
Ta že sedaj ni - in nikoli ni bila - enaka za vse. Denar, izobrazba in status, so  vedno – in vedno bodo - omogočali več. Boljša in dražja dodatna zavarovanja, boljše zdravnike, boljšo dodatno nego. Tudi v tujini. In hodijo, da ne bi mislili, da ne!
Tisto česar je mene strah je to, da bo čez nekaj let tisti, ki bo zbolel, recimo za rakom - berem, da je samo vprašanje časa, kdaj bo razglašena pandemija te bolezni – za osnovno zdravstveno zavarovanje deležen le osnovne terapije, tista res učinkovita biološka zdravila pa bodo dobili le tisti,ki  si jih bodo lahko privoščili. Manj kot 1000 evrov ena doza ne stane, letna terapija pa je od 10 tisoč evrov naprej! Tega me je strah. In bojim se, da o tem sindikalisti prav nič ne razmišljajo.
Zavračanje vsakršnih, tudi ne posebno usodnih varčevalnih ukrepov, se mi zdi skregano z zdravo pametjo. Zavračanja rahlega nižanja bolniških, na primer. Ali pa nižanje bolniške za čas bivanja v bolnišnici ali v zdravilišču? Zakaj pa ne, saj imamo tam popolno hotelsko oskrbo? Ne nazadnje, sprejmem tudi nujna dodatna zavarovanja za poškodbe pri nevarnejših športni dejavnosti. Si bomo pač smučarji privoščili kak čaj ali dva manj in se dodatno zavarovali. Kak predlog pa gotovo terja dodaten premislek. Tudi umik. A vseh po vrsti ni mogoče zavrniti zato, ker so to dobro sliši. Za dobro nas vseh, bodo udarni sindikalisti- pa pogosto tudi predstavniki upokojencev- le morali ravnati bolj razumno. Saj jih nimamo zato, da bo jutri nam in našim otrokom le še slabše. Jaz si prav nič ne želim ameriškega zdravstvenega  sistem. Naj gredo raje naši sindikalisti tja. Obama jih bo vesel. S spreminjanjem zdravstva, ki je pisano na kožo bogatim, ima velike težave.