Majda Juvan

Slovenija ima kar nekaj eminentnih, uglednih in še vedno vplivnih gospodov, ki pozorno spremljajo dogajanje okoli sebe in brez zadržkov tudi povedo kaj si mislijo o tem kar vidijo.

In praviloma so kritični. Zelo kritični.
Kadarkoli se oglasi dr. France Bučar, se tako politična, kot tudi druga javnost vznemirita. Njegova mnenja niso preračunljiva. Tudi, tista, ki jih prispeva zavidljivo kleni pisatelj Boris Pahor, ne. Zdaj pa je svoje misli na ogled postavil še Niko Kavčič.
Ne vem koliko  vas je videlo nekaj urni  televizijskega pogovora z Nikom Kavčičem. Nacionalna televizija ga je pred časom posredovala v nekaj delih. Niko Kavčič, bančnik, politik in gospodarstvenik je iz spodobne zgodovinske distance orisal nastajanje uspešnega slovenskega bančništva in gospodarstva. Zelo nazorno je opisal, kako je Udba s tihotapljenjem cigaret nabirala denar za mnoge projekte, kako so takratni slovenski politiki mimo zveznih, ali celo njim navkljub, speljali marsikateri projekt. Vse se je dogajalo skrito očem javnosti, denar se je tovoril v kovčkih, hranili so ga na računih v tujini. Brez tega ne bilo ne Ljubljanske banke, ne Iskre, ne Tama in ne Gorenja. Zelo verjetno niti osamosvojitve ne.
Gledano z današnjimi očmi in standardi, so bila vsa ta dejanja skregana tudi z najosnovnejšimi načeli pravne države, akterji pa vsi po vrsti zreli za kazenski pregon in dosmrtne zapore. Gledano z zornega kota razcveta Slovenije, pa so bili zreli za državna odlikovanja. In so jih tudi dobili. Nekateri že takrat, Niko Kavčič pa šele od Drnovška. Liberalna 70- ta so ga skupaj s Stanetom Kavčičem odplavila v pokoj.
In ta isti Niko Kavčič se je pred dnevi spet oglasil. Saj čisto umaknil se ni nikoli. A to pot so POP-ovi novinarji poskrbeli za to, da so njegova stališča postala politični program. Najprej pogrom sedanje koalicije, potem program nekih novih ljudi. Katerih, se ne ve. Ker Kresalova, Pahor in Golobič, je rekel, so preteklost. Kavčič si prihodnosti ne obeta niti od Janše. Čeprav je svoj čas bil njegov politični mentor, nikoli ni bil desničar. To, da naj bi bil pomemben akter teh sprememb Desusov Erjavec verjetno kaj pove o tem v katerih krogih so povedane misli nastale.
Resnici na ljubo, Kavčič ni povedal nič zelo pomembnega. Tudi nič takega, na kar bi veljalo staviti, ni napovedal. Zagrenjenosti in nezadovoljstva ljudi v teh časih ni težko kapitalizirati. Moji spoštovani kolegi so ga bili veseli. Uredniki in lastniki medijev pa tudi. Zdaj, ko gredo bulmastifi v predal – z njimi pa vsa sramota, ki si jo je s to afero pridelal moj ceh-  je potrebna nova medijska bomba. In nekdo, ki ima za to interes, je ponudil Nika Kavčiča. Za sedem dni bo že.
Le zakaj se mi vse skupaj upira. Le zakaj mislim, da ima Kavčič celo prav, ko pravi, da si od sedanjih politikov ne moremo kaj dosti obetati. A žal tudi z njim in njegovim razmišljanjem ne več. Med 50-timi iz prejšnjega stoletja in desetimi iz tega, je razlika. Upam.
Mimogrede in brez komentarja pa še to.
S starostjo pride modrost. Starost prinaša tegobe, a tudi eno veliko olajševalno okoliščino. Čim bolj si star, bolj z lahkoto poveš tisto kar misliš. Ne glede na posledice, verodostojnost ali politične razsežnosti.
Tri zelo ugledne slovenske modrece sem omenila na začetku tega razmišljanja. France Bučar je bil pred dnevi star 87 let, Boris Pahor jih ima spoštljivih 97, Niko Kavčič pa dobrih 94 let.