Majda Juvan

Slovenci smo veliko pri zdravniku, veliko smo na bolniški. Seveda ne vsi. A v povprečju so številke res visoke. Na leto gremo k zdravniku šestkrat, na bolniški pa smo povprečno po 15 dni.

V nekaterih dejavnostih tudi več. V komunali in v tekstilni dejavnosti tudi po 20 in več dni. Mislim si, da tudi zato, ker imajo res težko, a ne posebno dobro plačano delo. Temu se menda reče motivacija. Bila pa sem presenečena, ko sem prebrala, da so med najbolj bolnimi pri nas uslužbenci javne uprave, obrambe in – še posebej – Mestne občine Ljubljana. Mestni uradniki so povprečno letno na bolniški po18 dni. Za to, da si doma 18 dni, mora biti pa že kar hudo, si mislim.
Ko, tako v prijateljskem krogu beseda nanese na to temo, se pogosto razdelimo. Tisti iz  zasebnega sektorja, tisti, ki so morda celo sami podjetniki in SP-eji, imajo do teh številk precej nepopustljivo stališče. Tudi uradni podatki jim gredo na roko. V zasebnem podjetništvu je bolniških za pol manj kot v javnem sektorju. Nekaj morda tudi zato, ker lahko zasebniki svoje delo nekoliko bolj prilagodijo, nekaj pa zato, ker če ni zaslužka, ga ni, ki bi ti tja do 30-tega dne lahko plačal  kakršno koli nadomestilo. O tem onim v javnem sektorju ni treba niti premišljevati.
V resnici seveda res ni verjetno, da bi bili tisti v javnem sektorju kar v načelu bolj bolni od onih v zasebnem. O tem se menda strinjamo.  Že zaradi tega dejstva bi o naših bolniških morali vedeti kaj več. Argument, da je krivo nezadovoljstvo zaposlenih vrejetno drži, a ne more biti dovolj. Tudi tisti v zasebnem sektorju niso vedno srečni.
Direktror zdravstvene zavarovalnice rad govori o korenčku in palici.  Nekaj časa je tudi on verjel, da bi morali odstotke bolniških znižati. Zdaj ne več, ker češ tisitm, ki nimajo več kot toliko, ni mogoče vzeti. Ostaja pa nadzor. Polemike o tem ali plačniki nadomestila za čas bolniške smejo nadzirati naše početje, so pestre. Mnogi so prepripčani, da gre za vtikanje v zasebnost. Pa verjetno le ni čisto tako. Ko gre za bolniško gre za solidarnostno nabran denar. Pravico imamo vedeti ali se porablja racionalno.
Nadzor bolniških ni nekaj, česar civiliziran svet ne bi poznal.Pred kratkim je zaokrožila zgodba, da so v Švici odpustili uradnico, ki je med bolniško uporabljala Facebook. Na bolniški je bila zato, ker- domnevno - ni mogla delati z računalnikom.
Je pa res, da vse skupaj ni tako zelo enostavno. Vsaka medalja ima dve plati. Vmes pa bi morala biti, težko določljiva, zdrava pamat.
Dolgoročno gledano, so namreč tisti, ki ne priznajo nobene bolezni, ki zanikajo vse simptome, zase in za zdravstvo še posebej, celo  bolj pogubni, kot tisti, ki so nenehno pri zdravniku. Zdravljanje pozno odkrite bolezni je zahtevno, včasih tudi neuspešno, vedno pa zelo drago.
So pa enih in drugih zelo veseli v lekarnah. Tako tisti,ki si izmišljujejo vedno nove in nove bolezni, kot tisti drugi, ki na nogah prebolevajo vse gripe in angine, so namreč imenitni porabniki vseh mogočih zvarkov in zdravil, ki jih farmacevti v maniri najboljših komercialistov, tako z veseljem prodajajo. Dobički lekarn so resnično veliki. Lekarna Ljubljana 20 ,Lekarna Maribor pa 16 milijonov evrov.
Saj mi je kar malo nerodno priznati, a tudi sama sem iz lekarne kjer delajo resnično prijazne farmacevtke, prišla s polno vrečo pripravkov za krepitev odpornosti,  obnovo kostnega krustanca, vitaminskimi  in mineralnimi napitki in kar je še takih reči. Ni bilo poceni!
Je pa res, nihče me ni silil, sama sem bila kriva in svoj denar sem trošila. Česar za plačailo namišljenih bolniških, ni mogoče trditi.