Majda Juvan

Še ena športna zgodba. In to kakšna zgodba! Ogniti se ji ne moremo niti tisti, ki o športu pogosto razmišljamo precej pragmatično.V primeru vrhunskih športnikov gre v večini primerov za profesionalce, ki so se odločili za zelo težek poklic, ki smetano navrže le redkim. Solze in znoj sodijo zraven. A včerajšnja zgodba izstopa.

Ko zdaj slišimo, da si je Petra Majdič medaljo izborila z zlomljenimi rebri, šele dojemamo kaj je to sodobno športno gladiatorstvo. To, čemur so izpostavljeni današnji športniki, nima prav nič opraviti z zdravjem, Coubetenom in kar je še takih poetičnih reči. Samo upamo lahko, da se bo za Petro kot mlado žensko pred katero niso le tekaške proge temveč tudi njeno zasebno življenje, vse skupaj dobro končalo. Strokovnjaki bodo povedali kako je mogoče, da  na prvem slikanju niso ugotovili, da ima zlomljena rebra. Ker so ji zagotovili, da jih nima, se je sploh odločila za tekmo. Si predstavljate kaj bi se lahko zgodilo, če bi s temi zlomljenimi rebri še enkrat padla? V finalu ji ni prav dosti manjkalo. Zlomljena rebra lahko usodno poškodujejo pljuča.
Kakorkoli, začelo se je grozno, končalo z nezavestjo, nečloveškimi bolečinami, a z medaljo okoli vratu. Česa podobno nas večina še ni videla, razumeti pa sploh ne moremo. Petra se je s svojo neskončno borbenostjo zapisala v anale svetovnega športa. Posnetek grozljivega padca in obnemoglostjo v cilju se bo še leta vrtel v vseh športnih pregledih dogajanja na tekaških progah. Tako kot pred vsakimi olimpijskim smukom  gledamo posnetek padca Hermana Meierja v Naganu. Gotovo pa bo sprožil tudi kak nov razmislek o tem, kaj je v športu še razumno in kaj ne več.
Sezona je zanjo končana, na vrsti je dolgotrajno zdravljenje.
Žal mi je, da se ta borka, ki je tej medalji -kot je sama rekla- posvetila 20 let, brona ni mogla po njeno veseliti. Z vriskanjem in skakanjem. Celo govorila je težko. A je kljub temu v izjavi tujim novinarjem, ki so videli kaj je preživljala, dejala, da je zmogla samo zaradi neskončne želje in volje. In, da je oboje poganjalo tudi dejstvo, da prihaja iz Slovenije, kjer vsi pričakujemo kolajno. Ni se motila. Gladiatorstva brez krvi željne publike ni….
Sem pa sinoči, ob tem ko sem, tako  kot pol Slovenije požirala solze, bila tudi neskončno  jezna. Samo velike države, samo zelo vplivni in bogati prireditelji, ki vedo, da jim bo vse odpuščeno, si lahko privoščijo toliko napak. Od prvega dne se vrstijo nesreče, ker prireditelji prizorišč na katerih se odvijajo najbolj nevarne - s tem pa za gledalce najbolj privlačne tekme - niso zavarovali. Gruzijski sankač je zaradi tega umrl, včerajšnji ženski smuk je bila prava grozljivka. Ne le da so dekleta pognali na smrtno nevarno progo, še zavarovali je niso. Med samo tekmo so malo porobkali eno ob grbin ob progi na kateri bi se lahko ena od tekmovalk pred tem, tudi ubila. In tudi povsem nezavarovan Petrin ovinek je nedopusten. Če bi se takšne šlamparije zgodile kakšnemu manjšemu in manj bogatemu prireditelju – recimo Sloveniji - bi se moral za vedno posloviti od velikih tekem. A Kanada je Kanada. Tam bodo na koncu očitno krivi tekmovalci, ki so- tako kot mi, ki jih gledamo, v resnici le nepogrešljivi del velikega posla. Saj veste, tudi v cirkusu se najbolje prodajajo predstave, kjer pod trapezom ni lovilnih mrež.  Le kje so zdaj vsi mednarodni komiteji, vsi nadzorniki, vsi uradniki, ki prav dobro živijo od sprehajanja po prizoriščih in banketih.
Ja prav res, vedno manj lepih reči je v tem vrhunskem športu. Kdo ve kje so meje, če sploh kje?