Majda Juvan

Hilda Tovšak je zelo odločna in samozavestna ženska. V sebi očitno združuje lastnosti podjetnice in političarke. V duhu kapitana potapljajoče ladje še vedno razlaga, da Vegrad ne bo potonil. Njeno moštvo pa očitno v to ni več prepričano.

Stanovanja, ki so se pred tremi leti še prodajala kot vroče žemljice, ne gredo več v promet. Če se samo spomnim kako zelo težko so ljudje pred, tega je gotovo že več kot desetletje - čakali na dograditev naselja na novih Poljanah. Ena od mladih kolegic je tam dobila neprofitno najemno stanovanje. Bila je navdušena. Stanovanje ni bilo veliko. Mislim, da je imelo okoli 65 kvadratov. A bilo je trosobno in z malo spretnosti imata ob spalnici staršev danes v njem otroka vsak svojo sobo. Spomnila sem se na stanovanje moževih staršev. Na Kodeljevem  je bilo. Trosobno, velikost pa manj kot 57 kvadratov. V njem je živela 7 članska družina. Z mamo sva tudi živeli v bloku. Dobrih 50 kvadratov veliko dvosobno stanovanje je še danes deluje prostorno. V nekem obdobju - bili so pač drugi časi- je mama zato, da je lahko odplačevala stanovanjski kredit, eno sobo celo oddajala, pa se mi ni zdelo, da bi mi kaj manjkalo.
In res me je zanimalo zakaj recimo Vegrad danes nikakor ne more prodati Celovških dvorov. Zakaj je – po podatkih Stanovanjskega sklada - v Ljubljani 1000 neprodanih stanovanj? Nekaj gotovo tudi zato, ker ni denarja, nekaj zato, ker morda potrebe po novih stanovanjih le niso tako velike, kot so gradbinci upali, a povečini vendarle tudi zato, ker nekdo, ki nima denarja na odmet, stanovanja kakršna se ponujajo, gotovo ne bo kupil. Jaz ga že ne bi!
Radovednost me je gnala na spletne strani Celovških dvorov. Saj sem že prej vedela, da naši projektanti rišejo stanovanja, ki so bolj za slikanje kot za bivanje, a me je vseeno presenetilo.
Povejte no, bi vi – če seveda ne bi sedeli na kupih zlata- kupili 140 kvadratnih metrov veliko stanovanje, zanj plačali 375 tisoč evrov, dobili pa dve sobi.  17 kvadratnih metrov veliko kuhinjo z dnevnim prostorom in 15 kvadratnih metrov veliko spalnico. Vse ostalo bi bile pritikline in ogromna terasa. Nekdaj je veljalo, da se je v kvadraturo stanovanja štel samo del celotne metraže balkona, kleti, terase. Danes so se gradbinci očitno odločili, da vam bodo nepokrito površino, kamor lahko  postavite rožice in mizice, zaračunali tako drago kot samo stanovanje.
V Celovških dvorih lahko kupite tudi 160 ali celo 18o kvadratov veliko dvosobno stanovanje za 480 oziroma 500 tisoč evrov. Približno 3000 evrov po kvadratov. Vsaj pol kvadratrov zavzemata imenitni terasi. Jankovič bo tistih želenih 2 in manj tisoč še dolgo čakal. In vse to ob Celovški cesti. Ne morda kje v kakšni prijazni zeleni oazi. Na Grbini, ki velja za elitnejšo lokacijo, boste za dobrih 500 tisočakov plačali za 110 kvadratov. Res pa je, da boste po  enaki ceni kot stanovanje zraven dobili še dve garaži. In res je, da bi v tem stanovanju ob kuhinji z dnevnim prostorom  imeli ob majhni spalnici tudi majhno otroško sobico! To pa je nekaj, mar ne… na 110 kvadratih!
Takšnih stanovanj zanesljivo ni lahko prodati. Niso priložnost in niso naložba. Ali investitorji res verjamejo, da je v tej Sloveniji toliko nekakšnih novodobnih japijev in šminkerjev, ki bi si lahko privoščili kaj tako zelo neracionalnega. Če ne prej, ko pridejo otroci jim postane jasno, da so brcnili v temo.
Ceno za takšne nepremišljenosti in neumnosti bodo plačali delavci. Vegradovi so menda le prvi v vrsti. Uspešni bodo le tisti,ki bodo znali narisati in zgraditi nekaj, kar sicer ne bo podobno socialistični skromnosti, bo pa vseeno funkcionalno in racionalno. Tisti,ki si sam služi denar, trikrat premisli v kaj ga vtakne. V dve sobi na 200-tih kvadratih ga gotovo ne bo.