Majda Juvan

Na mariborskem Pohorju se je zgodila nesreča. Druga v sedmih mesecih. Podobne nesreče so že marsikje terjale življenja. V Mariboru na srečo ne.

Ko se je podobna nesreča zgodila v Mokrinah, so umrli tudi štirje Slovenci. Žičnice veljajo za eno bolj varnih prevoznih sredstev. Glede na to koliko ljudi je v zimskem času v in na teh napravah v največjih smučarskih predelih Evrope, bo to menda kar držalo. Je pa bilo v zadnjih dvajsetih letih kljub temu kar nekaj nesreč, ki so terjale tudi kar veliko smrtnih žrtev. In zanimivo, zgodile so se na velikih, obleganih in - bi si človek mislil - tudi na najbolje vzdrževanih smučiščih. Največ žrtev je bilo v požaru pod Kaprunom, a tudi nesreč v Soldnu in Cavaleseju ne gre pozabiti. Redko kdaj je odpovedal material, povečini je bil kriv človek. V Cavaleseju ameriški pilot, v Soldnu pilot helikopterja, ki je na vrv spustil večtonski tovor.
Nesreče se dogajajo tudi pri nas. Najrazličnejše. Kakšna tudi zaradi nepremišljenosti posameznikov, večina pa vendarle zato, ker je nekje nekaj popustilo. Ležaj, vlečna vrv, celo steber.
Povprečna starost naših žičniških naprav je 25 let. To je veliko. V tem času korozija načne marsikaj kar sveža barva lepo prekrije.
Mariborsko Pohorje bi moralo biti zadnji opomin vsem našim žičničarjem, inšpektorjem, inženirjem in še komu, ki morajo bdeti nad temi napravami. Seveda lahko verjamemo, da se je spet zgodilo nekaj, česar nihče ni mogel predvideti, a ne bi bilo pametno. Konec koncev Mariborsko Pohorje ni smučišče, ki bi ga le kak teden v letu obiskalo nekaj več smučarjev. Daleč od tega. Gre za smučišče z velikim zaledjem, posledično tudi z zaslužkom.
Tudi tisti, ki obiskujemo druga smučišča vemo, da naše sedežnice in gondole visijo na več desetletjih starih stebrih. Vsaj mnoge med njimi. Samo upamo lahko, da vsako poletje vse pregledajo z ultrazvočnimi napravami, kar je menda standard za tovrstne naprave. Da bi jih vsak dan po smučanju pregledali vsaj vizualno, pa kar malo dvomim. Vedno me je čudilo zakaj so v Dolomitih pod vsemi napravami narejene poti in gazi. Tudi, ko ponoči nameče pol metra novega snega je, preden pride prvi smučar na napravo, gaz nadelana. Verjetno ne zato, ker bi se upravljavci radi že navsezgodaj nadihali svežega zraka. Priznam, da česa podobnega pri nas nisem opazila. Kdo ve, zakaj pri naših spoštljivo starih napravah to ni potrebno?
Smučanje je očitno vedno bolj adrenalinski šport. Tudi znotraj urejenih smučišč. Hitrosti so velike, ob lepih dneh je gneča neznosna. In, morda si mislijo naši žičničarji, da smučarjem ne gre kratiti vznemirjenja, niti takrat, ko bingljajo kje visoko nad tlemi.
Priznam pa, da me malo stisne, če pomislim koliko otrok bo v teh dneh v teh napravah. Po verjetnostnem računu se sicer dvakrat v eni sezoni menda ja ne bo zgodilo, a človek nikoli ne ve. Račun se Pohorcem ni izšel. Steber gondolske žičnice se jim je porušil šele pred sedmimi meseci. Namesto z varnostjo se raje ubadajo s političnimi igricami. Kdo in kako je dobil posel, ko so postavili novega. Kdo bo koga, kdo bo v jeseni dobil volitve! Nazadnje se bo izkazalo, da je za kakšnega politika celo dobro, če jih čim več zgrmi v globino!