Majda Juvan

Ljubica Jelušič je dolgo veljala za eno najboljših Pahorjevih rešitev. O obrambni politiki je veliko vedela, znala je biti priljudna, razumljiva in – zdelo se je- tudi racionalna. Vedela je, da ima ljudstvo raje maslo kot tanke.

A pobuda za ukinitev vojske je bila očitno preveč. Takšne pobude- resnici na ljubo - noben obrambni minister ne more mirno prenesti.
Slovenci nismo narod, ki bi vojaščino in vojsko prav posebej čislal. Še v ljudskih pesmih o njej pojemo v glavnem z obžalovanjem.
Iz svojih mladih dni se spomnim, da so bili največji frajerji tisti, ki so se vojski uspeli ogniti. Uspelo je le najboljšim.
Iz let, ko je šolanje zaključevala generacija mojih sinov, se spomnim veselja, da je vojska pred njunim vpoklicem postala poklicna. Reda je mlade fante tako ali tako naučila le JLA, za slovensko vojsko je že veljalo, da so z njim imeli težave celo oficirji, naborniki pa so za konec tedna že hodili domov. Da ni bilo prehudo..
Malo slovenskih vojakov se je zapisalo v zgodovino. Meister, nekaj partizanskih komandantov, peščica tistih,ki so z vojaškim znanjem sodelovali pri osamosvojitvi.
Morda tudi zato, ker nikoli nismo imeli vplivne vojske, tudi pravega mirovništva ni bilo. Še najbolj izrazito se je oblikovalo v osemdesetih, ko je bila nasploh zlata doba civilnih gibanj. Takrat je zaživel tudi mirovni inštitut okoli katerega seje zbrala skupina prodornih, mladih mislecev. Večina jih je kasneje končala v strankarski politiki. Mirovni inštitut je menda še.
A v novejših časih niti jasnega upora dejstvu, da je  naša vojska del okupatorske v Afganistanu, ni bilo slišati. Pa je menda spomin na naše domače okupatorje še živ.
Tudi zato je pobuda za ukinitev vojske presenetila. Zrasla je na straneh Mladine. Takoj se ji je pridružila kupica zelo uglednih posameznikov. V glavnem po logiki, da je nekje pač treba vzeti in, da je vojske še najmanj škoda. Če bi bilo kaj resnega, nas ne bi obranila, če pa ni, je tudi povsem nepotrebna. Na spletu  peticijo vsak dan podpiše kakšnih 1000 ljudi.
Pobudniki so nanizali tudi kup praktičnih rešitev. Od tiste, da bi rezerviste ohranili za primer naravnih nesreč, do one, da bi vojake zaposlili pri negovanju starostnikov, kar je razumno le, če verjamemo, da smo na tem svetu vsi za vse, oziroma, da so dejavnosti, ki jih pa res lahko opravlja čisto vsak. Malo strelja, malo menja rjuhe in plenice.
Vojaško opremo bi prodali. Z Natom bi že kako.
Proračun bi tako prihranil dobrih 400 milijonov evrov.
Ne vem kako se bo končalo, si pa mislim, da niti kakšne zelo hude polemike ne bo. Zakaj tako mislim? Ker populizem nikoli ni dolge sape. Ker enega hitro zamenja kak drug. V dobi spleta, nabiranje podpisov pod kar koli, ni problem. Stranke se pobudi ne bodo pridružile. Vsaj večje ne.
Poleg tega pa. Se spomnite poskusov mirovnih manifestacij v Ljubljani. Proti kakšni vojni, proti kakšnemu nasilju. Se spomnite koliko ljudi se je tam zbralo. Nekaj deset? Sto morda? Kje so deset ali sto tisoči, ki protivojni gnev izražajo v razvitih demokracijah. V Sloveniji  jih ni.
In Slovenska vojska bo. Pa čeprav nam ni čisto jasno zakaj. Pa čeprav brez patrij, transportnega letala in novih helikopterjev. To slednje pa res napišem z mirno vestjo. Za vstop v Nato nisem glasovala.