Majda Juvan

Med številnimi svetovnimi dnevi je tudi svetovni dan raka. Umestili so ga na 4. februar. Zakaj prav sem, ne vem. A imamo ga!

Včasih se mi zdi, da bi bilo dobro te svetovne, pa mednarodne, pa kaj jaz vem kakšne dneve še vse, kar prepovedati. Praviloma so to dnevi, ko privre na plano statistika. In ta praviloma ni dobra.
Recimo! V Sloveniji vsako leto na  novo za rakom zboli 12 tisoč ljudi, 6 tisoč pa jih umre! Med tistimi, ki so zdaj otroci bo do njihovega 75-tega leta zbolel vsak drugi fantek in vsaka tretja deklica. Pomeni, če imate dva sinova…..brrrr…..
Tako statistika, ki meri povprečja. In to sedanja povprečja. A ta se spreminjajo. Pred manj kot desetimi leti je za Slovenijo veljalo, da letno za rakom na novo zboli 10 tisoč ljudi, letos pa, kot rečeno, že dva tisoč več.
Zdravniki mirijo. Že res, da je odkritih bolezni več, res pa, da zato, ker živimo dlje. Prav.
Res je tudi, da se je prisotnost raka povečala zato, ker ga več ne skrivamo. Še pred nekaj desetletji so ga. Tako bolniki kot svojci. Kdo ve zakaj? Bolezen ni nalezljiva! Danes, mnoge znane osebnosti govorijo in pišejo o svoji bolezni.
Je pa rak bolezen, ki se je ni mogoče znebiti le z dobro voljo. Ta gotovo pomaga, deluje pa vse kaj drugega. Praviloma zapletena kirurgija in draga terapija.
In tu se začenja žalostna zgodba slovenske onkologije. Toliko zapletov, kot jih je deležen ta inštitut, toliko kregarij, kot so jih v zadnjih letih spravili pod njegove stare in nove strehe, je res težko najti.
Nenehno se mi vleče primerjava z našo politiko. Tako kot je našim politikom najpomembnejše onemogočiti njihove in povzdigniti naše, je tudi na OI. Ne le, da vodstvo nikakor ne najde skupnega jezika z osebjem, kot je znano, so si v laseh tudi  na posameznih oddelkih. Težave Erika Breclja so znane. Zapletov in zaslužkov ob gradnji novega OI, sploh ni treba omenjati. Ministrstvo pa se dela kot, da nikoli ni bilo investitor. Kot, da ni zadolženo za ekonomično porabo našega denarja.
Najbolj pa me pojezi, ko eden čez drugega zatrjujejo, da se vse te peripetije bolnikov ne dotaknejo.
Prijateljici so postavili sum na ponovitev bolezni. Deset dni je čakala na odstranitev testnih bezgavk. Ni bilo operaterja in ni bilo prostora.  Ker je poznala nekaj ljudi, je operacijo dočakala. In dočakala je tudi slabe novice. Samo nekdo, ki je tako dolgo čakal ve, kako je to. In samo nekdo, ki je to doživel ve kako potem črviči vprašanje ali je tistih 14 dni, ko se ni vedelo, kaj spremenilo ali ne?
Saj ne vem, če bi bilo drugače, če bi bili na OI vsi veliki prijatelji. Če bi tam vsi mislili le na bolnike. Vem pa, da tega dandanašnji ni nikjer več. Ne v moji, ne v vaši, ne v njihovi dejavnosti. Vsi smo postali  egoisti. Vedno večkrat opravljamo le še službo. In, ko to delamo na svojih delavnih mestih, najdemo za to kopico opravičil. In, verjemite tudi tisti,ki skrbijo za naše zdravje, jih. Nič manj krvavi od nas, niso pod kožo.
Kako se bo izšlo, ne vem! Vem pa, da zato tiste, ki le zmorejo kaj več, neskončno cenim in spoštujem. In upam, da bom v nesreči, če me ponovno doleti, prišla prav v njihove roke.