Majda Juvan

Ko je človek od doma, ne ve prav dosti o tem kaj se godi doma. Ne nazadnje tudi zato ne, ker, če je na dopustu, ga vse skupaj niti ne zanima preveč. Če bi se zgodilo kaj zelo posebnega, bi že izvedel, saj živimo v dobi mobilne telefonije, mar ne?

In nekaj dni me ni bilo. Ker  se nihče ni oglasil s posebnimi novicami, mi je bilo jasno, da nas doma kaj posebno usodnega ne čaka. A, da bo vse skupaj taka žalost, si pa le nisem mislila.
Že v soboto zvečer sem šla na novičarske spletne strani. Katastrofa! Nič takega, zaradi česar bi nam bilo lahko v prihodnje bolje ali lažje, naši vrli politiki niso naredili. Nič! Še kar naprej se ubadajo sami s seboj. Kot v najnovejšem primeru Pahor in Zalar zaradi Brezigarjeve! Tudi v tem primeru smo državljani vsem trem zadnja skrb.
Če ne bi bilo tako zelo žalostno, bi bilo še najbolj zabavno prebirati Erjavčeve izjave. A so v resnici tako zelo bedne. Erjavec je pač moral oditi in za okoljsko ministrstvo to gotovo ni posebna izguba. Za svojo stranko, ki je edina možnost za njegovo politično preživetje, pa mora še naprej igrati klovna. To ji je na zadnjih volitvah prineslo ogromno glasov. Volivci nismo nujno racionalni ljudje.
Pa ne gre le za njegovo politično preživetje. Desusovi kadri zasedajo kar veliko lepo plačanih funkcionarskih mest v državnih podjetjih in nadzornih svetih. In kruh se tam ne reže prav na tanko.
Potem je tu Križanič. Tudi ta bi moral oditi, so prepričani v opoziciji in v Kosovi komisiji. Kot minister je poskusil vplivati na dekana ekonomske fakultete. Karkoli sta že ta dva imela, sta pač imela. Rada se očitno nimata in Mramor je izkoristil priložnost. Po sredi je bil še Jože P. Damjan. Trije, ki vedo kaj je to ministrski stolček. A očitno trije, ki bi drug drugega utopili v žlici vode. Vse tri  davkoplačevalci  solidno plačujemo. Smo jih in jih še bomo. Ne glede na to, kako dolgo bodo kje na kakšnem stolčku. Nič ne tvegajo. Njihove službice so večne.
A, da ne bo nesporazuma. Naši ministri o nekaterih stvareh  res nimajo pojma. Ne le da, ne vedo  kako voz potegniti navzgor, prav tako jim ni jasno, da če si minister ne moreš biti tak bumbar, kot si lahko, ko s svojimi klaftraš za šankom. A Križanič kar blekne. Tudi o večjem številu otrok v šolah in vrtcih je. Saj mogoče bi se tu res dalo kaj narediti, recimo to, da tetice, ki morajo v vrtcih malčkom menjati plenice, morda res ne rabijo visoke izobrazbe - naj mi Bog odpusti to bogokletno misel - a tega ne moreš ziniti kar tako. Če si minister. Še mene, ki sem le novinarka, malo skrbi.
In, če si minister za zdravje, tudi ne moreš kar tako reči, da se nek Zavod  noče preseliti na drugo lokacijo zato, ker potem uslužbenke ne bi mogle, kar med delom, skočiti na bližnjo tržnico. Preprosto ne moreš. Pa četudi si kdaj tam, med službenim časom, kakšno celo srečal.
Minister pač mora biti minister. A naši, žal večkrat kot ministri delujejo kot  gospe ministrice. Po Nušiču, seveda. Saj veste, tista Ana Živana, katere mož je nenadoma, po spletu okoliščin, postal minister. Ona pa gospa ministrica. Pa mu je bila reva bolj v posmeh kot v ponos. Kaj šele, da bi bila od nje kakšna korist.