Majda Juvan

Dogajanje okoli okoljskega ministra je bolj povedno kot bi si vsi skupaj želeli. Erjavec bo očitno moral zapustiti ministrski prostor. Formalno sicer zaradi  slabega dela, v resnici pa seveda zaradi vsega drugega. Če ne verjamete, se lahko prepričate tako, da sledite polemikam o tem kdo neki bi ga lahko nasledil.

Res je, da je vir zla v koalicijski razdelitvi pomembnih stolčkov. Ne vem ali ste opazili in ali ste si kaj posebej razbijali glavo z dejstvom, da predsednikom strank, ki sestavljajo koalicijo, pripada bodisi predsedniško bodisi ministrsko mesto? Kar pomeni, da ministri ali predsedniki postanejo ljudje, ki so vse prej kot poznavalci področja, a ga prevzamejo, ker ga zaradi političnega prestiža morajo in, ker tisto, o katerem morda celo kaj vedo, po koalicijski aritmetiki pripada neki drugi stranki. Po tej logiki sta se  Erjavcu v dveh koalicijah zgodili ministrstvi, ki jima ni bil kos in, ki ga morda niti zanimali nista. Po tej logiki imamo v tem mandatu predsednike koalicijskih strank še na mestu premiera in  na vrhu notranjega in visokošolskega ministrstva. In to so ministrstva, ki so prav zaradi svojih politično izpostavljenih ministrov, najbolj na udaru. Konec koncev, saj vemo, Golobič je sicer preživel, a je tako rekoč paraliziran. Pa gre za enega najspretnejših in intelektualno najmočnejših politikov pri nas.
Ministrstvo za okolje pokriva eno od najzahtevnejših področij. Gre za resor, kjer bi delo morali voditi ljudje, ki področje poznajo. Tako pa se je zgodilo, da sta v zadnjih dveh mandatih tam bila ministra, ki sta stolček dobila zato ker sta bila predsednika koalicijskih strank. V prejšnjem mandatu je bil to Janez Podobnik, zdaj pa pač Karl Erjavec. Sicer je že res, da naj bi strokovno delo na ministrstvih vodile strokovne službe, a pri nas seže politično kadrovanje tudi na te ravni. Preprosto preveč je kadrov, ki jim morajo stranke zagotoviti službe, Slovenija pa je tako majhna.
Okoljska in podnebna politika postajata vedno občutljivejši. Celo v razmerah, ko se politiki zaradi finančnih interesov velikih in vplivnih, o ničemer ne morejo dogovoriti, je kopica direktiv, ki so vendarle sprejete in jih je treba spoštovati. Slovenija je dobila kar nekaj opominov, ker za okolje nismo naredili dovolj. Celo visoke kazni bomo plačevali.
A to, kot kaže, v teh dneh ne skrbi nikogar. Medtem, ko Erjavec še ni pospravil mize, v ozadju že poteka nova kadrovska kombinatorika. Najbolje bi bilo, beremo, da bi minister postal  Desusov poslanec Matjaž Zanoškar, saj bi tako Erjavec lahko zasedel njegovo poslansko mesto. Preprosto tako. Kot, da bi bil največji problem v tej državi zaposliti Erjavca in kot, da je jasno, da bo Zanoškar, kljub izkušnjam svojih dveh predhodnikov, dorasel ministrskemu položaju.
Kje so časi, ko smo se vsi družno zgražali nad Ivanom Omanom, ki je rekel, ni važno kakšen je, važno je, da je naš! Danes se niti zgražamo ne več!
Res je čas za  nove ljudi! A le kdo bi hotel v to kalno mlakužo?

Če izhajamo iz današnjega praznika, potem lahko rečemo, da se enemu od svetih kraljev hudo maje stolček. Gre seveda za naše politične kralje in tudi več jih je kot tistih svetopisemskih. A zdelo se je, da je Karl Erjavec eden močnejših. Ne zaradi samega sebe, bolj zaradi okoliščin, ki so ga držale na površju.

Očitno ni treba biti prav hudo pameten, da lahko predvidiš razplet dogodkov na domači politični sceni.
Že včeraj sem ugibala, da se bo Karl Erjavec najverjetneje moral posloviti, a da si njegova stranka ob tem nikakor ne bo mogli privoščiti izstopa iz koalicije. Preprosto zato, ker bi to pomenilo, da bi ob Erjavčevem samomoru - ali pač umoru - enaka usoda doletela tudi samo stranko. Desus mora biti na oblasti. Upokojenci s stranko v opoziciji nimajo kaj početi. Opozicija jim ne more višjih pokojnin niti obljubiti, kaj šele deliti.
Res je, da je vse skupaj v rokah poslancev, a glede na izjave strankarskih prvakov, so karte v glavnem že razdeljene. Le tega, kdo ga bo nasledil na ministrskem stolčku, še ne vemo. A, nič bat, hitro se bo našel. Takšnih kot je Erjavec, ki je ob začetku pogajanj za ministrski položaj javno izjavljal, da bi on bil ali minister za obrambo, ali za notranje zadeve ali pa za pravosodje, potem pa se je med ponujenima ministrstvoma za delo oziroma okolje, odločil za slednje, pri nas ni malo. Kar mrgoli takšnih genijev, verjemite! Samo prave barve morajo biti ob pravem času. Tako preprosto je to!
A zdi se mi, da prav tale zgodba z Erjavcem kar kliče po neki streznitvi. Tako naivno kot on, ki mu ne gre v glavo zakaj ga bodo odnesle smeti, razmišlja večina naših ministrov. In povrhu vsega, ima Erjavec prav. Kako je mogoče, da ob dogajanju pri investicijah v ceste, zdravstvo, dogajanju na železnicah, tudi na obrambnem ministrstvu v njegovem mandatu, nikakršnem isplenu evropskih sredstev, ustanavljanju kar nekih zasebnih fakultet in podobnem, pri nas odgovornosti za vse to, ne prevzame nihče? Ministri pa sploh ne! Ker kaj pa oni vedo, kaj podpisujejo?
In tudi jaz bi se v Erjavčevi koži vprašala, zakaj pa ravno jaz?
Vprašanje je seveda retorično. Jasno je, da Erjavec ne bo letel zaradi smeti. Pa čeprav-mimogrede- gre za eno od usodnejših strategij, ki bi jih pri nas morali  imeti. In pripraviti bi jo morali na ministrstvu, kjer so se v zadnjih letih strokovne službe in agencije  neverjetno namnožile. Le kaj počnejo? In kaj je delal minister, ki tega od njih ni terjal?
Iz ministrovega zagovora sledi, da je vsega pač preveč, da je preveč zapleteno in, da pač ne gre. Morda se lahko tako repenčim jaz, ko pravim, da za vse doma pač ne morem biti sama, minister pa gotovo ne.
Tisto, kar me pri vsem skupaj jezi, je prav dejstvo, da bo Erjavca odnesla politika. Postal je preveč moteč. Za koalicijo in za stranko. Obema je delal škodo. To, da jo je s svojim slabim delom, delal tudi davkoplačevalcem, tistih, ki mu bodo pokazali rdeči karton, prav nič ne moti. Morda tudi zato, ker bi jih po tej logiki, prišlo preveč na vrsto. Morda Vlačič, ki ne ve kaj bi železnicami in s tovornjakarji, morda tudi Miklavčič, ki se očitno ne more izviti iz primeža nedotakljivosti zdravniških organizacij, morda celo Križanič, ki ne ve kaj bi z NLB-jem. In še kateri bi se našel. A to bi pa že bilo preveč, mar ne. To bi odneslo vlado.
Za vtis, češ naši standardi so drugačni, bo Erjavec kar dovolj. Za zdaj!

Minister Erjavec lahko le čaka. Bo koalicija tvegala šibko večino in mu pokazala vrata ali pa mu bo še enkrat pogledala skozi prste, češ toliko pomembnega je pred nami, da z Erjavcem ne bomo izgubljali dragocenega časa. Kdo ve?

Zdi se, da ministri za okolje sedijo na enonožnikih. To so tisti stolčki, ki so jih nekdaj uporabljali pri molži krav. Hudo negotovi so bili, in tisti nevešči so se hitro znašli v kravjaku. Golida  mleka pa tudi.
Spomladi leta 2008 je predsednik računskega sodišča Igor Šoltes takratnemu predsedniku vlade Janezu Janši predlagal odstavitev  okoljskega ministra Janeza Podobnika. Ni ga uslišal.  Iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da Šoltesa ni maral, saj ga je na računsko sodišče imenovala še prejšnja vlada. Pri Janševih je to, še precej bolj kot pri Pahorjevih, pomenilo, da ima opraviti z naravnim sovražnikom. Drugi razlog je bila koalicija. Brez Slovenske ljudske stranke katere član je bil Podobnik, bi izgubil večino. Tega pa si noben predsednik vlade ne želi.
Tudi Borut Pahor ne. In to ne glede na to, da izjavlja kako ta računica ne bo vplivala na njegovo odločitev. Seveda bo vplivala. Konec koncev bi bilo skrajno neodgovorno  tvegati vlado in programe -če pač to razumemo tako kot so nam prodali- zaradi enega samega Erjavca. Neodgovorno zato, ker je Pahor že, ko je sklepal koalicijo natančno vedel s kom ima opravka.  Vedel je, da je Desus zaradi pogojevanja pokojnin, najdražja možna koalicijska  partnerica. In vedel je, da ta Desus vodi Erjavec, za katerim se je že takrat plazila patrija in, ki je že na obrambnem ministrstvu rad na hitro podpisal kaj, česar ni prebral.
Karl Erjavec je zelo tipičen slovenski politik. Ko gre za ministrski položaj, je primeren za vsakršnega. Na pravosodnem je bil državni sekretar, na obrambnem že minister in tudi na okoljskem je.
Glede na to kako je to enostavno, tudi kakšnega drugega supermena za ta položaj ne bi bilo težko najti.
Druga pesem pa je koalicija? Tu je možnosti precej manj.
Z zornega kota verodostojnosti, bi bilo verjetno prav, če bi se Erjavec poslovil. A pred tem bi moral  Pahor prepričati tiste štiri Desusove poslance, ki so še ostali v poslanski skupini, da naj vendarle ostanejo v koaliciji. Ne glede na to, da je Erjavec v stranki zelo močan in vpliven, bi se mi zdelo precej neverjetno, da bi ga Desusovi organi ščitili tudi za ceno izstopa stranke iz koalicije. Ker, kaj pa naj Desus delo v opoziciji? Ne le, da tam nima somišljenikov, predvsem v opoziciji ne more prav nič narediti za tiste, ki so ga volili. Znano pa je, da Desusa brez upokojencev ni. In ti bodo to stranko podpirali le dokler jim bo lahko zagotovila kak evro več pri pokojnini. Ko tega ne bo, tudi volivcev ne bo več. Dejstvo je, da  je Desus svojevrsten upokojeniški sindikat in temu primerno je tudi njegovo poslanstvo. Vse ostale teme, ki jih kot stranka izpostavlja, so postranskega pomena.
Ni verjetno, da bi v letu lokalnih volitev, stranka odkorakala  iz koalicije. Tudi zato ne, ker sta dva daleč najvplivnejša Desusova poslanca, Rezman in Žnidaršič, tako ali tako že izstopila  iz poslanske skupine.  In z nemalo tveganja bi Pahor z njima in s poslancema narodnostnih skupnosti imel krhko večino. Skratka, Desus je na preizkušnji, Karl Erjavec pa brez močnih adutov s katerimi bi izsiljeval koalicijo in svojo stranko. Nerodno, mar ne?
Je pa res, Erjavca ni treba podcenjevati. Vedno je bil prilagodljiv. V zadnjih nekaj letih ni zamenjal le nekaj ministrstev, ampak tudi kar nekaj strank.
Tega pač ne zmore vsak..

Ustavite Zemljo, izstopam!

Pa so za nami. Prazniki. Z nekaj dopusta so bili prav spodobni. Vreme sicer res ni sodelovalo, a saj se mu je dalo ogniti. Ali pod streho, ali pa pod dežnik. Če pa ste bili kje višje, ste se lahko skrili tudi v meglo.

Tam, kjer sem bila jaz, je bila ta tako gosta, da vam na prostem nikomur ne bi bilo treba reči niti živio, če pač ne bi hoteli. Res pa je, da ni razloga, da bi dobre želje obdržali le zase.
Tako je bilo na prostem. Pod trdno streho pa,  priznam,  nismo bili odrezani od sveta. Nenehno je ropotal radio, pa tudi vse ognjemete, ki se jih s hriba ni videlo, smo si ogledali na Tv zaslonu. Do tod vse lepo in prav. A, ko si človek ogleda kako je bilo na Prešercu, po nemarnem kar obsedi in gleda še vse tisto kar sledi. A z novicami med prazniki je tako, da ni o čem poročati. In kolegi novinarji morajo poseči po lastni inventivnosti. In tu se začne moja zamera.
Pa ne na račun kolegov, ker vem, da meni ne bi šlo nič bolje. A človek, ki je sredi praznikov, ki upa, da bo spokojnost, ki jo prinašajo, trajala vsaj še kak dan, preprosto razmišlja drugače, kot tisti, ki sedi v novinarskem desku in mora zapolniti 20 minut. In kaj izbere?
Same katastrofe, strahove in obupno slabe obete! Na primer!
Vsa poročila v medprazničnih dneh so prinašala napovedi o posledicah, ki jih bo v Slovenijo prinesla recesija.  V naprej posneti politiki in ekonomisti so kar tekmovali s črnimi napovedmi. Da je to kar smo preživeli letos, šele začetek hudega. Prestrukturiranje gospodarstva bo število brezposelnih v letošnjem letu povečalo še za nekaj deset tisoč. Ker, da je Slovenija bistveno manj pripravljena na spopad z nizko rastjo, kot so nam pripovedovali preden se je zgodilo!
Prav! Ampak, saj to zdaj že vsi vemo. Vsi smo se že prepričali, da z zadnjimi vladami nismo imeli kakšne posebne sreče. Vse so imele polna usta samohvale, in malo znanja ter razsodnosti. Kam dlje kot do konca svojega mandata niso hotele  gledati. Ampak ali nam je res treba to, skupaj z najbolj črnimi napovedmi pripovedovati, tudi v dneh, ko bi si vsi radi malo odpočili od teh strahov?
Iz tujine pa smo uvozili ponovno oživljanje strahu pred Al Kaido. Na letališčih nas bodo preslikavali do golega.
Vreme je bilo grozno. In še huje bo. Po vsem svetu ponuja ogledalo politikantom, ki so sedele v Kobenhavnu.
In kot, da vse to ni bilo dovolj, se je v neki dolenjski vas ponovno zgodil ljudski upor proti pokopu Romkinje na njihovem pokopališču, naši politiki pa so s pobudami o poimenovanju nekega trga po Demosu še kar naprej skrbijo, da se ne bomo nehali prepirati o zgodovini.
Sosedom se godi še slabše. Vrnil se je Sanadar. Sicer je dobro, da je njihov, naj ga le imajo, a ni verjetno, da ga ne bi  tudi naši politiki z veseljem  uporabili za preusmerjanje pozornosti.
Ja takle mamo!  Ustavite Zemljo, jaz izstopam, so nekdaj peli naši sosedje. Ja…..ampak bi bilo vseeno škoda, mar ne?
Saj se je leto šele začelo. In, če oni na TV ne vedo koliko luštnih stvari se ob teh grdih, navadnim smrtnikom tudi zgodi, mi vemo! In, že zdaj se jih veselimo! Vi pa tudi, mar ne?