Majda Juvan

Ni rešitve. Delovna doba se bo očitno podaljšala. Pri nas do 65-tega, marsikje celo do 70-tega leta. Naj se še tako upiramo, matematika bo močnejša. Denarja za pokojnine bo premalo in na vsak način bo potrebno resno skrajšati čas, ko jih ljudje dobivajo. Danes tisti, ki so penzionisti 30 in več let niso nikršna posebnost.

Leta. Kdo je še mlad, kdo je že star? Vprašanje za milijon dolarjev. Odgovor je tako zelo odvisen od tega koliko je star tisti, ki presoja, da niti dva odgovora ne moreta biti enaka. Ko sta moja sinova, tam v začetku mojih 30- tih, poskušala pojasniti koliko je stara  njuna tovarišica, sta rekla, da je stara. Dobro, stara! Apak koliko je to, sem vrtala? Ja stara je pač. Tako stara jre kot ti! . Kot rečeno takrat sem jih imela dobrih 30.
Ko danes sama gledam 30 ali 40 letnice okoli sebe, mi je jasno, da so še mlade. Ko jih bom imela 80, če jih sploh kdaj bom, bodo v mojih očeh stari šele tisti pri 100-tih.
Se sprašujete kaj me je napeljalo na takšna razmišljanja?
Pred dnevi se je na smučišču Krvavec zgodila nesreča. Nekdo je nekoga podrl in pobegnil. Ne ve se kdo in ne ve se kam. A ker je eden pač obležal, se je o njem izvedelo vse. Pravzaprav ni res. O njem se je izvedelo le to, da je star 73 let. In pod novico se je razbohotil forum z mnenji bralcev. Vsaj tri četrtine tistih, ki so se oglasili, se je zgrozilo. 73 let!? Pa kaj je takle starček sploh delal na smučišču? Takim bi bilo potrebno smučanje prepovedati! Gotovo je bil on kriv, saj tak ne more več nadzorovati smuč! Še dobro, da se ni on zaletel v kakšnega otroka, saj tak starček nič več ne vidi, niti ne sliši……in tako dlaje in tako naprej.
No nekaj jih je bilo bolj prizanesljivih, a ne prav veliko.
Ko sem brala zapisano, sem se zaklela, da jtudi, če se bo meni kdaj kaj zgodilo na kakšnem smučišču, nobenemu reševalcu za živo glavo ne bom povedala koliko sem stara. Ker čisto mogoče je, da bi potem že moja generacija postala  sinonim za splošno nevarnost
Ne bom zlobna in ne bom vračala očitkov tistim mladim, ki na vrhu hriba nastavijo malo bolj na široko in se v domnevni preži spustijo v dolino. Ne bom zlobna, pa čeprav še nikoli v življenju nisem videla da bi takšno neverjetno korajžo pokazal kak 60 ali 70 letnik. Ne bom zlobna, ker nesreča dejansko nikoli ne počiva. Za vsak primer!
A ne morem si kaj, da se ne bi spomnila na, v uvodo omenjeno težavo. Pokojninska reforma  bo krepko podaljšala delovno dobo. Starčki, ki zdaj menda niso za na smučišča, bodo morali biti dobri še za vse kaj drugega.  Morali bodo loviti norme, morali bodo slediti tehnologiji, morali bodo umiriti morda že tresoče prste. Morali bodo ostai fit, zato, da bodo lahko še delali. Za mnoge ne bo enostavno, gotovo ne!

Bo pa daljša delovna doba  prinesla tudi nekaj dobrega. Priletni gospodje in gospe med tednom ne bodo delali drena na smučiščih.  Ja, vse je za nekaj dobro.!

P. S.
občudujem ljudi, ki so v zrelih letih še vedno tako fit, da lahko smučajo, hodijo v gore, pretečejo kak polovični maraton ali pa mimogrede prekolesarijo nekaj deset kilometrov. Če mi bo čez deset let dano početi vsaj kaj od tega, bom sama nad sabo naravnost navdušena!