Majda Juvan

Dandašnji v ekonomiji ni nič zelo zanesljivega. No morda le ena reč. Lastniki hočejo dobiček. Če ga ni, naredijo vse, da bo. Če ne ukrepajo pravočasno, se skupaj z zaposlenimi potopijo tudi sami.  In danes v globalnem svetu je za iskanje večje konkurenčnosti, veliko možnosti.

Pred nekaj dnevi smo poslušali kako dobro je šlo lani Revozu. Ohranili so tri izmene, povečali so svoj delež na tržišču. Zastavili so celo proizvodnje novega modela od katerega si veliko obetajo. Za zagon te proizvodnje se je francoski lastnik skupaj s slovenskimi partnerji z našo vlado dogovoril za nekaj več kot 14 milijonsko subvencijo.
In do pred nekaj dnevi je kazalo, da gre vse kot po maslu. Nekateri naši ekonomisti so se prav s primerom Revoza, posmehovali Jožetu Mencingerju kako zelo se moti, ko trdi, da tuji lastniki niso zanesljivi in, da bi morali naši paradni konji ostati v domači lasti, saj bi le tako lahko ščitili naš nacionalni interes.
Lanskoletni podatki namreč dokazujejo, da ima Revoz visoko dodano vrednost in, da lahko svoje delavce, za naše razmere, naravnost razkošno plačuje in nagrajuje.
A kako dolgo še, se gotovo sprašujejo mnogi, ki so zasledili napoved Francozov, da bodo proizvodnjo Cliov druge generacije iz Slovenije in Španije preselili v Turčijo.
Poznavalci že dolgo s skrbjo gledajo na avtomobilski trg. Tega so lani dodobra poganjale  državne subvencije in olajšave. Te počasi ugašajo. Po vrhu vsega pa je trg že nasičen z majhnimi avtomobili. Tisti, ki so si želeli drugi ali tretji družinski avto, so ga že kupili. Črne oblake nad avtomobilsko industrijo žene tudi vsak dan dražja nafta. Spet bomo dvakrat premislili preden bomo po nepotrebnem sedli v avto. Vse to ne obeta nič dobrega. Vse to bo tudi avtomobilsko industrijo sililo v nove varčevalne ukrepe. In kot rečeno lastniki vedo kam je treba kaj seliti, da je ceneje. Že če se iz Slovenije preselijo v Srbijo ali v Bosno, kjer znajo delati avtomobile, privarčujejo. Če gredo v Turčijo še več, če pa na daljni vzhod pa sploh.
V Revozu pravijo, da še niso zaskrbljeni. Da bodo izpad nadomestili z drugimi modeli. Morda res. A tudi te bo potrebno prodati po konkurenčni ceni. In bolj kot vse ostalo, utegne biti to problem. Ko ne bo več olajšav, ko ne bo več vseh mogočih akcij za zniževanje cen, bo težje. In treba je vedeti, da so bile mnoge zahodne države zelo radodarne. Vse zato, da bi ohranila proizvodnjo in delavna mesta.
Tudi, če bi se za olajšave zdaj odločila tudi slovenska država, to Revozu ne bi dosti pomagalo. Šele, ko sem pred dnevi slišala, da v Revozu vsa vozila, ki jih  pokupimo Slovenci, naredijo v samo dveh dneh, sem dojela kolikšna je njihova proizvodnja. Letno naredijo več kot 200 tisoč avtomobilov, Slovenci pa jih pokupimo precej manj kot 10 tisoč. 190 tisoč jih morajo prodati na tujem. In pri tako velikih številkah je pomemben vsak evro.
Če bi pri vsakem avtomobilu zaradi cenejše delovne sile prihranili le 50 evrov, pomeni to v žepih lastnikov 10 milijonov evrov čistega dobička. Samo pri Revozovi proizvodnji.
In kako bi ravnali vi, če bi bili lastnik? Kako ravnate vi, ko iščete obrtnika za kakšno delo pri hiši? O čem razmišljate, o njegovi minimalni plači ali o svojem strošku in  morebitnem prihranku?