Majda Juvan

Javnomnenjske ankete, razni televotingi in glasovanja za osebnosti leta, gotovo niso nujno odraz vpliva izbranega posameznika. Dandanašnji pač živimo v časih, ko je promocija posameznika veliko pomembnejša od  njegove dejanske veljave. A upam si trditi, da v primeru dr. Erika Breclja to ne velja.

Kolikor je meni znano, je bil dr. Erik Brecelj vsaj v dveh tovrstnih izborih izbran za osebnost leta. Na Valu 202 in v časopisu Delo. Morda pa še kje drugje.
Če bi šlo za medijsko osebnost, morda za udeleženca resničnostnega šova, celo, če bi šlo za športnika, bi zamahnila z roko. Tem se za promocijo ni treba truditi. Ker pa gre za zdravnika, velja ob tem le zapisati dve ali tri.
Zdravniki so poseben ceh. Od nekdaj jih je obdajala avreola strahospoštovanja, velikega – in v mnogih primerih – tudi zadnjega upanja. Biti zdravnik je pomenilo biti Človek, pisano z veliko začetnico. V zadnjih letih, z vdorom medijev v ambulante in operacijske dvorane, so se ta razmišljanja začela spreminjati.
Mnogim je žal, da se je to zgodilo. Mnogi bi si – z mano vred, ko sem bolna in ranljiva-  še naprej želeli verjeti v mit, ki se tako hitro in tako kruto sesuva. Želeli bi verjeti, da so zdravniki nadljudje, ki se nikoli ne zmotijo, ki nikoli ne razmišljajo o tem koliko kaj stane, ki nikoli ne pogledajo na uro, ko jih potrebujete in, ki nikoli ne pogledajo v plačilno kuverto, ko pričakujete, da se bodo ob vaši diagnozi poglobili v strokovno literaturo.
Nič od tega ni res. Zdravniki so kot vi in jaz. Zmotljivi in krvavi pod kožo. A se večina med njimi tega, da bi to tudi jasno in glasno priznali, še otepa.
In v tem je veličina in posebnost dr. Erika Breclja. On je izstopil iz povprečja, izstopil je iz množice tistih, ki so najraje tiho in sami med seboj jadikujejo kako hudo jim je in kakšna krivica, da se jim godi.
Njegova veličina je gotovo v tem, da na nepravilnosti, ki jih na OI očitno ni tako zelo malo, ni opozarjal zato, ker bi verjel, da bi moral biti za svoje delo bolje plačan, da bi se mu morali vsi, ki mu prekrižajo pot, globje pokloniti, da  bi morala družba nasploh njemu in kolegom izkazovati večjo in neizmerno hvaležnost in vdanost, ni se izpostavil zato, da bi bolnike in medije prepričeval, da se o neljubih rečeh, ki se morda pripetijo, ne sme na glas govoriti. Nasprotno oglašal se je zato, da bi tisti, ki so plačani zato, da delo opravijo, to tudi naredili.
Smo ga slišali? Gotovo. Tako človeško je deloval, da ga preslišati ni bilo mogoče?
Je bil uslišan? Očitno ne! Tisti, ki bi ga morali uslišati, so ga raje utišati. Postal previdnejši. Škoda.
Ni potrebno vsega perila prati v javnosti, to drži. A, kaj ostane človeku, če si nič ne premakne? Če se menjajo ministri, direktorji, nadzorniki… karavana pa gre dalje.
Vsaj kakšno lučko v glavi nam lahko v teh dneh prižge tudi sodna oprostitev znamenitega celjskega patologa, ki kar šest let ni pregledal histološkega vzorca, danes že pokojne pacientke. Ni kriv, so razsodili sodniki. Kriv je menda sistem!?
A ta sistem postavljajo in sestavljajo ljudje. Očitno, nikoli za nič krivi funkcionarji. Na to opozarja Brecelj.
Res škoda, da medicina še ni tako napredovala, da bi lahko Erika Breclja klonirali. V vsako bolnišnico bi  jih morali poslati nekaj, v vsak zdravstveni dom. A ker to tako ne gre, je že prav, da takšnim kot je on, vsaj javnost in mediji  izrekajo priznanje. Mnogi njegovi kolegi se z njim ne strinjajo. Vsaj ne javno in na glas. Po tihem pa jih ni tako malo, ki že vedo, da bo vodo treba zbistriti. Na našo srečo!