Majda Juvan

To je dan, ko se oglasijo vsi, ki verjamejo, da opozoril na kršitve ni nikoli preveč. Kriza sama po sebi ponuja možnosti za prenekatera opozorila. In tudi dokazuje kako pogosto so pravice le prazna črka na papirju.

Večina, ko govorimo o kršenju človekovih pravic, vidi neenakosti, ki izhajajo iz rasne, verske in politične nestrpnosti. Pri nas se ljudje na Rome spravljajo celo zato, da bi dokazali kako neenakopravno je z njimi večinsko prebivalstvo. Kako nestrpni so mnogi  do pravic istospolnih tudi vemo. Kako zelo daleč so muslimani od džamije vidimo. Da se mnogi privilegiji delijo na ravni med »našimi« in »vašimi« pa tudi.
A, ko govorimo o človekovih pravica kar preradi pozabimo, da bi mnoge, tudi tiste najbolj boleče, država lahko preprečila. Seveda bi z zakonodajo in odločnostjo lahko več naredila tudi za preprečevanje prej omenjenih, a so še druge. In kriza je pravi čas, da pokažemo kako zelo kruta je lahko država, ki se morda tu in tam celo oglasi in se strinja, da ni prav, da so ljudje v tako neenakopravnem položaju, a v resnici  prav nič ne naredi.
Seveda je v ta kontekst mogoče umestiti tudi polemike o najnižji, človeka dostojni plači. Plača in človekove pravice so namreč v neposredni povezavi. Če delaš in s tistim kar zaslužiš ne moreš preživeti, so tvoje osnovne pravice  kršene. A v resnici  gre pri tem za odnos med delodajalci in delojemalci, ki je praviloma  določen z medsebojnimi pogodbami. Če je plača nedostojna ali pa je sploh ni, to delavci vsaj vedo in so lahko odkrito jezni in glasni. Država je pri tem šele v drugi vrsti tistih, ki naj bi pomagali.
To pa zanesljivo ne velja za neplačane zdravstvene in socialne prispevke. 150 tisoč delavcem niso bili plačani, pa tega niti ne vedo. Tu ima držav rokah škarje in platno. Vso tisto pleteničenje o tem, da ne ve, pa da ne more pa, da ne zna, je prazna slama. Če se to v času SDK-aja ni moglo dogajati, ni potrebe, dav času Dursa se. Pika. Le predpis je treba spremeniti. Če dobim nižjo plačo, kot verjamem, da mi pripada, sem jezna in užaljena. Če mi delodajalec tistega dela moje plače, ki ga mora plačati državnim blagajnam sploh ne da in mi tega ne pove, me je okradel. A v mojih očeh ni izgubil zaupanja le on, temveč tudi država, katere upravo sem dolga leta vendarle plačevala tudi zato, da bi me ščitila pred krajo, goljufijo in  izkoriščanjem.
V mojih očeh gre za eno največjih goljufij ali pa kršitev človekovih pravic pri nas. Takšno za katero ni krivo niti delavčevo neznanje, niti okornost, niti  naivnost, kar vse si morda ob certifikatih, investicijah v delnice in  dokapitalizacijah s katerimi so eni dobili vse, drugi pa nič, lahko očitamo. Država pa nič. Pa bi se mi ti ukrepi zdeli celo nujnejši kot včerajšnji, ko so  ministri sklenili, da bodo na hitro pripravili zakon po katerem bi lahko hitreje izločili tiste posameznike, ki s svojo lastnino  stojijo na poti  novim cestam, energetskim objektom in javnemu interesu nasploh. Ti posamezniki so dokaz, da se, če vemo kaj se nam dogaja, tudi v Sloveniji zelo dobro zavedamo svojih pravic. Če ima kdo parcelo na trasi nove avtoceste- spomnite se dolenjskega kraka- ga ni interesa, ki bi lahko prevladal nad zasebno lastnino. Do sedaj tudi država ne. A, če je na drugi strani nekaj 10 tisoč delavcev, ki jih je delodajalec okradel, potem ga ni, ki bi jih lahko zaščitil. Pa je neizplačana plača tudi osebna lastnina.
Verjela bi, da je komu kaj do preprečevanja takšnih kršitev človekovih pravic, če bi kdo od uprave ali pa nadzornikov na polaganje računov čakal v priporu. A kolikor je meni znano  se kaj takega še ni zgodilo. Povečini uprave, celo v takih podjetjih, čakajo na odpravnine.

Matej Lahovnik je najbolj priljubljen minister v trenutni vladi. To je po svoje presenetljivo, saj vodi gospodarski resor, ki v teh časih velja za najzahtevnejšega, državljani pa s protikriznimi ukrepi, ki jih sprejema, niso pretirano zadovoljni.

Matej Lahovnik je prvič postal minister že pri dobrih 32-tih letih. Nasledil je Teo Petrin, ki je, potem, ko se je naveličala garaškega ministrovanja, raje odkorakala med diplomate. Še ena nekarierna diplomatka pač!

Matej Lahovnik ni standardni minister. Ni minister, ki bi trikrat pretehtal preden zine. To je značilno za zelo samozavestne in samosvoje ljudi. Po tem, kar je o njem znano, takšen pač je.

Lahovnik je gotovo zelo ambiciozen človek. Če tak ne bi bil, bi namesto, da se je iz LDS-a preselil v Zares, raje pustil politiko in se vrnil v akademske vode. Zanesljivo bi tudi tam naredil bliskovito kariero in danes- tako kot kar nekaj njegovih kolegov iz Ekonomske fakultete- za grde denarje vladi prodajal razno razne raziskovalne študije in svetovanja. Vsekakor bi se mu to - gledano finančno – bistveno bolj splačalo kot biti minister. Treba je namreč vedeti, da naši ministri za svoje delo niso Bog si ga vedi kako dobro plačani. Ljudsko prepričanje o nasprotnem pač izvira iz teorije enakih želodcev, ki pa z znanjem in odgovornostjo nima nič opraviti. Lahovnikova neto plača je okoli 3000 evrov. Naši ministri še nikoli niso bili med najbolje plačanimi uslužbenci javnega sektorja. Tja se praviloma uvrščajo zdravniki, sodniki in univerzitetni profesorji. Pač tisti, ki imajo plačo za dodatek k zares dobro plačanemu popoldanskemu ali pogodbenemu delu.

Skratka Matej Lahovnik je nekoliko poseben minister. Ne le zato, ker je na čelu resorja, ki bi se mu v teh časih zagotovo mnogi ognili, temveč tudi zato, ker očitno ni politik po duši. Pa čeprav v njej ni novinec.

Politik po duši je namreč tisti, ki misli najprej politično šele potem pa, če okoliščine to dopuščajo, tudi strokovno. In tak človek nikoli ne reče svojemu strankarskemu predsedniku, da ne more priti na strankarski kongres, ker mora doma varovati otroke. Tak človek tudi nikoli ne reče svojemu predsedniku vlade, da ga ne bo na koalicijskih vrh, ker ima veliko resnega dela in nima časa za politične igrice. Obe izjavi sta za politika nespodobni. Še posebej, če se potrudi, da prideta v javnost. Izreče ju lahko le človek, ki je bodisi strašansko in pretirano samozavesten ali pa nekdo, ki ima res že vsega polno kapo. Glede na to, da je tudi sam pred časom že grozil z odstopom, to slednje ne bi bilo povsem neverjetno.

A kakorkoli že, še vedno ostaja dejstvo, da je Lahovnik, svoji mladosti navkljub, že dolgo polnoleten in, da mu politika in vse kar z njo prihaja, že dolgo ni tuje. Natančno je vedel v kaj se spušča, ko se je dal pregovoriti. Vedel je kakšna je politika. Vsi, ki vanjo vstopajo to vedo. Tudi za krizo je vedel. Pa tudi to, da se za ministra varstvo otrok pogosto ne bo moglo biti prioriteta.

In vedeli so tudi vsi okoli njega. Če si je ob vsem omenjenem lahko vzel čas za ogled odločilnih nogometnih tekem naše reprezentance, kar nedvomno tudi sodi med obveznosti dobrega politika, bi ga pač moral najti tudi za koalicijo in za stranko. Tako pač to je.

Morda pa Lahovnik ve, da Pahor ta hip nima izbire. Le kateri sposoben strokovnjak bi v teh časih v resnici hotel biti gospodarski minister? Povzpetnikov, ki nimajo pojma, je že sedaj povsod dovolj! In tudi zato bo verjetno Pahor moral pogoltniti tudi to pilulo.

Skupščina Zdravniške zbornice Slovenije je pričakovano razveljavila sklep o 4 mesečnem odvzemu licence mariborski zdravnici Zlatki Kanič, zaradi smrti Bora Nekrepa. Nobena od obtožb na njen račun ni bila ovržena. Še vedno velja, da je v postopku zdravljenja naredila napake, ki so morda botrovale tragični smrti. Za to, da bo v njeni biografiji ostal le opomin in dodano izobraževanje se mora zahvaliti iznajdljivosti svojih pravnih zastopnikov. Kdor ima pri nas dovolj denarja, lahko nanje vedno računa.
Takšna so dejstva. Resničnost pa je precej bolj zapletena in kruta. Še zdaleč seveda ni res, da te lahko en tak sklep, kot smo ga včeraj dočakali na skupščini Zdravniške zbornice, odreši more, ki jo - vsaj, če je z njo sicer vse v redu - od lani  preživlja pediatrinja Zlatka Kanič. Res pa je, da bi drugačen sklep  morda lahko povrnil nekaj zaupanja v slovensko zdravništvo, ki je načeto bolj kot je bilo kdaj koli do sedaj.
Ne vem zakaj so člani skupščine glasovali kot so. Si pa mislim, da se je vsak pri sebi zavedal, da se lahko kaj podobnega, morda tudi manj usodnega, zgodi tudi njemu samemu. In takrat bo tudi sam upal na prizanesljivost in dobrohotnost glasujočih kolegov.
Na tem svetu nihče ni nezmotljiv. Slovenski zdravniki pa tudi zato, ker so s svojimi lastnimi prizadevanji delo, ki smo ga z njimi vred vsi dolgo razumeli kot poslanstvo, v zadnjih letih prelevili v pridobitništvo, niso več bogovi v belem.
Tako pač je. A kaj, ko to še zdaleč ni vse.
Če ste kdaj sami - ali pa kdo od vaših – resno zboleli, potem veste kako pomembno je imeti ob sebi zdravnika, ki mu lahko zaupaš. Kako neprecenljivo je njegovo znanje tisti hip, ko veš, da  je stanje resno. Takrat, kot bolniki, v hipu pozabimo na to, da je tudi tvoj zdravnik skrivaj že gleda na uro in razmišlja ali bo pravočasno ujel popoldansko raboto v zasebni ordinaciji. Takrat niti ne pomisliš, da je s tabo nekdo, ki se ti bo posvetil le z delčkom možganov, vse ostalo pa bo prepustil rutini in neki na pol dodelani doktrini. Želiš si človeka, zdravnika, ki mu ni vseeno.
Ni mi jasno kako bo Zlatka Kanič, ki v javnosti nikoli ni pokazala niti malo obžalovanja za vse kar se je njej in Boru zgodilo, kdaj koli še vzpostavila tak odnos s starši svojih malih bolnikov. Priznam, da bi se, če bi še imela majhne otroke, obrnila na pragu ambulante, če bi jo zagledala. Ne le zato, ker bi dvomila v njeno znanje, predvsem zato, ker ženska ne premore niti malo povsem običajne empatije, brez katere pa noben zdravnik ne more biti dober zdravnik.
In to je tisto, kar me pri vsem skupaj neskončno čudi in tisto zaradi česar mislim, da ZZS ne ve čisto dobro kaj počne.
Saj ljudje nismo tako nevedni, da ne bi vedeli, da so tudi najboljši zdravniki zmotljivi. Vemo tudi, da človeka zaradi nehotene napake, pa če je ta še tako huda, ne moreš dobesedno pribiti na križ. ZZS, ki tako rada jadikuje, da je ugled zdravnikov omajan, bi se morala zavedati, da je je to v veliki meri tudi njena zasluga. Napake je potrebno priznati, se zanje opravičiti in zagotoviti, da boš kot ceh in kot posameznik naredil vse, da jih bo v prihodnje čim manj.
Največja napaka je zanikanje napake same. Zanikanje priznanja. Zanikanje, da imajo svojci pravico vedeti. Tudi zato v teh zgodbah prevzemajo pobudo pravniki. Kar je grozno in slabo.
Zlatka Kanič dela še naprej kar je delala in še naprej tudi predava na Medicinski fakulteti v Mariboru. Če se ne bi upirala začasnemu odvzemu licence, če bi  obnovila pomanjkljivo znanje, bi verjela, da si želi biti dobra zdravnica. Tako pa si bom vzela pravico do dvoma.

Podnebna konferenca v Koebenhavnu naj bi odločilno vplivala na usodo zemeljske oble. Se bodo politiki zmogli dogovoriti tako, da bodo na njej lahko živeli tudi zanamci. Ali pa bodo dobički in majhni stroških spet prevladali. Tako kot so pri Kiotskem sporazumu, ki je bo čez dve leti iztekel.

Izplen bi moral biti zelo velik. Ne le zato, ker bo v naslednjih dvanajstih dnevih v danski prestolnici vse kar leze in gre pomembnega in pametnega  na tem svetu, temveč tudi zato, ker so cilji visoki. Ko lastniki kapitala te zahteve preračunajo v stroške in s tem v zmanjšanje dobička, se dobri nameni in politične zaveze radi sfižijo. Politiki, ki so od kapitala odvisni, pa tudi postanejo manj odločni.
Večina med nami  na podnebne spremembe in ukrepe, gleda kot na nekaj kar ni v naši domeni. Pa seveda ni povsem res.
Vsak Slovenec letno pridela 400 kilogramov smeti. Kar je četrt manj kot najbolj razviti in ne pretirano ekološko osveščeni Irci in skoraj pol več kot Norvežani, ki so na drugem koncu lestvice.
Iluzorno je pričakovati, da se bomo na današnji stopnji potrošništva kar vsi po vrsti odrekli udobnostim, ki nam jih prinaša. Pralnih praškov skoraj zagotovo ne bomo nadomestili s pepelom v katerem so naše prababice, dvakrat letno, kuhale posteljno perilo. Tudi posode  ne bomo pomivali le s kisom in soljo. Tudi avtomobilom, to pač vidi vsak pri sebi, se je težko odpovedati.
A nekaj razsodnosti bi bilo dobrodošle. Pri embalaži na primer. Proizvajalci nas z njo zapeljujejo bolj kot je to dostojno. Samo poglejte kdaj v kakšnih velikanskih škatlah so zapakirani mobilni telefoni. Kot, da ti že sami po sebi ne bi bili grožnja okolju, ga proizvajalci zapakirajo v trikrat prevelike in praviloma nerazgradljive folije in podlage.. Ali pa fotoaparat. Če na škatli ne bi  pisalo kaj je v njej, bi mislila, da je televizor.
Nakupovalne vrečke so posebna zgodba. Posebna tudi zato, ker se tam najbolj izkaže kako brezbrižni smo do okolja. Ne le, da nam prodajalke praviloma vsako stvar zamotajo še v svojo vrečko, še sami jih kar naprej in vsakokrat znova kupujemo. Pa čeprav imamo praviloma vsi doma  tiste, ki so jih posamezne trgovske verige podarjale ali pa prodajale ravno zato, da bi  ne bi po nepotrebnem vedno znova kupovali novih.
Tudi jaz jih imam. Ne vprašajte me kolikokrat jo imam s seboj, ko sem v trgovini? Pozabim! Če ne doma, pa v avtu.
A vse skupaj se spreminja. Zadnjič mi je bilo pošteno neprijetno, ko je pred menoj ženska srednjih let glasno zavrnila prodajalko, ki ji je želela kupljeno meso, sadje in kislo repo vsako posebej položiti še v dodatno polivinilasto vrečo. Vrečk pa ne, je rekla! Neprijetno mi je bilo zato, ker sem sama že pred tem na kup naložila še dve novi vrečki, ker v eno pač vse ne bi šlo.
Malenkost? Seveda je. A to je pač v moji domeni. Sama se lahko odločim ali bom kupila že predpripravljeno in imenitno zapakirano solato, že pakirana bedrca ali ona pri mesarju, tudi jabolka lahko kupim na tržnici, lahko pa si seveda privoščim tista na pladnju. Četudi piše, da so bio, je res, da njihovo pakiranje in transport, kdo ve od kod, nista k varovanju okolja pripomogla prav nič. Prej narobe.
Pa še to! Ločevanja odpadkov se pri nas šele učimo. Po vaseh, kjer so ekološki otoki tudi kilometer daleč, večina odpadkov, od stekla, papirja in plastike, konča v enem in edinem hišnem zabojniku. Ker zakaj pa bi se trudili, saj enako stane. Tisto kar odvržemo v gozd, je pa itak zastonj, se motijo mnogi.

In začel se je veseli december. Ljubljana je spet zasijala v tisočerih lučkah. Je že res, da so časi slabi, a prednovoletno vzdušje bo tako  kot takrat, ko nam je šlo malo bolje. Trgovci pa bodo tisti,ki bodo na koncu povedali koliko bolje.

Pred dobrim tednom je bil črni petek. Petek, ko menda Američani pokupijo največ v vsem letu. Menda se tam, kjer so cene še posebno ugodne v vrsto postavijo že sredi noči. Američani pač, sem si mislila. In se spomnila kako je bilo, ko je pri nas kot po tekočem traku svoje trgovine odpiral Hofer. Tudi pri nas so ljudje že ponoči stali pred trgovino.
Le kako morejo, le kako se ne morejo upreti tem poceni fintam?
O psihologiji nakupovanja očitno nimam pojma. Pa ne le to, tudi sebe v resnici slabo poznam. Oziroma drugače, saj se kar poznam, a če je le mogoče ne priznam!
Ko sem v teh dneh tudi sama hodila po trgovinah, sovražim kupovanje zadnji hip in v gneči, sem ugotovila, da tudi v naših trgovinah povsod ponujajo posebne popuste, pa Miklavževe popuste, pa popuste na popuste pa kaj jaz vem kaj še vse. Saj morda se motim, a zdi se mi , da je bilo tega prejšnja leta manj. Ne vem ali smo uvozili logiko popustov ali pa je po sredi domača recesija. Ali pa oboje.
Sama imam o svoji odpornosti na potrošništvo dobro mnenje. Tako kot večina, si mislim. In ne razumem zakaj ob vsej moji racionalnosti vse domače omare pokajo po spojih.
Popust je magična beseda. Če majica stane 30 evrov, je za moje pojme to kar draga majica. Če pa majica stane 60 evrov, a jo trgovec ponudi s 50 odstotnim popustom, se majica za 30 evrov prelevi v izjemno priložnost. Takšno, ki je ni mogoče zamuditi. Šele, ko sem prišla domov sem dojela. In seveda bila jezna sama nase.
Športna  trgovina. Potrebovala sem smučarska očala. In sem si jih tudi izbrala. Ko pa mi je trgovka povedala, da če si izberem še en izdelek, bom tretjega dobila zastonj, me je takoj premamilo. Domov sem prišla s izbranimi smučarskimi očali in dvema smučarskima majicama. Očala  sem potrebovala, majic pa imam polno omaro.
Ni čudno, da me v trgovinah, kamor večkrat pridem, tako prijazno pozdravljajo.
Kupovanje je lahko tudi strast. Zato, da zapravljaš, ni potrebno imeti veliko denarja. Tisti, ki imajo veliko, zapravijo za velike in drage reči, tisti, ki imajo malo pa za  majhne . A oboji kupujejo nepotrebne reči. Lahko mi verjamete na besedo.
So pa seveda tudi ljudje, ki so narejeni iz nekega, meni neznanega testa.
Občudujem ljudi,ki so dosledni. Ki tudi po hrano odhajajo z listkom v roki. Ki nikoli ne kupijo nečesa samo zato, ker piše, da plačaš eno, dobiš pa dve – karkoli pač že.
Tudi brskanje po stojnicah je lahko velik užitek. Gotovo si bom tudi letos kupila kaj kar se sveti in je čisto po novoletno kičasto. Morda si bom celo izbrala kak nov obesek za smrečico, pa čeprav že zdaj nimam kam z njimi.
Se pa ob obisku večerne prednovoletne Ljubljane ponuja še ena mala radost, ki z zapravljanjem pravzaprav nima nič opraviti. Gre bolj za obred. Brez kozarca kuhanega ne gre. Pa čeprav vem, da bi si doma skuhala boljšega in bolj dišečega. A ni isto. Mora biti ob Ljubljanici, mora zebsti v roke in mora biti v družbi. Saj vem, da bi šlo tudi brez njega. A življenje je sestavljeno iz mnogih skrbi in obveznosti in le tu in tam iz kakšne majhne radosti. Če si jo lahko privoščimo, zakaj si je ne bi? Veste vi? Jaz ne!

V primerjavi s prejšnjo spremembo zakona o RTV-ju je to pot o novi komajda kaj slišati. Resnici na ljubo, če ne bi bilo samih rtv-ejevcev, se za nov zakon skorajda nihče ne bi niti zmenil. Pa toliko smo imeli povedati o prejšnjem, tako imenovanem Grimsovem zakonu.
Moj domači kabelski operater mi zagotavlja kopico Tv programov. Vse mogoče mi ponuja. Od dokumntarcev, športnih in glasbenih programov, do tistih, ki 24 ur na dan vrtijo filme. In seveda kar nekaj novičarskih programov je tudi na voljo.  Skratka, ni kar ni. In v takšnih okoliščinah, kjer lahko z enim klikom v dnevno spobo pripeljemo kar koli, pri nas nastaja nov zakon o RTV-ju.
Politika - pa naj bo bela, zelena rdeča ali črna ima rada nacionalno televizijo. Če že televizije ne, ima pa vsekakor rada vpliv nanjo. Pred volitvami, ko je bilo potrebno naštevati grdobije predhodnikov, je morda izgledalo drugače, a ko so se kritiki tudi sami posedli po ministrskih stolih, so tudi oni uvideli, kako lepo je imeti svojo televizijo. Domala ves programski svet naj bi imenovala prav politika.
Novinarji, ki so se sprva zelo upirali  umestitvi med javne uslužbence, so se službi v javni hiši ravno privadili. K temu sprijaznjenju je precej pripomoglo dejstvo, da so mnogi z novim statusom dobili pomembno višje plače. Zdaj nekatere skrbi, da bi s statusom šle tudi one v nič. Morda pa zakjon, ki so ga prej tako zelo kritizirali le ni čisto zanič, si mislijo mnogi!
Kar zadeva delitev med javno in gospodarsko službo pa menda tudi ni čisto jasno kako so si na ministrstvu vse skupaj zamislili. Predvsem zato ne, ker medna ni čisto jasno kam v tem primeru vtakniti naročnino.
Tisto, kar pa je v teh redkih polemikah, ki smo jim do sedaj že bili priča, res presenetljivo, pa je to, da se tudi to pot - tako kot ob zadnjih spremembah - v resnici nihče ne ubada z gledalci. Kaj neki bodo oni imeli od novega zakona?  Verjetno ne prav dosti. A, če bo tako, bo kmalu čisto vseeno kakšen zakon bo kdo predlagal in sprejel. Če sploh! Dejstvo je, da naši domači TV programi že dolgo niso edini dosegljivi in mnogi gledalci jih, če jih nenadoma ne bi bilo več, sploh ne bi hudo pogrešali! A tega strahu med RTV-ejevci ni zaznati. Za zdaj.
Z novimi tehnologijami imamo gledalci tako rekoč vsak dan na voljo kak nov program. Operaterji nam zagotavljajo  po 50 in več programov. Ni mogoče, da nam vsaj kak ne bi bil po duši. Še nedolgo tega je bilo potrebno za spremljanje tujih programov znati kak tu jezik, zdaj nič več. Mnogo najpopularnejših  je že podnaslovljenih. Vsaj za silo. Če prenesete obilico reklam s katerimi nenehno prekinjajo dokumentarne oddaje in filme, vam nikoli več ne bo treba gledati ne Piramide, ne Na zdravje in ne Maria.
In prav ta ponudba je prava grožnja slovenskim televizijam. Ne le nacionalki. In tudi zato morda kar malo preveč in namenoma poudarjamo , kako uboga, da je nacionalna televizija, ki si jo politika nenehno lasti. Vedno si  jo je! Nacionalni program nikoli ni bil neodvisen. Nobeden ni. Ne naš  ne katerikoli drugi. Vsaj tako glasno kot o odvisnosti bi se morali vprašati trudi o tem kako prepričati gladalce, da so tudi nekoliko zahtevnejši in z vsebinami prepredeni programi vredni ogleda in pozornosti. Tega kako pa naj Tv program v državi z dvema milijonoma prebivalcev konkurira tistemu, ki ga delajo multinacionalke za nekaj 100 milijonov gledalcev pa ne vem! Res ne vem. Veste vi? Samo nikar ne recite, da s Kmetijo!

Medtem, ko Slovenija beleži rekorden padec družbenega proizvoda, skoraj 100 tisoč brezposelnih, po vrhu vsega pa se vrača še inflacija, slovenski politični in medijski prostor najbolj skrbi vedno bolj navihana in sproščena podoba našega premiera.

Če je Pahor na začetku mandata hodil po svetu  s poudarjeno zaskrbljenim in poduhovljenim državniškim obrazom, se zdi, da ni daleč dan, ko bo, za boljši vtis in voljo, pred zasedanjem vlade, zaplesal s katero od svojih ministric. Pahorjevo obnašanje je postalo politični problem. Vsi imamo delo z njim.
Pa se mi zdi, da to pot pretiravamo. Če mene vprašate, se mi to, da Pahor uporablja sleng, skače z nogometaši in poje Avseniku, ne zdi kak posebno velik greh. Nekako mu pristoji. Dovolj je mlad in dovolj se je vseskozi trudil za videz in vtis, da bi nas zdaj smelo to početje presenetiti. Kar mene zadeva mi je precej bolj presedala cagavost zaradi katere nekaj časa nismo vedeli ali sploh je predsednik ali pa morda tudi ni. Ljudje smo pač različni in različne reči si lahko privoščimo. Pa ne le v duhu tiste, da kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu.
Na tem svetu so državam vladali najrazličnejši državniki. Eni so v javnosti vseskozi nosili predsedniško masko. Spontanost ni sodila k tej podobi. Vsak nasmeh je bil odmerjen. Angela Merkel že deluje tako. Ko si je na neki prireditvi privoščila nekoliko globji dekolte, so o njem modrovali vsi nemški spin doktorji. Tudi Dimitrij Medvedjev in Gordon Brown delujeta puščobno. Če ne bi bila na čelu velikih držav, ju ne bi niti opazili.
Pravzaprav pa nam po podobne niti ni treba posebno daleč. Le do prejšnjega mandata. Čeprav  je vladal v dobrih časih, Janez Janša nikoli ni razmetaval z nasmehi in dobro voljo. Ves mandat  je bil podoben preganjani zveri, ki samo čaka za katerim vogalom jo čaka past.
So pa seveda tudi drugačni državniki. Takšni, ki ne zamudijo nobene priložnosti, da lahko opozorijo nase. Berlusconi gotovo. Ostareli playboy leta za najstnicami, zmerja politične nasprotnike in se veseli svojih rasističnih izjav o Obami. A Italijani ga vseeno volijo. Clintonu nihče nikoli ni zameril igranja na saksofon, niti ovalna pisarna ga ni dotolkla. O tem kaj vse je v svojih mandatih naredil in rekel Bush, ni vredno izgubljati besed. Hruščov se je zapisal med legendarne govorce zato, ker je med govorom v ZN s čevljem tolkel po govorniškem odru.
Skratka Borut Pahor naj se le poheca, naj tudi zapoje, če mu duša leti, naj čisti kopačke. Nič od naštetega ni nedostojno.
Stvar bi postala - upam, da še ni - nerodna takrat,ko bi se Pahorju zdelo, da je v vsem naštetem bistvo vladanja. Da lahko veselica nadomesti  vse tisto, kar bi morda vlada, z njim na čelu, že morala narediti, pa še ni. Vse tisto kar bi morda lahko omililo padec BDP, brezposelnost in socialno stisko. Vsega tega s pesmijo na ustih ne bo mogoče  rešiti. Pa bo treba, ker tisti, ki so bili pred dnevi na Prešernovem trgu niso peli Avsenikove Slovenija od kod lepote tvoje, temveč Kovačičevo Revolucijo. Razlika je očitna…

1. december je svetovni dan boja proti aidsu. Je že res, da je takšnih in drugačnih svetovnih dni za to in ono več kot je dni v letu, a res je tudi, da je kar prav, da tega ne prezremo kar tako. Številke o okuženih in umrlih zaradi Aidsa so zaskrbljujoče.

Dobro se spomnim s kakšno nejevero smo novinarji pred domala 30-timi leti spremljali prve informacije o okužbah z novim virusom. Kasneje smo ga poimenovali za kugo 20-tega stoletja. 20-tega verjetno zato, ker so takrat tako strokovnjaki, kot mi, ki smo odvisni od njihovega znanja verjeli, da bodo znanstveniki v nekaj letih s cepivom smrtonosni virus ukrotili. Niso ga. Cepiva ni in ga najverjetneje tudi ne bo.
Na svetu je s hivom okuženih 60 milijonov ljudi, vsako leto se na novo okužita dva milijona, vsako leto jih približno toliko tudi umre.
Za današnje čase in te dni je morda povedna informacija, de je aids že do sedaj terjal več življenj kot  srednjeveška kuga in  gripa s konca prve svetovne vojne skupaj. Čeprav je v Afriki, kjer je v njenem podsaharskem delu epidemija najhujša, že zaznati prva znamenja umirjanja prenosa te bolezni, je dejstvo, da se obolevnost drugje skokovito povečuje. Najhitreje v Indiji in v Vzhodni Evropi. Razlog je tveganem vedenju ljudi in pomanjkanju denarja za učinkovita zdravila.
Ker cepiva ni, je varna spolnost edina prava preventiva. Zdravljenje je namreč silno drago. Letno stane zdravljenje vsakega bolnika 12 tisoč evrov. Za ubožne države je to nedosegljivo veliko. Tudi zato ostaja le preventiva. Žal je pri tem zelo negativno vlogo odigrala katoliška cerkev. Papež, ki se sicer tako zelo trudi za svoje ovčice je spomladi, ko je obiskal Afriko ponovno povzdignil glas proti kondomu. Cerkveno aristokracijo je tudi sicer težko imeti rad, a ob takih potezah se razumnemu človeku mora upreti. Le kaj ima cerkev od obolelih in osirotelih otrok v državah, kjer je okužen vsak tretji prebivalec? Mar bi tam namesto hostij delili kondome! V tem primeru bi misionarstvo imelo vsaj svoje civilizacijsko opravičilo!
Tudi pri nas se število obolelih povečuje. Težava je v tem, da polovico okužb odkrijejo zelo pozno. Pri nas se za testiranje odloči le 1,5 odstotka  ljudi. Očitno tega ne naredijo niti istospolno usmerjeni moški, med katerimi je stopnja okuženosti najvišja.
Aids poznamo že domala 30 let. In z njim bomo morali še dolgo živeti.
Je pa res, da se prvi strahovi, ko smo verjeli, da bo aids najbolj množični morilec naslednjih generacij, niso udejanjili. Gotovo tudi zaradi obilice, sicer dragih zdravil.
Svetovne statistike obolevnosti in umrljivosti kažejo, da bo že prihodnje leto zaradi raka umrlo več ljudi kot zaradi aidsa, malarije in tuberkuloze skupaj. Zaradi raka bo umrlo več ljudi kot zaradi bolezni srca in ožilja. Do leta 2030  se bo smrtnost zaradi raka dvignila na 17 milijonov letno. Zaradi aidsa, kot rečeno, umre letno dva milijona, praviloma mlajših in aktivnih ljudi.
In še aktualni miselni preskok.
V primerjavi s prejšnjimi številkami so te, ki jih za zdaj beležimo pri gripi, zanemarljive. Pa še cepivo imamo.