Majda Juvan

Peklenski tempo, ki mu običajno v decembru le stežka sledimo, se umirja. Tisto kar smo se namenili letos postoriti, smo naredili. Česar nismo, bo počakalo. Marsikaj je letos drugače, le želje bodo podobne tistim lanskim. Po zdravju, po sreči in po miru bomo hrepeneli. In kaj bi radi še več?

Letos je bilo drugače kot prejšnja leta. Morda se le meni zdi, a bilo je manj prednovoletnih srečanj in nepotrebnih pogostitev. Nekaj zaradi varčevanja, nekaj pa zato, ker se naš odnos do tovrstnega izobilja spreminja. Časi, ko so se okoli navidezno brezplačnih hladnih bifejev drenjali vsi od delavcev do gospodov v frakih, so minili. Tisto kar je na mizah ni več tako zelo nedosegljivo, kot nekoč. Zdaj so to druge reči.
Vem, da ne velja za vse. A lačni v glavnem nismo. Vsaj hrane ne.
Če bi le bili deležni še toliko človeškega spoštovanja in dostojanstva! Tega nam manjka. Zelo.
Ljudje smo postali številke. Smo strošek dela, ki ustvarja premajhno dodano vrednost. Smo številke na zavodu za zaposlovanje, ki bremenimo  skupno blagajno, smo upokojenci, ki smo se preveč namnožili. Smo bolniki, ki stanejo preveč. Tistim, ki seštevajo, se račun ne izide. In nekako zlovoljno kažejo na nas. Kot, da  smo mi krivi za vse, oni pa imajo z nami le skrbi in težave.
Je pa res, da smo krivi za to, da smo izbrali takšne upravljavce države kot smo jih. V zadnjih 20-tih letih se je zvrstilo bolj malo tistih, ki so bili presežek. A bati se je, da boljših ni na vidiku. Če so to ti, ki se predstavljajo kot podmladki strank, potem nam Bog pomagaj. Potem bi bilo dobro, če bi tisti, ki verjamete, v teh dneh zmolili kak očenaš tudi za nas.
A saj ni mogoče, da bi bil domet današnjih tridesetletnikov tak, kot ga vidimo v teh skoraj odraslih, malih človečkih. Saj smo vendarle vzgojili tudi drugačne! Je pa res, da jih ni slišati, ni jih videti. Pa gotovo so. Njim bo treba odpreti vrata. Takim, ki kaj znajo, ki hočejo in zmorejo kaj narediti tudi za druge in ne le zase, česar smo jih tako dobro naučili v zadnjih 20-tih letih.
Sicer pa, doma za svojimi vrati ob svojem ognjišču teh misli ni treba misliti. Res ne! Vsaj v teh  dneh ne! Ste že postavili smerečico? Le dajte jo! Vsaj kakšno vejo okrasite! Moja mama je to počela do konca svojih dni, pa čeprav je zadnjih 30 let živela sama. Da se je videlo, da je praznik. Takrat je nisem razumela, danes pač. Tradicija ima smisel. Ni vse novo dobro in prav.
Sama vedno spečem potico, čeprav je moji nimajo posebno v čislih in čeprav se trgovske police šibijo pod tistimi za dva ali tri evre. A tista ne diši, vonj po moji pa prinese vonj po prazniku.
Danes nič ne kaže, da jo bodo pekli tudi moji tamladi. Morda zato, ker jim presedejo že tiste pri mamah. Kasneje pa morda, kdo ve?
S potico ali brez, naj bodo prazniki lepi in dišeči. Skozi okno jih ne glejte. Letos res ne. Ni za sprehode. Morda pa se lahko spomnite na voščilnice. Napišite jih. Takole na roko. Ne po mailu ali pa v obliki SMS-a. Vsaj, ko pišete naslov morate pomisliti na tistega, ki mu  pišete. In v teh časih to ni ravno  nepomembno. Verjamem, da moramo srečo in zdravje voščiti iz srca in osebno. Oboje se nam lahko kaj hitro izmuzne. In potem še tako dišeča potica ne diši. Zatorej, iz srca, zdravo in srečno!