Majda Juvan

Očitno je letošnje leto zadnje z veliko državnimi proslavami. Že prihodnje leto bomo začeli varčevati. Le še štiri vseslovenske bomo imeli, ostale pa bodo kolobarile in prišle na vrsto vsakih pet let. A ta ob dnevu samostojnosti in enotnosti ostaja v vsakoletnem razporedu.

Dni pred 19- timi leti se velja spomniti. Velja se spomniti, dejstva, da smo v tistih decembrskih dneh Slovenci res izkazali neverjetno enotnost. Samo spomniti je treba, da je 23-tega decembra na plebiscit odšlo 93 odstotkov vseh volilnih upravičencev in, da se jih je kar 95 odstotkov odločilo za samostojno Slovenijo.
Kdo bi si mislil, da se bomo v manj kot dveh desetletjih takorekoč razklali na pol in se iz naroda, ki je vedel kaj hoče, prelevili v množico posameznikov, ki praviloma kaj dlje kot do konca svojega nosu sploh ne vidi. Vse nam pride prav za kreg. Najbolj pa zgodovina. O njej se prepiramo tako zagreto, kot da nas večina ne bi bila rojena krepko po krvavih časih in kot, da nam prihodnosti v kateri naj bi živeli naši otroci in vnuki sploh ni mar. In žal so pri tem najglasnejši vse manj spoštovani politiki.
Pa je minilo le 19 let.
Boljšega dokaza kot so naše proslave, pravzaprav ne potrebujemo. V vseh teh letih bi lahko našteli na prste obeh rok tiste ob katerih se nismo na smrt skregali. Največkrat o tem  kdo sme o naši svetli zgodovini sploh kaj reči. Tako hudo je bilo, da smo imeli tudi alternativne proslave. Predvsem zato, ker izvoljeni predstavniki naroda niti na proslavah niso hoteli sedeti skupaj. Leta 2007 je predsednik Drnovšek  odpovedal govor  in udeležbo na proslavi ob dnevu državnosti. Nadomestil ga je Janez Janša. Nasploh so se vsi razkoli ob proslavah dogajali na osnovi klasične slovenske delitve - med našimi in vašimi.
Zato sem jaz kar vesela, da bo poslej manj državnih proslav. Tako bo tudi manj možnosti za kregarije.
Nad krčenjem proslav vsi  niso navdušeni. Najmanj Primorci, ki svojo v spomin na priključitev Primorske k matični deželi vsako leto proslavljajo daleč najbolj iskreno in množično. Ko zadoni njihova Vstani Primorska, se ponos seli v vsa slovenska srca, ne le v njihova. Takšne iskrenosti na drugih uradnih proslavah ni. Na nobeni. Domala na vseh - tisti na dan državnosti, na dan samostojnosti in enotnosti, ob kulturnem prazniku in ob dnevu Evrope, so v dvorani v glavnem tisti, ki morajo biti. Morda je rahla izjema le proslava ob dnevu državnosti. Ta je praviloma na prostem in Ljubljančani pač pridejo naokoli. Dan Evrope pa nasploh moramo šele posvojiti. Ne bo šlo prav hitro.
Kakorkoli že, na dan pred 19-timi leti se res velja spomniti. Ne čisto brez grenkobe, a vendarle je treba priznati, da  bi nam danes bilo težje, kot nam je, če ga ne bi bilo. Le okoli sebe se je treba ozreti. Tudi zato, da vidimo, da so mnogi  vendarle čisto upravičeno tudi razočarani.
Da pa bi se morali večkrat spomniti tudi na to, da smo celo Slovenci pri pomembnih rečeh lahko enotni, pa tudi drži.  Samo iz tistih tudi kaj je. Je že prav, da smo pred štirimi leti k poimenovanju  dneva samostojnosti dodali še enotnost. Res pa je, da na papir gre to mimogrede, v glave in resnično življenje pa mnogo težje.