Majda Juvan

Slovenija ponovno blokira Hrvaško, policija je ovadila Šrota in Bavčarja, zdravstvena zavarovalnica pa ni sprejela finančnega načrta za prihodnje leto in tone v izgubah. Minister Miklavčič pa pravi, da zavarovanci ne bomo prizadeti.

Res nam ni dolgčas. Sploh ne. Namesto, da bi v teh dneh razmišljali o peki cimetovih zvezdic in potice, mislimo težke misli.
Ali naša oblast premore toliko energije, toliko znanja in volje, da nas bo skupaj s sabo izvlekla iz vsega v kar nas je tudi zvlekla. Nič od omenjenega namreč ni nastalo samo od sebi, nič od vsega ni posledica naravnih katastrof. In ničesar od tega si nismo želeli.
Sposobni zunanji diplomaciji se Hrvaška ne bi dogajala. Sposobni v vsem času po osamosvojitvi. Tako pa samo bežen spomin pove, da smo na južni meji imeli vse mogoče. Od  Jorasa, ki je v zadnjem času poniknil, do napovedi o vojski, ki da naj ga rešuje, do ministrov, ki so se valjali ob Dragonji in do predzadnje neusmiljene blokade. Saj vem, da sta za vse te zgodbe potrebna dva, a vseeno smo upali, da bo po zadnjih dogovorih svoj posel le začela opravljati diplomacija. To, da 60 odstotkov Slovencev pričakuje ureditev meje, ni naključje. Siti so politiziranja te teme. Siti do grla. Vsa ta leta je služila le politikom in strankam, ljudem prav nič. A zdaj se je Pahor očitno ponovno ustrašil. Preveč uglednih pravnikov je povzdignilo svoj glas. Zakaj zdaj, zakaj ne že med prvo blokado, ne vem.
Tudi Šrot in Bavčar se brez politike ne bi zgodila. Ne bi mogla kopičiti lastnine, pa tudi ovadb ne bi bilo. Zdaj menda so. Prav. Meni se ne smilita. Očitno sta izgubila mero. Tako pri kopičenju kot pri ocenjevanju politične  podpore na katero sta nedvomno upala. Karte so se po volitvah zamenjale. Vsaka menjava oblasti pri nas zažene življenje v nasprotno smer. Če jo zagode  Bavčarju in Šrotu osebno, je to pač njun problem, a kaj, ko se vse spreminja tudi pri vitalnih zadevah.
Zdravstvo na primer. Milkavčič je, nekaj zaradi bolezni, nekaj zaradi načelnega zavzemanja za bolnikom prijazno zakonodajo, postal eden naših najbolj priljubljenih ministrov. Ko govorimo o slovenskih zdravnikih, o njihovem delu o, napakah, o tem ali jim je sploh kaj do bolnikov, pretiravamo. Večina še vedno ve kakšno je njihovo poslanstvo. A to je tiha večina. Tisti glasni jih preglasijo in s pomočjo Zdravniške zbornice, ki cehu nedvomno dela veliko škodo, sporočajo, da so in želijo ostati nedotakljiva, zelo dobro plačana in nad navadne smrtnike visoko postavljena družbena skupina. In iz informacij, ki so nam na voljo, so v zadnjih pogajanjih z ministrom, dobršen del te pozicije ohranili tudi v novem zakonu o zdravstveni dejavnosti. Če k temu dodamo še nesprejetje finančnega načrta Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki so ga blokirali sindikati, ki so v zadnjem času tako ali tako proti vsemu in vsakomur, že zaradi česa, pa čeprav bomo jutri morda, tudi zaradi njih, vsi plačevali tudi nujno zdravstveno pomoč, potem se res ne moremo pretirano veselite te naše ljube in drage države.
Na čem temelji ministrovo prepričanje, da kljub grozeči 100 milijonski izgubi zavoda, zavarovanci ne bomo prikrajšani, ve morda on. Jaz ne. Tudi  tega, kako je direktor zavarovalnice prišel do sklepa, da bo primanjkljaj prizadelo izvajalce in ne zavarovancev, ne vem. Jim bodo morda za 40 odstotkov, kolikor so se v povprečju lani dvignile, znižali plače? Bi pa res rada videla tistega ministra in ministrico, ki bi si kaj takega drznil storiti v letu lokalnih volitve!
Prav res, ugasnite radio in specite cimetove zvezdice! Bo vsaj lepo dišalo!