Majda Juvan

V Kobenhavnu se je končala dolgo pričakovana in obetov polna okoljska konferenca. Končala se je brez zavezujočega dogovora. Bogati in tisti, ki verjamejo, da bodo med najbolj bogatimi že čez nekaj let, nanj niso bili pripravljeni. Udeleženci so menda razočarani. Kaj naj potem rečemo mi?

25 tisoč udeležencev je bilo v teh nekaj več kot 10-tih dneh v glavnem mestu Danske. Upam, da so izračunali vsaj to, koliko toplogrednih plinov so letala s katerimi so potovali, izpustila v zrak. Če bi k temu dodali še energijo, ki so jo pokurili vsi, ki so zanje skrbeli, bi se konferenca najverjetneje znašla med bolj škodljivimi in nekoristnimi političnimi masovkami.
Politiki, klimatologi, ekologi, aktivisti in kar je še tistih, ki smo jih v teh dneh valjali po ustih, so razočarani.
Kako smo šele mi, ki vemo, da ne mi, ne naši potomci nimajo kakšne realne možnosti, da bi izstopili s te naše lepe oble. Mi, ki nikoli nismo bili povabljeni v kak eksotični ali pa prestižno lep kraj, kjer bi lahko na stroške svojih davkoplačevalcev modrovali o tem, kako se bo človeštvo, če bo hotelo preživeti, moralo odločiti za zmernost.
MI, ki imamo otroke, ki tudi imajo otroke, ki pa morda ne bodo imeli več otrok. Ker se bodo bolj jasno, kot se morda kdo že danes, vprašali ali je etično rojevati otroke v svet, ki bo zaradi pomanjkanja, povzročenega s klimatskimi spremembami, v nenehnih vojnah in spopadih, vmes pa ga bodo šibale naravne katastrofe.
V teh dneh so mi nenehno prihajale na misel podobe iz McCarthyjeve Ceste, romana, ki ga zaradi opisa razmer po apokaliptični kataklizmi naše matere Zemlje, nisem mogla prebrati do konca.
Menda nas do takšnih razmer loči le še nekaj desetletij.
Vsi nezadovoljni, vsi razočarani, a po politično optimisti. Če se nismo zmenili danes, se bomo pa morda čez dve leti. Svet očitno spet vodita dve velesili. ZDA in vedno bolj tudi Kitajska. Ena brani doseženo, druga si jo prizadeva dohiteti in prehiteti. V ZDA pride  okolje prav le v predvolilnih govorih. Na Kitajskem pa pred Olimpijado.
Šele, ko bo zelena industrija tako donosna kot je umazana, se bo na koncu tunela prižgala luč. Z davki bi to lahko uredili domala čez noč. A za take ukrepe je potreben dogovor. Dogovor pa lahko sklenejo le politiki. A te, ki vodijo svet, je v sedla posadil kapital. Pa ne zato, da bi mu pristrigli peruti. Gledano z njihovega zornega kota je konferenca uspeh. Varovanje okolja je strošek.
Z našimi, ki so bili tam, ni nič bolje kot s tistimi bolj vplivnimi. Saj imajo tudi naši polna usta varovanja okolja. In načrtujejo nov blok termoelektrarne Šoštanj. Počepnejo pred vsakim tujim in domačim kamionarjem, gradijo ceste na njivah, o železnicah pa vedo le to, da je treba tam previdno s sindikati.
Prav res, le kam je zašla demokracija, kam so šli ugledni politiki. V Evropi morda imamo Angelo Merkel, potem je konec. Sosedje  imajo Berlusconija, ki je sramota za poklic, Francozi pa gizdalinskega Sarkozyja. Drugih ni potrebno niti omenjati.
Kaj pa naši? Dokler se bo pri nas vse vrtelo okoli patrij in Ertla, iz zakona o zdravstveni dejavnosti pa bo zletelo vse, kar naj bi v sistem vendarle ponovno vrnilo tudi bolnikove in ne le zdravnikovih pravice, jih lahko kar pozabimo. Naše in vaše.