Majda Juvan

Zdenko Pavček, direktor in večinski lastnik Viator Vektorja  je svoje voznike v dobri uri spravil s ceste ponovno za volane. Kaj točno jim je obljubil, kaj točno jim bo dal, ni znano. A nekaj centov gotovo. Ko spregovori ulica, se rešitve hitro najdejo.

Vsaj, če so približno razumne. Vozniki težkih kamionov nimajo lahkega dela. A do pred letom je veljalo, da delo imajo. Celo, zelo dobro plačano. Imeli so toliko dela, da so mnogi pred nekaj leti, ko je kazalo, da razcvetu ni videti ne konca ne kraja, kupovali in najemali svoje kamione. Mnogi med njimi danes ne zaslužijo niti za kruh, kaj šele za odplačevanje posojil.
Tudi zato so se vozniki v Viator Vektorju hitro pomirili. Saj vedo, da z dolgotrajno stavko ne bi na kocko postavili le blagostanja svojih lastnikov, temveč predvsem – ali pa celo zgolj- le svoje preživetje. Tako pač to je. Njihovi lastniki – s prvim možem GZS na čelu, lahko sicer v teh kriznih časih izgubljajo veliko, lahko se jim celo zgodi, da morajo vrniti kakšno luksuzno jahto, ker morajo celo oni  paziti na stroške, a še vedno jim bo ostalo dovolj, da bodo do konca svojih dni živeli lagodno in, da bo dovolj ostalo tudi za njihove potomce in potomce njihovih potomcev. Tako pač to je. Saj poznate tisto, da denar dela denar.
Vozniki, vsaj večina med njimi, te možnosti nimajo. Tisti, ki se niso pravi čas prelevili iz mezdnih delavcev v uspešne lastnike, bodo morali za najnujnejše delati do konca svojih dni. Saj poznate tisto enkrat revež, vedno revež.
Pa morda za voznike to niti ne velja. Vozniki še vedno niso veliki reveži. In tudi zato so danes že ponovno za volani.
Mnogim je dosti slabše. Mnogo je res takih, ki z upanjem upirajo oči v Svetlika in Semoliča, ki se pogajata o minimalni plači. In ni potrebno biti doktor ekonomskih znanosti, da  dojameš, da  minister Gaspari ni po nemarnem povezal minimalne plače in  odpravnin za presežne delavce. Pri večjih firmah, ki poskušajo preživeti z odpuščanjem presežnih delavcev, se zneski kaj hitro približajo milijonskim. Če vemo, da gre praviloma za firme, ki so že tako v škripcih, je jasno, da odpravnine niso zanemarljive. In seveda niso zanemarljive tudi z zornega kota zaposlenih. To je pač denar s katerim prebrodijo čas, ko iščejo novo zaposlitev ali pa celo denar ,ki ga lahko vložijo v samozaposlitev. A nedvomno je to tudi denar, ki zmanjšuje konkurenčnost našega gospodarstva in ovira fleksibilnost trga delovne sile, kot radi rečejo naši  ekonomisti in delodajalci.
A dokler se nam, ko govorimo  o fleksibilnosti  trga delovne sile, pred očmi prikazujejo le menedžerji, ki brez zadržkov delijo knjižice in se veselijo, ker bo tako nekaj več ostalo za njihove lastne odpravnine in nagrade, je seveda iluzorno pričakovati, da bi se zaposleni in njihovi sindikati sprijaznili z zniževanjem odpravnin. Sploh v časih, ko zaposleni ostajajo celo brez tistega, kar jim je z zakonom zagotovljeno. Regresa, na primer, stimulativnega nagrajevanja ali celo plačevanja v pokojninsko in  zdravstveno blagajno! Le zakaj bi ob takih razmerah, ki se očitno nikomur od pogajalcev na delodajalski in vladni strani ne zdijo kriminal, zaradi katerega bi krivci morali končati v arestu, pričakovali razumevanje pri delojemalcih ali sindikatih.
Pa čeprav se tudi meni zdi, da se iz napihovanja nerealnih pričakovanj zares ne more izcimiti nič dobrega. Za delavce, namreč!