Majda Juvan

V decembru se poštni nabiralniki šibijo pod težo pošte. Resnici na ljubo ne gre za novoletne in božične voščilnice, za reklame gre. In kot, da to ni dovolj se še obseg časopisa, ki nam ga raznašalci vsako jutro položijo na prag, podvoji.

Prav res, tistih lepih voščilnic, ki smo se jih kot otroci tako zelo razveselili, saj so bile idilične podobe zimskih motivov posute z zlatimi in srebrnimi bleščicami, skorajda ni več. Vsaj v mojem nabiralniku ne. Pa saj jih tudi sam le še redko pošljem, priznam. Drugi časi in druge tehnologije pač. Bistveno manj osebne, bistveno manj prijazne. Naši prenosniki se v teh dneh že polnijo z bolj ali manj bebavimi, prekopiranimi in pocukranimi in rimanimi voščili.
A to še ne pomeni, da ni v teh dneh kaj brati. Nasprotno.
Najprej so tu reklamna sporočila. Kakšna recesija neki! Vsak drugi dan nas trgovske verige zasipavajo s celimi katalogi. Najcenejša bedrca, najboljši bomboni in najcenejša moka. Da o potici za evro ali dva niti ne govorim.
Očitno se jim splača. Trgovcem namreč.
Pa ne le trgovcem. Časopisne hiše prav nič ne zaostajajo. Pri tisti, ki nas oskrbuje z dnevnim časopisom, domala vsak mesec skujejo kakšno novo prilogo. Nič ne rečejo, da gre za reklame. Kje pa! Za imenitne revije gre. Takšne trendovske. Eni se reče boljše življenje, drugi D, tretji DR. Če ste za eksotična potovanja, drage avtomobile in Rolex, potem imate kaj brati. Tudi pripadajoča oglasna sporočila vam bodo pisana na kožo. Brez skrbi veliko jih je! V drugi reviji vam povedo, kako se morate opraviti, če si želite privoščiti vse tisto prej, v tretji pa kako preživeti, ker, če vas na cedilu pusti zdravje, vam ne Roleks, ne  Armani prav nič ne pomagata. Lahkoten članek ali dva in veliko oglasov. Včasih je veljalo, da zdravil naj ne bi oglaševali množičnih medijih. Zdaj se s tem pretirano več ne obremenjujemo.
V času informacijske družbe živimo. Danes so najboljši tisti oglaševalci, ki sporočilo skrijejo v nekaj kar na prvi pogled sploh ne zgleda kot reklama.
In prav to terja od bralcev dodatno pozornost. Ali pač ne. Lahko se seveda pustimo tudi zapeljati. In, brez skrbi, vsi se. Tu in tam. Na Rolex me ne bodo dobili, vsakomur je jasno zakaj ne, na čisto poseben in sploh ekstra aspirin so me pa že. In na to oglaševalci računajo. In na to računa tudi izdajatelj mojega časopisa. Očitno se bodo te priloge, kjer je skromno informiranje zgolj krinka za oglaševanje, na koncu vsem splačale. Samo meni ne. Jaz bi s čisto navadnim aspirinom smrkala prav tako dobro kot bom s tem povsem posebnim in izrednim.
Prav res, dobro so nas že obdelali s tem peklenskim potrošništvom. Samo upam, da bodo oni v Koebenhavnu, vsaj na dolgi rok in z okoljskimi prijemi tovrstno onesnaževanje tako podražili, da si ga vsi le ne bodo mogli več privoščiti. Ker na nas  potrošnike ne gre računati. Povečini smo preveč naivni.