Majda Juvan

Peklenski tempo, ki mu običajno v decembru le stežka sledimo, se umirja. Tisto kar smo se namenili letos postoriti, smo naredili. Česar nismo, bo počakalo. Marsikaj je letos drugače, le želje bodo podobne tistim lanskim. Po zdravju, po sreči in po miru bomo hrepeneli. In kaj bi radi še več?

Letos je bilo drugače kot prejšnja leta. Morda se le meni zdi, a bilo je manj prednovoletnih srečanj in nepotrebnih pogostitev. Nekaj zaradi varčevanja, nekaj pa zato, ker se naš odnos do tovrstnega izobilja spreminja. Časi, ko so se okoli navidezno brezplačnih hladnih bifejev drenjali vsi od delavcev do gospodov v frakih, so minili. Tisto kar je na mizah ni več tako zelo nedosegljivo, kot nekoč. Zdaj so to druge reči.
Vem, da ne velja za vse. A lačni v glavnem nismo. Vsaj hrane ne.
Če bi le bili deležni še toliko človeškega spoštovanja in dostojanstva! Tega nam manjka. Zelo.
Ljudje smo postali številke. Smo strošek dela, ki ustvarja premajhno dodano vrednost. Smo številke na zavodu za zaposlovanje, ki bremenimo  skupno blagajno, smo upokojenci, ki smo se preveč namnožili. Smo bolniki, ki stanejo preveč. Tistim, ki seštevajo, se račun ne izide. In nekako zlovoljno kažejo na nas. Kot, da  smo mi krivi za vse, oni pa imajo z nami le skrbi in težave.
Je pa res, da smo krivi za to, da smo izbrali takšne upravljavce države kot smo jih. V zadnjih 20-tih letih se je zvrstilo bolj malo tistih, ki so bili presežek. A bati se je, da boljših ni na vidiku. Če so to ti, ki se predstavljajo kot podmladki strank, potem nam Bog pomagaj. Potem bi bilo dobro, če bi tisti, ki verjamete, v teh dneh zmolili kak očenaš tudi za nas.
A saj ni mogoče, da bi bil domet današnjih tridesetletnikov tak, kot ga vidimo v teh skoraj odraslih, malih človečkih. Saj smo vendarle vzgojili tudi drugačne! Je pa res, da jih ni slišati, ni jih videti. Pa gotovo so. Njim bo treba odpreti vrata. Takim, ki kaj znajo, ki hočejo in zmorejo kaj narediti tudi za druge in ne le zase, česar smo jih tako dobro naučili v zadnjih 20-tih letih.
Sicer pa, doma za svojimi vrati ob svojem ognjišču teh misli ni treba misliti. Res ne! Vsaj v teh  dneh ne! Ste že postavili smerečico? Le dajte jo! Vsaj kakšno vejo okrasite! Moja mama je to počela do konca svojih dni, pa čeprav je zadnjih 30 let živela sama. Da se je videlo, da je praznik. Takrat je nisem razumela, danes pač. Tradicija ima smisel. Ni vse novo dobro in prav.
Sama vedno spečem potico, čeprav je moji nimajo posebno v čislih in čeprav se trgovske police šibijo pod tistimi za dva ali tri evre. A tista ne diši, vonj po moji pa prinese vonj po prazniku.
Danes nič ne kaže, da jo bodo pekli tudi moji tamladi. Morda zato, ker jim presedejo že tiste pri mamah. Kasneje pa morda, kdo ve?
S potico ali brez, naj bodo prazniki lepi in dišeči. Skozi okno jih ne glejte. Letos res ne. Ni za sprehode. Morda pa se lahko spomnite na voščilnice. Napišite jih. Takole na roko. Ne po mailu ali pa v obliki SMS-a. Vsaj, ko pišete naslov morate pomisliti na tistega, ki mu  pišete. In v teh časih to ni ravno  nepomembno. Verjamem, da moramo srečo in zdravje voščiti iz srca in osebno. Oboje se nam lahko kaj hitro izmuzne. In potem še tako dišeča potica ne diši. Zatorej, iz srca, zdravo in srečno!

Očitno je letošnje leto zadnje z veliko državnimi proslavami. Že prihodnje leto bomo začeli varčevati. Le še štiri vseslovenske bomo imeli, ostale pa bodo kolobarile in prišle na vrsto vsakih pet let. A ta ob dnevu samostojnosti in enotnosti ostaja v vsakoletnem razporedu.

Dni pred 19- timi leti se velja spomniti. Velja se spomniti, dejstva, da smo v tistih decembrskih dneh Slovenci res izkazali neverjetno enotnost. Samo spomniti je treba, da je 23-tega decembra na plebiscit odšlo 93 odstotkov vseh volilnih upravičencev in, da se jih je kar 95 odstotkov odločilo za samostojno Slovenijo.
Kdo bi si mislil, da se bomo v manj kot dveh desetletjih takorekoč razklali na pol in se iz naroda, ki je vedel kaj hoče, prelevili v množico posameznikov, ki praviloma kaj dlje kot do konca svojega nosu sploh ne vidi. Vse nam pride prav za kreg. Najbolj pa zgodovina. O njej se prepiramo tako zagreto, kot da nas večina ne bi bila rojena krepko po krvavih časih in kot, da nam prihodnosti v kateri naj bi živeli naši otroci in vnuki sploh ni mar. In žal so pri tem najglasnejši vse manj spoštovani politiki.
Pa je minilo le 19 let.
Boljšega dokaza kot so naše proslave, pravzaprav ne potrebujemo. V vseh teh letih bi lahko našteli na prste obeh rok tiste ob katerih se nismo na smrt skregali. Največkrat o tem  kdo sme o naši svetli zgodovini sploh kaj reči. Tako hudo je bilo, da smo imeli tudi alternativne proslave. Predvsem zato, ker izvoljeni predstavniki naroda niti na proslavah niso hoteli sedeti skupaj. Leta 2007 je predsednik Drnovšek  odpovedal govor  in udeležbo na proslavi ob dnevu državnosti. Nadomestil ga je Janez Janša. Nasploh so se vsi razkoli ob proslavah dogajali na osnovi klasične slovenske delitve - med našimi in vašimi.
Zato sem jaz kar vesela, da bo poslej manj državnih proslav. Tako bo tudi manj možnosti za kregarije.
Nad krčenjem proslav vsi  niso navdušeni. Najmanj Primorci, ki svojo v spomin na priključitev Primorske k matični deželi vsako leto proslavljajo daleč najbolj iskreno in množično. Ko zadoni njihova Vstani Primorska, se ponos seli v vsa slovenska srca, ne le v njihova. Takšne iskrenosti na drugih uradnih proslavah ni. Na nobeni. Domala na vseh - tisti na dan državnosti, na dan samostojnosti in enotnosti, ob kulturnem prazniku in ob dnevu Evrope, so v dvorani v glavnem tisti, ki morajo biti. Morda je rahla izjema le proslava ob dnevu državnosti. Ta je praviloma na prostem in Ljubljančani pač pridejo naokoli. Dan Evrope pa nasploh moramo šele posvojiti. Ne bo šlo prav hitro.
Kakorkoli že, na dan pred 19-timi leti se res velja spomniti. Ne čisto brez grenkobe, a vendarle je treba priznati, da  bi nam danes bilo težje, kot nam je, če ga ne bi bilo. Le okoli sebe se je treba ozreti. Tudi zato, da vidimo, da so mnogi  vendarle čisto upravičeno tudi razočarani.
Da pa bi se morali večkrat spomniti tudi na to, da smo celo Slovenci pri pomembnih rečeh lahko enotni, pa tudi drži.  Samo iz tistih tudi kaj je. Je že prav, da smo pred štirimi leti k poimenovanju  dneva samostojnosti dodali še enotnost. Res pa je, da na papir gre to mimogrede, v glave in resnično življenje pa mnogo težje.

Slovenija ponovno blokira Hrvaško, policija je ovadila Šrota in Bavčarja, zdravstvena zavarovalnica pa ni sprejela finančnega načrta za prihodnje leto in tone v izgubah. Minister Miklavčič pa pravi, da zavarovanci ne bomo prizadeti.

Res nam ni dolgčas. Sploh ne. Namesto, da bi v teh dneh razmišljali o peki cimetovih zvezdic in potice, mislimo težke misli.
Ali naša oblast premore toliko energije, toliko znanja in volje, da nas bo skupaj s sabo izvlekla iz vsega v kar nas je tudi zvlekla. Nič od omenjenega namreč ni nastalo samo od sebi, nič od vsega ni posledica naravnih katastrof. In ničesar od tega si nismo želeli.
Sposobni zunanji diplomaciji se Hrvaška ne bi dogajala. Sposobni v vsem času po osamosvojitvi. Tako pa samo bežen spomin pove, da smo na južni meji imeli vse mogoče. Od  Jorasa, ki je v zadnjem času poniknil, do napovedi o vojski, ki da naj ga rešuje, do ministrov, ki so se valjali ob Dragonji in do predzadnje neusmiljene blokade. Saj vem, da sta za vse te zgodbe potrebna dva, a vseeno smo upali, da bo po zadnjih dogovorih svoj posel le začela opravljati diplomacija. To, da 60 odstotkov Slovencev pričakuje ureditev meje, ni naključje. Siti so politiziranja te teme. Siti do grla. Vsa ta leta je služila le politikom in strankam, ljudem prav nič. A zdaj se je Pahor očitno ponovno ustrašil. Preveč uglednih pravnikov je povzdignilo svoj glas. Zakaj zdaj, zakaj ne že med prvo blokado, ne vem.
Tudi Šrot in Bavčar se brez politike ne bi zgodila. Ne bi mogla kopičiti lastnine, pa tudi ovadb ne bi bilo. Zdaj menda so. Prav. Meni se ne smilita. Očitno sta izgubila mero. Tako pri kopičenju kot pri ocenjevanju politične  podpore na katero sta nedvomno upala. Karte so se po volitvah zamenjale. Vsaka menjava oblasti pri nas zažene življenje v nasprotno smer. Če jo zagode  Bavčarju in Šrotu osebno, je to pač njun problem, a kaj, ko se vse spreminja tudi pri vitalnih zadevah.
Zdravstvo na primer. Milkavčič je, nekaj zaradi bolezni, nekaj zaradi načelnega zavzemanja za bolnikom prijazno zakonodajo, postal eden naših najbolj priljubljenih ministrov. Ko govorimo o slovenskih zdravnikih, o njihovem delu o, napakah, o tem ali jim je sploh kaj do bolnikov, pretiravamo. Večina še vedno ve kakšno je njihovo poslanstvo. A to je tiha večina. Tisti glasni jih preglasijo in s pomočjo Zdravniške zbornice, ki cehu nedvomno dela veliko škodo, sporočajo, da so in želijo ostati nedotakljiva, zelo dobro plačana in nad navadne smrtnike visoko postavljena družbena skupina. In iz informacij, ki so nam na voljo, so v zadnjih pogajanjih z ministrom, dobršen del te pozicije ohranili tudi v novem zakonu o zdravstveni dejavnosti. Če k temu dodamo še nesprejetje finančnega načrta Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki so ga blokirali sindikati, ki so v zadnjem času tako ali tako proti vsemu in vsakomur, že zaradi česa, pa čeprav bomo jutri morda, tudi zaradi njih, vsi plačevali tudi nujno zdravstveno pomoč, potem se res ne moremo pretirano veselite te naše ljube in drage države.
Na čem temelji ministrovo prepričanje, da kljub grozeči 100 milijonski izgubi zavoda, zavarovanci ne bomo prikrajšani, ve morda on. Jaz ne. Tudi  tega, kako je direktor zavarovalnice prišel do sklepa, da bo primanjkljaj prizadelo izvajalce in ne zavarovancev, ne vem. Jim bodo morda za 40 odstotkov, kolikor so se v povprečju lani dvignile, znižali plače? Bi pa res rada videla tistega ministra in ministrico, ki bi si kaj takega drznil storiti v letu lokalnih volitve!
Prav res, ugasnite radio in specite cimetove zvezdice! Bo vsaj lepo dišalo!

V Kobenhavnu se je končala dolgo pričakovana in obetov polna okoljska konferenca. Končala se je brez zavezujočega dogovora. Bogati in tisti, ki verjamejo, da bodo med najbolj bogatimi že čez nekaj let, nanj niso bili pripravljeni. Udeleženci so menda razočarani. Kaj naj potem rečemo mi?

25 tisoč udeležencev je bilo v teh nekaj več kot 10-tih dneh v glavnem mestu Danske. Upam, da so izračunali vsaj to, koliko toplogrednih plinov so letala s katerimi so potovali, izpustila v zrak. Če bi k temu dodali še energijo, ki so jo pokurili vsi, ki so zanje skrbeli, bi se konferenca najverjetneje znašla med bolj škodljivimi in nekoristnimi političnimi masovkami.
Politiki, klimatologi, ekologi, aktivisti in kar je še tistih, ki smo jih v teh dneh valjali po ustih, so razočarani.
Kako smo šele mi, ki vemo, da ne mi, ne naši potomci nimajo kakšne realne možnosti, da bi izstopili s te naše lepe oble. Mi, ki nikoli nismo bili povabljeni v kak eksotični ali pa prestižno lep kraj, kjer bi lahko na stroške svojih davkoplačevalcev modrovali o tem, kako se bo človeštvo, če bo hotelo preživeti, moralo odločiti za zmernost.
MI, ki imamo otroke, ki tudi imajo otroke, ki pa morda ne bodo imeli več otrok. Ker se bodo bolj jasno, kot se morda kdo že danes, vprašali ali je etično rojevati otroke v svet, ki bo zaradi pomanjkanja, povzročenega s klimatskimi spremembami, v nenehnih vojnah in spopadih, vmes pa ga bodo šibale naravne katastrofe.
V teh dneh so mi nenehno prihajale na misel podobe iz McCarthyjeve Ceste, romana, ki ga zaradi opisa razmer po apokaliptični kataklizmi naše matere Zemlje, nisem mogla prebrati do konca.
Menda nas do takšnih razmer loči le še nekaj desetletij.
Vsi nezadovoljni, vsi razočarani, a po politično optimisti. Če se nismo zmenili danes, se bomo pa morda čez dve leti. Svet očitno spet vodita dve velesili. ZDA in vedno bolj tudi Kitajska. Ena brani doseženo, druga si jo prizadeva dohiteti in prehiteti. V ZDA pride  okolje prav le v predvolilnih govorih. Na Kitajskem pa pred Olimpijado.
Šele, ko bo zelena industrija tako donosna kot je umazana, se bo na koncu tunela prižgala luč. Z davki bi to lahko uredili domala čez noč. A za take ukrepe je potreben dogovor. Dogovor pa lahko sklenejo le politiki. A te, ki vodijo svet, je v sedla posadil kapital. Pa ne zato, da bi mu pristrigli peruti. Gledano z njihovega zornega kota je konferenca uspeh. Varovanje okolja je strošek.
Z našimi, ki so bili tam, ni nič bolje kot s tistimi bolj vplivnimi. Saj imajo tudi naši polna usta varovanja okolja. In načrtujejo nov blok termoelektrarne Šoštanj. Počepnejo pred vsakim tujim in domačim kamionarjem, gradijo ceste na njivah, o železnicah pa vedo le to, da je treba tam previdno s sindikati.
Prav res, le kam je zašla demokracija, kam so šli ugledni politiki. V Evropi morda imamo Angelo Merkel, potem je konec. Sosedje  imajo Berlusconija, ki je sramota za poklic, Francozi pa gizdalinskega Sarkozyja. Drugih ni potrebno niti omenjati.
Kaj pa naši? Dokler se bo pri nas vse vrtelo okoli patrij in Ertla, iz zakona o zdravstveni dejavnosti pa bo zletelo vse, kar naj bi v sistem vendarle ponovno vrnilo tudi bolnikove in ne le zdravnikovih pravice, jih lahko kar pozabimo. Naše in vaše.

Ministrstvo za delo pripravlja zakon o malem delu. Ta zakon naj bi končno prinesel tudi več reda na področje študentskega dela. Študentje se  predlogu upirajo, poznavalci trga delavne sile pa menijo, da bo prav mladim omogočil hitrejše zaposlovanje. Tudi zaposlovanje za nedoločen čas.

Minister Matej Lahovnik je prav pred kratkim ponovno opozoril na dejstvo, da se je v zadnjem letu pri nas kar 85 odstotkov vseh, ki so delo dobili, zaposlilo za določen čas. Ne zato, ker bi si ti to želeli, temveč zato, ker je to ljubše delodajalcem. Odvečnih delavcev se lahko znebijo tako rekoč čez noč. Kako dela nekdo, ki vsaka dva ali tri mesece čaka ali mu bo delodajalec podaljšal pogodbo ali pa ne, si lahko mislimo. Kakšne hude pripadnosti firmi ali delu zanesljivo ne čuti. Le zakaj bi jo
Potem pa je tu še študentsko delo. Ne vem kako je sedaj, a ne tako dolgo tega je  bila cena za posojeno študentsko napotnico10 odstotkov honorarja. In na študentsko napotnico so delali tudi dedki in babice.
Ministrstvo za delo sedaj predlaga omejitev študentskega dela na 672 uri na leto, zaslužek na letni ravni pa ne bo smel presegati letne minimalne plače. Preračunano to pomeni, da študent, po novem, ne bi smel delati več kot približno tri ure na dan. Tisti, ki ste kdaj študirali veste, da nekdo, ki obiskuje  predavanja in vaje in želi študij končati v roku, niti pod razno ne more  toliko delati. Drugače je seveda s tistimi, ki ne študirajo in imajo študentski status  zato, da lahko delajo. In takšne imajo delodajalci najrajši. Mnogo raje kot tiste, ki jih je treba zaposliti in jim omogočiti normalne delovne pogoje, bolniške, dopust, regres, nadomestilo za malico in prevoz. Tistemu, ki dela prek napotnice ničesar od tega ni potrebno plačati. Pa tudi v zdravstveno in pokojninsko blagajno ni treba nič vplačevati. Tudi zato bodo, vsaj tako kot študentje, za sedanjo ureditvijo žalovali tudi delodajalci..
Študentje so ogorčeni. Grozijo z referendumom. Študentske organizacije že prirejajo protestne akcije. Zanimivo je, da se z najbolj glasnimi  študentskimi funkcionarji niti večina študentov ne strinja. Če morajo tehtati med študentskim delom in morebitno redno zaposlitvijo po študiju, bi se jih večina takoj odločila za slednjo.
Pred predlogom je še dolga pot. Vprašanje je kakšen bo na koncu.
Upam, da bodo na ministrstvu vztrajali pri zamisli po kateri naj bi bilo vso delo enako obdavčeno. Ne nazadnje, so ministri, ko so ugotavljali kakšni minusi so v pokojninski in zdravstveni blagajni, obljubljali, da bodo, ko gre za davke, izenačili vse dohodke. Podobno je tudi v večjem delu Evrope, kjer takšnega študentskega dela kot pri nas, ne poznajo. Če bi bili študentje za delodajalce enako dragi kot vsi ostali delavci, bi se  ti gotovo odločili za nekoga, ki bi v firmi videl svojo dolgoročno priložnost.
Priložnostna dela, nenadno povečanje obsega dela ali začasne potreba po nekem znanju, ki ga sicer v firmi ni, pa bi še vedno ostala študentom. Oni bi dobili toliko kot sedaj, le delodajalce bi stali več. Konec koncev, le zakaj pa bi morali celo z zakoni in predpisi podpirati izogibanje davkom in obveznostim. Če ti pač morajo biti, naj bodo enaki za vse. In naj ne bodo nižje za tiste, ki tako ali tako vedno  iščejo – in mnogi tudi najdejo - načine, da se jim izognejo.

V Aferi patrija so vloženi prvi obtožni predlogi. Prva sta jih staknila Erjavec in Gutman. In Slovenija se ponovno vrti okoli orožarskih poslov. Ne prvič in ne zadnjič.

Najprej moram povedati, da so zapleti z orožjem vedno zanimivi in skrivnostni. Skrivnostni tudi ostanejo, ker praviloma zgodbe nikoli niso v celoti razkrite. Gre pač za velike denarje in velike provizije. Za tiste, ki bi radi čim več vsega skrili pred javnostjo in pred političnimi in siceršnjimi nasprotniki je srečna okoliščina tudi dejstvo, da se orožje kupuje za vojsko in policijo. Oba sistema varuje tajnost podatkov. Davkoplačevalci smemo vedeti le to koliko moramo plačati. Vse ostalo je uradna skrivnost. V načelu.
Je pa na srečo pri nas tako, da nobena stvar ne ostane skrita. Kot  spet vidimo v teh dneh, je ni pisarne iz katere  ne bi uhajali podatki, zapisniki imena in kar je še drugega.
Čeprav sta nečednosti pri poslu s Patrijo osumljena  Erjavec in Gutman, se javnost za njiju komajda zmeni. Za Erjavca morda še, ker je pač minister, za Gutmana pa je celo ministrica izjavila, da se bo tako kmalu upokojil.
Če bi se izkazalo, da je Erjavec res zakrivil kakšno nečednost, bi bil položaj zabaven. Nečednost bi namreč zadevala čas, ko  je bil pomemben člen in minister prejšnje vlade, sodni mlini pa meljejo zdaj, ko je spretni in pretkani Desusovec že član sedanje vlade. Kdo ve katera bi ga bolj z veseljem tlačila pod  vodo?
Resnici na ljubo je osrednja tarča afere že ves čas Janez Janša.
Bolj malo je orožarskih poslov v samostojni Sloveniji s katerimi ga ne bi povezovali. Navkljub govoricam o tem kako so v času vojn na Balkanu  trgovci v Sloveniji kupovali orožje za trdne nemške marke, ki so jih prinašali kar v torbah in kovčkih, proti tistim, ki so menda ta denar namesto v državno blagajno kar v svoje žepe, obtožnic nikoli ni bilo. Afere ja, obtožnic pač ne. Pa je napisanih kar nekaj knjig v katerih so zbrani dokumenti, ki marsikaj od tega dokazujejo.
Afera Patrija dobiva nadaljevanje. Kdo bi vedel katero že. Javnost se zaradi vsega skupaj niti ne vznemirja preveč. Poučeni z minulimi izkušnjami vemo, da se tudi iz tega dela nadaljevanke ne bo kaj dosti izcimilo.
Poleg tega pa je Patrija zgodba, ki se nas tako ali tako dotakne le ,ko razmišljamo o tem ali je res potrebno dati toliko denarja za oborožitev, ki je v resnici ne potrebujemo. O vsem ostalem naj se pač pomenijo.
Toliko je vsega kar nas bistveno bolj zanima v teh dneh. Toliko je vsega, kar je za nas in za tiste za nami precej bolj pomembno. Okoljska konferenca  se preveša v zadnji del. In vse več je signalov, da se politiki ne morejo dogovoriti niti o tem kaj bi zapisali na papir. Kaj šele o tem, koliko od tistega bi bilo potem tudi nujno uresničiti.
Če držijo napovedi, bo že čez dvajset let morska obala že opazno izginjala. Nekaterih otokov pa morda niti več ne bo. Morda res tudi ledu na severnem tečaju ne.
Oklepniki pa bodo takrat le še nič vredno staro železo.

Janez Janša zlepa ne neha presenečati. Na zboru za republiko je ljudstvo pozval na ulice. Poslušalci so bili navdušeni. Vladajoča koalicija pa nekoliko manj. Kaj si o vsem skupaj misli ljudstvo ni znano.
No verjetno je kar znano. Tisti del, ki podpira Janeza Janšo se strinja, saj verjame, da bi  bilo, če bi v sedlu ostala njegova vlada, vse drugače. Tisti, ki v to dvomijo pa so verjetno ogorčeni ob takšnem  besedičenju. Predvsem zato, ker cilj Janeza Janše ni prevzem oblasti, temveč destabiliziranje države. Cilj, vreden vsakega poštenega prevratnika.
Manipuliranje z ljudmi je vrlina dobrih politikov. Če so razmere prave, niti ni potrebno prilivati veliko olja na ogenj. Saj smo videli. Sindikalnim centralam je uspelo v Ljubljano pripeljati kar veliko ljudi. Je pa res, da so sindikati shod organizirali. Plačali so prevoze, malice in tudi dve konzervi piva je dobil vsak, ki je prišel. Ne Janez Janša ne Zbor za republiko tega denarja nimata. Tudi tako dobro nista organizirana kot so sindikati. In mislim si celo, da niti vabilo k rušenju sedanje vlade ne bi tako zaleglo kot je obljuba o 600-tih evrih najnižje plače.
Ljudje seveda niso neumni. Natančno vedo, da vsaka politika najbolj glasno tuli, ko ni na oblasti. Potem, ko je, hočeš nočeš mora postati državotvorna, mora začeti računati, mora vedeti kje bo vzela, da bo nekam dala. Prav to zadnje Janši na koncu mandata ni šlo najbolje. Še dobro , da je izgubil volitve in, da je prišla kriza. Sicer bi njegove plače v javnem sektorju, brezplačne vrtce in malice še  zdaj preračunavali.
A kar je bilo, je bilo. Janša je izgubil volitve, Pahor jih je dobil. Da je to slednje za nas kakšna prav velika sreča, bi človek težko trdil, a prepričana sem, da tudi, če bi obstala prejšnja garnitura, ne bi bila. Kriza je velika, Slovenija pa majhna iin zelo odvisna od tujine.  Če se bo naše gospodarstvo zaradi krize vsaj delno prestrukturiralo, če bomo dobili podjetja, ki bodo delavcem brez državnih subvencij lahko plačevala vsaj 700, 800 evrov, potem  bo vse skupaj ne bo zamanj.
Zelo dvomim, da bi velike ljudske demonstracije h katerim poziva Janša, kaj dosti pomagale. No, morda bi hitreje kot sicer, šli pod vodo tisti, ki sedaj ne morejo delavcem zagotavljati niti minimalne plače. Kar bi bilo dobro, če bi - na drugi strani – država lahko vsem tem prehodno zagotovila vsaj socialno pomoč. V takih razmerah, ko bi se prilivi zmanjševali, odlivi pa povečevali pa verjamem, da bil tudi Pahor prav vesel, če bi lahko vodenje vlade in resorjev prepustil Janezu Janši, svojemu političnemu nasprotniku. Kajti v razmerah, ko bi bila država na robu kaosa, ljudje prepričani, da jim pripada veliko več kot dobijo, blagajne pa prazne, prijatelju reševanja takšne kvadrature kroga nihče ne privošči. Nasprotniku pač mnogo lažje. Saj si je tako želel.
A, verjemite, tudi Janša ni nor. Bo pa že raje počakal, da se svet izvleče iz recesije. Potem nam bo vsem lažje in tudi vladati bo lažje. Slej kot prej bo tako ali tako spet prišel na vrsto. Kakšne velike izbire namreč volivci nimamo.

V Ljubljani je bil Zbor za republiko. Ker so udeleženci praviloma posamezniki iz desnosredinskih strank in njihovi simpatizerji, so bili govori predvidljivi. O nesposobnosti sedanje vlade je tekla beseda. In o predsedniku, ki se je namenil odlikovati Tomaža Ertla.

Zbor je politična združba. Nihče ni pričakoval, da nam bodo povedali kako se pretolči iz  krize. Niti tega, da bi bili radi v koži sedanjega predsednika in ministrov, niso rekli. Ker tudi ne bi radi bili. Še kakšno leto bo očitno tako slabo, da bi si to želel le tisti, ki bi se namenil v relativno kratkem času politično umreti. Česar si opozicija ne želi. Tudi mi ne. Je že prav, da so. Si predstavljate, da na volitvah nikoli več ne bi imeli nobene izbire?
Je pa seveda tako, da je, ko spregovori opozicija, nabor tem predvidljiv. Prav gotovo ni mogoče pričakovati, da bi  bivši minister za javno upravo razložil kako natančno naj bi se v državni upravi zmanjšalo število uradnikov. Sam je imel štiri leta pa jih ni mogel. Tudi bivši minister za gospodarstvo težko govori o prestrukturiranju slovenskega gospodarstva, saj se ga niti v času debelih krav ni uspel lotiti. Bivši finančni minister tudi ne more reči nobene o tem kako bi bilo nujno zmanjšati davke na plače, da bi delavcem ostalo kaj več, če pa je v svojem mandatu raje kot te z nizkimi plačami, razbremenil one z visokimi. Morda bi kaj lahko rekli o nujnosti pokojninske reforme, ki so jo poskušali tudi sami izpeljati, a je za priljubljenost med ljudmi mnogo bolje biti proti. Zakaj bezati tudi, ko ti ni treba?
A brez vsake škode in brez skrbi za lastno verodostojnost  lahko rečejo veliko in še več o odlikovanju Tomaža Ertla. Saj tudi v časopisih in na televiziji vsak dan piše in se govori da “odločitev predsednika države, da odlikovanje za zasluge v času akcije Sever podeli nekdanjemu vodji tajne službe Udba Tomažu Ertlu, močno razburja slovensko javnost”. Torej sme razburiti tudi Zbor za republiko. Pa poslanko Evo Irgl in tudi samega predsednika največje opozicijske stranke Janeza Janšo.
Od vsega povedanega je mene v resnici razburila samo ena reč. To je tisti stavek o tem kako je zaradi tega odlikovanja silovito razburjena tudi slovenska javnost!? Saj se morda res ne gibljem med pravimi ljudmi, a povedati moram, da v zadnjih desetih dneh nisem srečala prav nikogar, ki bi to odlikovanje sploh omenil. Vse kaj drugega skrbi in jezi ljudi. Briga jih Ertl!
Saj tudi jaz vem, da načela štejejo, a v časih, ko je pomembno vse kaj drugega, od politikov tudi pričakujemo vse kaj drugega. Tako kot tile naši politiki se lahko pogovarjajo ljudje za gostilniškim pultom, od katerih nihče nič ne pričakuje. Tako  pravdanje pride prav tistim, ki vedo, da ključnih odgovorov na ključna vprašanja nimajo, a vedo, da morajo kljub vsemu nekaj početi in govoriti, da jih ljudje ne bodo pozabili.
V resnici pa je tudi  meni vseeno ali bo Ertl to odlikovanje imel v vitrini ali pa ne. Pravzaprav si mislim , da ga ne bi smel imeti. Pa ne zato, ker je takrat naše miličnike poslal na hrvaško mejo samo zato, ker mu je tako naročil takratni slovenski politični vrh- komunistična oblast, bi rekli v današnjem žargonu - temveč zato, ker se ni takoj, ko so politiki začeli to odlikovanje zlorabljati za svoje vsakodnevne politikantske igrice, zanj za vedno zahvalil. Vsak normalen penzionist bi se. A priletni Ertl očitno res verjame, da to on še vedno ni.

Zdenko Pavček, direktor in večinski lastnik Viator Vektorja  je svoje voznike v dobri uri spravil s ceste ponovno za volane. Kaj točno jim je obljubil, kaj točno jim bo dal, ni znano. A nekaj centov gotovo. Ko spregovori ulica, se rešitve hitro najdejo.

Vsaj, če so približno razumne. Vozniki težkih kamionov nimajo lahkega dela. A do pred letom je veljalo, da delo imajo. Celo, zelo dobro plačano. Imeli so toliko dela, da so mnogi pred nekaj leti, ko je kazalo, da razcvetu ni videti ne konca ne kraja, kupovali in najemali svoje kamione. Mnogi med njimi danes ne zaslužijo niti za kruh, kaj šele za odplačevanje posojil.
Tudi zato so se vozniki v Viator Vektorju hitro pomirili. Saj vedo, da z dolgotrajno stavko ne bi na kocko postavili le blagostanja svojih lastnikov, temveč predvsem – ali pa celo zgolj- le svoje preživetje. Tako pač to je. Njihovi lastniki – s prvim možem GZS na čelu, lahko sicer v teh kriznih časih izgubljajo veliko, lahko se jim celo zgodi, da morajo vrniti kakšno luksuzno jahto, ker morajo celo oni  paziti na stroške, a še vedno jim bo ostalo dovolj, da bodo do konca svojih dni živeli lagodno in, da bo dovolj ostalo tudi za njihove potomce in potomce njihovih potomcev. Tako pač to je. Saj poznate tisto, da denar dela denar.
Vozniki, vsaj večina med njimi, te možnosti nimajo. Tisti, ki se niso pravi čas prelevili iz mezdnih delavcev v uspešne lastnike, bodo morali za najnujnejše delati do konca svojih dni. Saj poznate tisto enkrat revež, vedno revež.
Pa morda za voznike to niti ne velja. Vozniki še vedno niso veliki reveži. In tudi zato so danes že ponovno za volani.
Mnogim je dosti slabše. Mnogo je res takih, ki z upanjem upirajo oči v Svetlika in Semoliča, ki se pogajata o minimalni plači. In ni potrebno biti doktor ekonomskih znanosti, da  dojameš, da  minister Gaspari ni po nemarnem povezal minimalne plače in  odpravnin za presežne delavce. Pri večjih firmah, ki poskušajo preživeti z odpuščanjem presežnih delavcev, se zneski kaj hitro približajo milijonskim. Če vemo, da gre praviloma za firme, ki so že tako v škripcih, je jasno, da odpravnine niso zanemarljive. In seveda niso zanemarljive tudi z zornega kota zaposlenih. To je pač denar s katerim prebrodijo čas, ko iščejo novo zaposlitev ali pa celo denar ,ki ga lahko vložijo v samozaposlitev. A nedvomno je to tudi denar, ki zmanjšuje konkurenčnost našega gospodarstva in ovira fleksibilnost trga delovne sile, kot radi rečejo naši  ekonomisti in delodajalci.
A dokler se nam, ko govorimo  o fleksibilnosti  trga delovne sile, pred očmi prikazujejo le menedžerji, ki brez zadržkov delijo knjižice in se veselijo, ker bo tako nekaj več ostalo za njihove lastne odpravnine in nagrade, je seveda iluzorno pričakovati, da bi se zaposleni in njihovi sindikati sprijaznili z zniževanjem odpravnin. Sploh v časih, ko zaposleni ostajajo celo brez tistega, kar jim je z zakonom zagotovljeno. Regresa, na primer, stimulativnega nagrajevanja ali celo plačevanja v pokojninsko in  zdravstveno blagajno! Le zakaj bi ob takih razmerah, ki se očitno nikomur od pogajalcev na delodajalski in vladni strani ne zdijo kriminal, zaradi katerega bi krivci morali končati v arestu, pričakovali razumevanje pri delojemalcih ali sindikatih.
Pa čeprav se tudi meni zdi, da se iz napihovanja nerealnih pričakovanj zares ne more izcimiti nič dobrega. Za delavce, namreč!

V decembru se poštni nabiralniki šibijo pod težo pošte. Resnici na ljubo ne gre za novoletne in božične voščilnice, za reklame gre. In kot, da to ni dovolj se še obseg časopisa, ki nam ga raznašalci vsako jutro položijo na prag, podvoji.

Prav res, tistih lepih voščilnic, ki smo se jih kot otroci tako zelo razveselili, saj so bile idilične podobe zimskih motivov posute z zlatimi in srebrnimi bleščicami, skorajda ni več. Vsaj v mojem nabiralniku ne. Pa saj jih tudi sam le še redko pošljem, priznam. Drugi časi in druge tehnologije pač. Bistveno manj osebne, bistveno manj prijazne. Naši prenosniki se v teh dneh že polnijo z bolj ali manj bebavimi, prekopiranimi in pocukranimi in rimanimi voščili.
A to še ne pomeni, da ni v teh dneh kaj brati. Nasprotno.
Najprej so tu reklamna sporočila. Kakšna recesija neki! Vsak drugi dan nas trgovske verige zasipavajo s celimi katalogi. Najcenejša bedrca, najboljši bomboni in najcenejša moka. Da o potici za evro ali dva niti ne govorim.
Očitno se jim splača. Trgovcem namreč.
Pa ne le trgovcem. Časopisne hiše prav nič ne zaostajajo. Pri tisti, ki nas oskrbuje z dnevnim časopisom, domala vsak mesec skujejo kakšno novo prilogo. Nič ne rečejo, da gre za reklame. Kje pa! Za imenitne revije gre. Takšne trendovske. Eni se reče boljše življenje, drugi D, tretji DR. Če ste za eksotična potovanja, drage avtomobile in Rolex, potem imate kaj brati. Tudi pripadajoča oglasna sporočila vam bodo pisana na kožo. Brez skrbi veliko jih je! V drugi reviji vam povedo, kako se morate opraviti, če si želite privoščiti vse tisto prej, v tretji pa kako preživeti, ker, če vas na cedilu pusti zdravje, vam ne Roleks, ne  Armani prav nič ne pomagata. Lahkoten članek ali dva in veliko oglasov. Včasih je veljalo, da zdravil naj ne bi oglaševali množičnih medijih. Zdaj se s tem pretirano več ne obremenjujemo.
V času informacijske družbe živimo. Danes so najboljši tisti oglaševalci, ki sporočilo skrijejo v nekaj kar na prvi pogled sploh ne zgleda kot reklama.
In prav to terja od bralcev dodatno pozornost. Ali pač ne. Lahko se seveda pustimo tudi zapeljati. In, brez skrbi, vsi se. Tu in tam. Na Rolex me ne bodo dobili, vsakomur je jasno zakaj ne, na čisto poseben in sploh ekstra aspirin so me pa že. In na to oglaševalci računajo. In na to računa tudi izdajatelj mojega časopisa. Očitno se bodo te priloge, kjer je skromno informiranje zgolj krinka za oglaševanje, na koncu vsem splačale. Samo meni ne. Jaz bi s čisto navadnim aspirinom smrkala prav tako dobro kot bom s tem povsem posebnim in izrednim.
Prav res, dobro so nas že obdelali s tem peklenskim potrošništvom. Samo upam, da bodo oni v Koebenhavnu, vsaj na dolgi rok in z okoljskimi prijemi tovrstno onesnaževanje tako podražili, da si ga vsi le ne bodo mogli več privoščiti. Ker na nas  potrošnike ne gre računati. Povečini smo preveč naivni.