Majda Juvan

Minuli teden sta medijski prostor polnila dva Slovenca, ki sta preizkušala meje naše  tolerance. Eden pri razmejevanju tveganja, poguma in norosti. Drugi pa pri širokoustenju in brezmejnem nakladanju.

Zdaj vemo. Tomaža Humerja je gora premagala. Ob tokratnem iskanju in reševanju  smo se vsi spomnili zgodbe izpred petih let. Takrat so ga na očeh javnosti reševali iz Nanga Parbata. Takrat so reševalci prehiteli smrt. Ne le na forumih, temveč tudi v strokovnih krogih je  takrat sprožil plaz komentarjev in ugibanj. Vsak med nami  , ki je imel pet minut časa je ugibal o odgovornosti, tveganju, zanemarjanju družine. In predvsem o meji med norostjo in pogumom. Ni nas bilo malo , ki smol se spraševali kaj si bodo alpinisti še morali izmisliti, da bodo izstopili iz množice tistih povprečnežev,ki z debelimi denarnicami in  povprečnim treningom lahko osvojijo katerikoli vrh na svetu. Če ne zmorejo sami jih za dober denar profesionalni vodniki in šerpe preprosto odnesejo. Ima to premikanje meja sploh kak smisel? Komu služi? Kaj bo imel od tega vrhunski alpinizem?
Vsa ta vprašanja na katera kakšnega pametnega odgovora ni, bi si zanesljivo postavljali tudi v teh dneh, če Humer ne bi za vedno ostal na gori. Tako pa bodo počakala na kak drugi, bolj ali manj nerazumljeni podvig kakega drugega slovenskega alpinista.
Samo v zadnjih 30-tih letih jih je tam ostalo več kot 20? Samo eden je bil turist, vsi ostali so bili vrhunsko pripravljeni za svoje vrhove in smeri.
Povprečnost ne prinaša pozornosti. Tudi sponzorjev ne.
Martin Strel ne tvega dosti. Vsi krokodili in strupene kače, ki naj bi plavale po njegovih veletokih, očitno plavajo proti toku.
Vsak , ki je v teh dneh, ko je predstavljal film o velikem Martinu Strelu, je verjetno ostal brez besed. Da se on požvižga na Slovenijo, ki ga ni vredna in je on tudi ne potrebuje. Američani  se plazijo za njim, ga malikujejo, mu kupujejo gradove, ga moledujejo naj vendar vzame njihov potni list. Tudi Oskarja mu bodo dali. Vsaj enega. On, veliki Martin Strel, borec za okolje, si ga tudi zasluži.
To, da znajo Američani biti malo prismuknjeni, vemo. To, da Slovenci svojih velikanov ne čislamo, tudi. A, da bi ravno Martin Svet reševal svet in  Ameriko, pa je vendarle malo huda, mar ne? Ne dvomim, da znajo producenti, ki so vtaknili denar v film o Martinu Strelu, poskrbeti za promocijo. Strelu  so natančno razložili kako se mora obnašati tudi potem,ko zleze iz vode. Tudi pljuvanje po Sloveniji sodi v ta kontekst. Dokler ga bodo rabili se bo smel sikati pred domnevno podarjenimi vilami. Smel bo verjeti , da je eden največjih Američanov. KO pa bo cirkus zapustil mesto, bo Dolenjska zidanica čisto pravi kraj za našega Martina. Če bo v njej tudi kak Oskar, bomo šele videli. A tudi, če bo, ga Američani ne bodo ve3č hodili gledat. Takrat bodo imeli v ognju nove posebneže.
Primerjave med Tomažem in Martinom pa ni. Že zato ne, ker bo Humer, tudi zato, ker ga ni več,  zapisan v zgodovino s svetlimi črkami. Vse kar nas je  pri njem čudilo, bomo pozabili. Martina Strela pa tam skoraj zagotovo ne bo.

Martinovanje je eden od bolj donosnih slovenskih praznikov. Vinarji in pivci so najbolj veseli, ko se Martin umesti na sredo tedna. Takrat imajo vso pravico ga praznovati kar deset dni, oziroma dva vikenda.

Letos se nam prazniki niso najbolje izšli. Večina jih je na sobote in nedelje. Je pa zato sveti Martin padel tako lepo, da bolje ne bi mogel. Sam po sebi  ponuja dvakratno praznovanje.

Slovenci smo znani ljubitelji  žlahtne kapljice. Tudi tisti manj žlahtni se ne upiramo. Ni jih malo, ki pijejo vse kar teče in ima v sebi alkohol. Povprečen Slovenec spije letno 10 litrov čistega alkohola. To je 100 litrov piva  ali pa 40 litrov vina. Tako statistika. Sama pa mislim, da so te količine še precej višje. Zato, da dosežete vinsko povprečje- 40 litrov vina letno- je dovolj, da ga na teden spijete 7 decilitrov. Deci na dan. En deci dnevno pa manda lahko zdravemu človeku samo koristi. Vsi vemo, da  v prijateljski družbi od hrani in pijači, steče tudi precej več.

Ko gre za alkohol, smo Slovenci izrazito razdvojeni. Ko govorimo o moriji na cestah smo vsi zgroženi in vsi se zaklinjamo, da bi bilo treba  pijance s cest spraviti za vsako ceno.  Načeloma.

Ko pa gremo vsak v svoje ali prijateljeve gorice in zidanice, se nam takoj odpre nov svet. Vino postane žlahtna pijača bogov, postane zaklad, ki ga daje le naša slovenska zemljica, postane tržno blago, ki ga je nujno treba prodati, da  nam naši vinarji in njihovo grozdje ne bo začelo uhajati k sosedom in, da potem njihova brozga ne bo iz prodajnih polic izrinila naše plemenite, drage kapljice. Tam sredi vinogradov se tudi nam zdi razlaga, da je izraz » biti vinjen« krivičen,  ker češ ljudje so redko pijani od vina. Si mislim, da ob vseh domačih kleteh, trditev resne presoje ne bi prestala, a sliši se všečno. Če si vinar. V pravi vinski kleti vse dobi  plemenito patino in resnico. Celo tisto, da naj bi sveti Martin postal dela prosti dan, se v določenem okolju sliši čisto v redu. Ni čudno, da glorije slovenskim vinom in vinogradnikom pišejo naši najboljši novinarji.

Dejstvo je, da bomo z razdvojenostjo, ki nas Slovence tako zelo bega, ko gre za vino, morali nekako razčistiti. Ni mogoče piti in biti trezen. To, menda zmorejo le enologi. A oni spijejo zalo, zelo malo. Količine v naših  kleth pa so takšne, da bi moral vsak Slovenec na leto spiti vsaj 100 litrov vina.

Tudi sama imam zelo rada dobro vino. Takšno, malo sladko. Takšno nad katerim pravi poznavalci vihajo nos.

A vseeno ne razumem zakaj  je med odnosom do kajenja, ki  je že nekaj let povsem zavrženo početje - in med pitjem alkohola tašna razlika.  Oboje je majhnih količinah užitek, ko prestopimo mejo je smrt.

Cigarete bi nekateri izgnali še iz zasebnih prostorov, a o tem, da bi za volan smeli sesti le popolnoma trezni, se  nismo mogli poenotiti. O tem, da bi tiste,ki se vseeno prekršijo, doletele drakonske kazni, tudi ne. Ne razumem! Saj ne gre za prepoved. Tudi pri tobaku ni šlo. A za ukrpe, ki bi preprečili, da bi zaradi pijancev umirali nedolžni ljudje, bi pa že morali poskrbeti. Takokot pri kajenju, kjer pač s svojim cigaretnim dimom ne moreš več zastrupljati  tistega, ki tega noče.  A  očitnoje naš odnos do alkohola veliko bolj  toleranten, veliko bolj  prvinski in veliko bolj sprevržen.

No čisto brez moči tudi v teh dneh nismo. Taxijev je veliko in tako dragi kot je lahko nesreča nikoli ne morejo biti.

November bo očitno mesec delavskih uporov in stavk. Napovedujejo se splošne demonstracije 28. novembra, v zraku pa visita še dve veliki  stavki. Prvo napoveduje  Sindikat kovinske industrije, drugo pa Hitovi igralničarji.

Ne tako dolgo tega me je s telefonskim klicem presenetila poslušalka, ki me je spraševala kaj si mislim o dobrodelni prireditvi, točneje razstavi, za pomoč obubožanim malim obrtnikom in podjetnikom. Sama, da je slikarka in, da ve koliko je takšnih ljudi, ki jih nikoli ne zastopa prav noben sindikat, poleg tega pa so, v okolici, kjer živijo, pogosto tudi nerazumljeni. Ne gre namreč za ljudi, ki bi življenje posvetili »štancanju« plastičnih profilov ali čemu podobnemu, temveč za tiste, ki so verjeli, da bodo sebe in družino lahko preživeli s svojo ustvarjalnostjo, idejami in  znanjem. Praviloma ustvarjajo reči, ki za življenje niso nujno potrebne in v krizi se jim morebitni kupci zlahka odrečejo. Gre za oblikovalce, umetnike, galeriste, knjigarnarje, male založnike, kreatorje, pisatelje, izdelovalce umetne obrti…

Klic me je presenetil. Ne le, da nisem vedela kaj reči, tudi v resnici nisem čisto dobro vedela kaj naj si mislim. Še najbolj verjetno se mi je zdelo, da dobrodelnost za nekoga, ki mu je šlo še pred kratkim kar dobro, zdaj pa se je zaradi razmer na trgu znašel v škripcih in je tik pred tem, da bo moral zapreti ali malo galerijo ali pa neko filigransko obrtno delavnico, ne bo naletela na množični odziv. Ali takrat, ko mu je šlo dobro ni mogel pomisliti, da morda ne bo vedno tako? Da bi moral vsaj kaj malega le prihraniti za slabe čase?

V gibanju za ohranitev javnega zdravstva, bijejo plat zvona. Trdijo, da v Sloveniji kar 1O odstotkov ljudi ne more računati na neurgentne zdravstvene storitve. Trdijo, da je toliko ljudi, ki si ne morejo plačevati osnovnega in dopolnilnega  zdravstveenga zavarovanja. Dopolnilno zavarovanje iz proračuna dobijo le tisti, ki ne presežejo dobrih 200 evrov na mesec. In, če ga ne plačaš moraš doplačati domala vse neurgentne zdravstvene storitve. Doplačilo za odstranitev ledvičnih kamnov je  do 400 evrov, za splav do 100 evrov, vsak dan v bolnišnici pa okoli 17 evrov. Vse to seveda, če imate urejeno osnovno zdravstveno zavarovanje. Če ga nimate, potem je to vse skupaj še veliko huje.Za razliko od zaposlenih, ki jim prispevkov ne plačujejo delodajalci, samostojnim podjetnikom in obrtnikom  država neplačevanja prispevka za zdravstvo, ne odpušča.

In med tistimi, ki prispevkov ne plačujejo je res veliko ljudi s svobodnimi poklici. Mnogi zato, ker nimajo, A, bojim se, da v naših krajih , zanje nikoli ne bo tolikšnega razumevanja kot za tiste, ki so ostali brez dela v tovarnah.. Za tiste, ki v teh dneh napovedujejo svoje demonstracije. Za njih velja, da so delali. Fizično. Z rokami.Za svobodnjake pa , da so se fino imeli in nekateri -  tudi to je res - iskali  vse mogoče obvoze zato, da prispevkov tudi takrat,ko bi jih lahko, niso plačevali. Ne vsi, mnogi pa, saj ni skrivnost. Dejstvo je pač, da nas ima večina  proletarske ali kmečke korenine in temu primerno je tudi naše vrednotenje dela. Gotovo nam več sočutja vzbuja Murina delavka kot pa umetnica, ki trdi, da država, ki ne zna ceniti ustvarjalnosti in umetnosti nima svetle prihodnosti. Pa čeprav morda slednja na mesec ne zasluži niti 500 evrov.

Referendumi so obnoreli naše politike. Koalicija je prehitela opozicijo in vložila predlog za posvetovalni referendum o arbitražnem sporazumu, opozicija pa napoveduje, da bo kljub temu vztrajala pri naknadnem referendumu. Vložki so veliki.

Tisti, ki kdaj pa kdaj slišite tale moja nerganja, veste, da o naših referendumih nimam dobrega mnenja. Samo dva sta bila, ki sta se mi zdela razumna. Tisti o osamosvojitvi in oni o Natu. Na vseh ostalih smo davkoplačevalci našim politikom plačevali takšne in drugačne predvolilne kampanije. Referendum je priročno sredstvo politične promocije in propagande. Le redko, če sploh kdaj, temelji na skrbi za državljane in državo.
Bi človek rekel, da bi tokrat menda moral, saj gre konec koncev za državo, njene meje, njeno ozemlje, za »nesporno« naše, kot radi rečejo tisti, ki si želijo, da bi jih državljani prepoznali kot najbolj goreče borce za našo južno in morsko mejo.
A žal sama dvomim. Že dejstvo, da sta Pahor in Janša igrala vsak svojo igro v kateri je Pahor nasprotnika nepričakovano matiral s svojim predlogom o posvetovalnem referendumu, Janša pa ob tem ni mogel skriti jeze in razočaranja, saj se je sam že veselil naknadnega referenduma o isti temi, kaže na hudo politizacijo nesporno državnega interesa. In Janša bo jezen  dokler si ne bo izmislil česa novega  s čimer bo on Pahorja postavil v kot. Igra je predvidljva in že dostikrat preigrana..
Takole za osvežitev spomina. Samo dobro leto nazaj je treba, pa se boste spomnili, kako se je igralo takrat. Takrat je opozicija - sedanja vladajoča koalicija - napovedala referendum, če bi parlament ukinil Kosovo protikorupcijsko komisijo. Veselili so se imenitne priložnosti v kateri bi predreferendumsko kampanijo uporabili za predvolilno. Pa ni bilo iz vsega skupaj nič, kajti takratna vladna koalicija- sedanja opozicija- je zakon prerposto umaknila. Pahor, Golobič in Kresalova niso bili srečni. Tako kot sedaj, ko se je zgodba  ponovila, le izviseli so drugi, niso Janša, Žerjav in Jelinčič.
Meje tudi zaradi njene tovrstne uporabnosti, še ne bomo spravili z mize. Pahor in Janša bosta še naprej s smrtno resnimi obrazi državljanom razlagala vsak svoj pav in vsak svojo pokončnost. In upala, da jima bomo verjeli.
Arbitražni sporazum je dejstvo. Zna biti, da tudi posvetovalni referendum. Čeprav tudi sama mislim, da je skrajno neodgovorno o rečeh, o katerih niti dva pravnika ne mislita enako, spraševati ljudi, ki se dejansko lahko odločajo le o tem ali imajo raje Pahorja ali pa Janšo.
Sama verjamem, da je odločitev o meji res najbolje prepustiti tretjemu. Politiki obeh držav so že večkrat dokazali, da so pri tem povsem  neuporabni. Pa čeprav tega, dokler so živi, ne bodo priznali. Samo blejskega sporazuma in botra Rupla se spomnite.
Enkrat  mejo s Hrvaško bomo dobili. Takšne kot jo želimo in mnogi mislijo, da bi morala biti, verjetno ne. A kakršna pač že bo, bo. Včasih se mi  zdi, da bi modri in stari zaradi nje šli kar na okope. Ampak veste, v tej državi živijo tudi mladi in njih je jutrišnji svet. In tudi jutrišnje skrbi. Si mislim, da meja še zdaleč ni edina.

Ves svet se je spomnil, vsi smo videli, vsak po svoje je povrtal po spominu. Minilo je 20 let od padca berlinskega zidu.Manifestacija je bila veličastna. Nije recesije, ki bi Nemce odvrnila od praznovanja ponovne združitve v eno državo.

Posnetki rušenja zidu so še vedno fascinantni. Dajejo vtis, da množica zmore vse. Da lahko, ko vzame kramp v svoje roke, naredi kar jo je volja.
Več deset tisoč Vzhodnih Nemcev se je zgrnilo k zidu. A danes vemo, da jih ne bi bilo, če se s ponovno združitvijo Nemčije, ne bi strinjale svetovne velesile. A na drugi strani je res, da se ne bi strinjale, če jih  razmere v to ne bi prisilile. Upali so, da bodo vlade in režimi na ta način preživeli. Pa pač niso. A vsem takratnim akterjem gre priznanje, da sta zid in meja padla brez krvi in orožja. Kar se kasneje v 90-tih ob oblikovanjih novih meja na Balkanu in v nekdanji Sovjetski zvezi, žal ni zgodilo..
A tisto kar me vedno prevzame ob gledanju posnetkov, ko ljudje s krampi razbijajo zid, ki jih je delil domala 30 let, kako kljubujejo vodnim curkom, kako skozi luknje kot miši lezejo na drugo stran, je množičnost. Množičnost brez katere zid - vsemu navkljub - takrat in tako kot je, ne bi padel. Vzhodni Nemci so kot del nekdaj skupnega naroda, imeli vizijo, so imeli interes in so se pred Brandemburškimi vrati strnili v nepremagljivo množico. Gotovo so verjeli , da se na oni strani cedita med in mleko. Danes sicer že vedo, da se ne, a vseeno so na tiste novembrske dni lahko ponosni.
In ob takih posnetkih se mi vedno porodi primerjava z našimi domačimi logi.
Konec 90-tih je bilo tudi pri nas tako. Kongresni trg je bil premajhen za vse. Nihče nikogar ni silil biti tam. Kar šli smo.
A sinoči se mi vsilila drugačna primerjava. Ne ob posnetkih iz Berlina, pač pa ob posnetkih izpred slovenskega parlamenta. Tam je 20 zamejskih Slovencev in aktivistov italijanskih zelenih protestiralo zaradi gradnje plinskih terminalov pred našo obalo. Bilo jih je manj kot je ponavadi turistov, ki postopajo tam okoli. A bilo jih je toliko kot je običajno pri nas protestnikov zoper že kaj in že koga. Zelenih, mirovnikov, podpornikov Tibeta, ljubiteljev živali, tistih za pravice istospolnih, onih za zaščito tržnice in podobno. Pa bi si človek mislil, da gre teme, ki se nas globoko dotikajo. Pisma bralcev pišeš doma. Nikamor ti ni treba.
Množična so le sindikalna zborovanja. A to ni isto. Sindikat poskrbi, da pridejo. Toliko kolikor jih hočejo na cestah, toliko jih pripeljejo in opremijo.
Na tak način izsiliš višjo plačo, zida pa ne podreš.
Pa jih je na tem svetu še veliko. In pred mnogimi se Berlin leta 1989 še dolgo ne bo zgodil.
Večine nisem videla, a tistega v Izraelu sem. In zagotavljam vam, da ga vsi Palestinci tega sveta sami ne bodo mogli zrušiti. Ne le, da je nekajkrat višji od tistega v Berlinu, tudi zastražen je vsaj tako in z vsaj tako fanatičnimi stražarji. Pokonci ga ne drži le Izrael ,ki ga gradi, temveč tudi vse svetovne velesile in mnogi čislani politiki. Tudi takšni z Nobelovo nagrado. Palestinci pa so simbol, ki ga mnogi s pridom izrabljajo. Tako kot so dolga leta bili tudi Vzhodni Nemci. Na eni strani za socializem, na drugi pa za zatiranje. Palestinci za svojim zidom in brez temeljnih pravic še kako prav pridejo prav pridejo  skrajnim islamskim gibanjem in ZDA. Eni  zaradi njih pobijajo ene, drugi pa druge. Tudi zato bo ta zid še dolgo stal. Zidovi ne padejo sami, tudi narod jih sam ne more podreti, samo politika jih lahko. Takrat ,ko se ji zdi prav in ima od tega korist.

Bil je referendumski vikend. V Ankaranu in v Mirni so se ljudje odločili, da hočejo svojo občino. Da jim bo bolje so prepričani in, da bodo poslej sami odločali o svoji usodi.

Zadnjo besedo bo imel  Državni zbor, a glede na to, da  že nekaj sklicev nazaj ni naredil nič, da bi preprečil nesmiselno in nesmotrno drobljenje občin, ni verjetno, da se bo na stran pameti in zakona postavil ravno zdaj. V Sloveniji  namreč imamo  zakon po katerem naj bi občina imela vsaj 5000 prebivalcev, a se ga nikoli nismo držali. Vedno se je našlo toliko razlogov za ustoličenje novih županov in podžupanov, da se z majhnimi administrativnimi določili, ki jih je nekdo enkrat zapisal, drugi pa so jih v najvišjem zakonodajnem telesu potrdili, nikomur nikoli ni dalo ukvarjati. Tudi zato ne, ker nobena koalicija nikoli ni mogla z gotovostjo vedeti kdaj nespoštovanje zakonov ne bo prišlo prav tudi kakšnemu izmed njenih zaslužnih strankarskih veljakov.
Obe morebitni novi občini sta seveda veliko manjši. Ankaran premore 3000 tisoč duš, Mirna pa še pol manj. Ankaran je pomemben delček naše države. Ne le, da je ob morju, kar je v teh časih veliko šteje, tudi Luko ima. In luka je velik  gospodarski subjekt od katerega si nova občina obeta velike dobičke. V zaledju je tudi nekaj zemljišč, ki jih bo nova občina  tržila in imenitno služila. Pobudniki referenduma sicer postavljajo v ospredje ekološke kriterije, a kdo ve, kako bo že čez nekaj mesecev, ko se bo ekipirala nova občinska uprava in bodo postali do sedaj prikriti interesi teh in onih, zelo oprijemljivi in zelo dosegljivi. Tudi Ankarančani so krvavi pod kožo. Tako kot tisti,ki so sočasno izvedli referendum v preostalem delu koprske občine, ki se je jasno izrekel za ohranitev enotne občine. Kateri interes lahko v takšnem primeru prevlada, mi ni jasno.
Svojo občino bo morda dobila tudi Mirna.
V vseh kampanijah za nove občine je v ospredju nesluteni rascvet novega lokalnega subjekta. O stroških pobudniki referendumov ne govorijo prav veliko.
A ti so neizbežni. Nikjer delovanje občinskih uprav ni voluntersko. Povsod imajo župana, povsod imajo vsaj enega ali dva podžupana. Vsaj eden od teh funkcijo opravlja profesionalno. Ima tudi tajnico, poslovne prostore, treba je imeti svetnike, ti  pa sejnine in tako dalje in tako naprej. In nič od tega ni zastonj.
Po dostopnih podatkih bodo letos stroški za občinsko upravo najbolj zadolžene slovenske občine Gornji Petrovci 160 tisoč evrov. Gornji Petrovci imajo 2000 prebivalcev. Preračun pove, da morajo vsi prebivalci za svoje občinske žene in može  letno prispevati po 80 evrov. Tudi dojenčki in socialni upravičenci.
Povsod je in bo tako.
Pošteno je treba je povedati, da so nekatere mini občine samostojnost izkoristile. Tako zelo, da so zgradili tudi kaj česar niso potrebovali. V že omenjenih Gornjih Petrovcih je občina vsakega prebivalca zadolžila za več kot 1500 evrov. Župan je sicer prepričan, da bi jim ta dolg morali plačati drugi – po možnosti domnevno bogati Ljubljančani - a jaz le upam, da bo zmagala razsodnost in odgovornost. Ker sicer bo res tako, da si bodo lokalni šerifi še naprej gradili spomenike, plačevali pa jih bomo vsi davkoplačevalci. In želja po novih občinah ne bo nikoli zmanjkalo, Ker jih je tako lepo imeti.

Cepljenje je gledano  globalno, močno podaljšalo življenjsko dobo . Tam, kjer je dostopno vsem,  najbolj. Tam, kjer zanj ni denarja, je povprečna življenska doba še vedno 35, 40 let.

Nikoli, ampak res nikoli, ne bom pozabila ugledne, že takrat priletne pediatrinje, ki je, na moje opravičevanje, da tretjega odmerka  cepiva  Di-Te Per  sin ni dobil pravočasno, ker zanj, kot hud bronhitičar ni bil dovolj zdrav, bevsknila, da skrbna mama že poskrbi, da se kaj takega ne zgodi. Da nobena skrbna mama ne bi tvegala zdravja in življenja svojega otroka. Neskončno sem bila užaljena in prestrašena. V cepljenje sem verjela.Vse se je dobro končalo, kasneje so ga cepili, in nikoli ni zbolel za temi usodnimi boleznimi. A trpek spomin je ostal.
Ko se je desetletja kasneje pojavilo gibanje, ki naj bi staršem dalo pravico, da svoje otroke cepijo ali pa tudi ne, priznam, da teh ljudi nisem razumela. Še danes jih ne prav dobro. Zdeli so se mi neodgovorni in egoistični. Če je generacija precepljena v dovoljšni meri, so zaščiteni tudi tisti otroci, ki imajo resnične kontraindikacije za cepljenje. So bolezni in stanja, ki cepljenje onemogočajo.
Pri cepljenju gre v resnici za odgovornost do svojega in do drugih otrok.
A v današnjih časih, ko postaja egoizem prevladujoč odnos do sobivanja, to pač neradi slišimo. Pač v duhu » jaz imam pravice, vi imate pa dolžnosti«
In potem se je pojavila nova gripa. Cepivo je že na voljo.
A sledilo je presenečenje. Medijski linč cepiva in vseh, ki so ga zagovarjali. Neko dekletce - samo upam, da v resnici le ni  novinarka -  ki  je za oddajo Svet na kanalu A  pripravilo prispevek o cepljenju  zdravnikov v KC je posnetke pospremilo s komentarjem, da so tam peščico  zavedenih zdravnikov cepili z brozgo, ki jo je država neodgovorno kupila za davkoplačevalski denar!? Sama sem ostala brez besed. Urednik Bojan se za nedopustno neprofesionalnost ni opravičil. Še huje je to, da tudi  protesta zdravnikov ni bilo. O Svetu na Kanalu A si lahko mislimo kar si hočemo,  a dejstvo je, da ima veliko gledalcev.  S tem pa tudi veliko odgovornost. Tudi o novinarjih vsi sodimo, ne najbolj prizanesljivo. A kaj si misliti o zdravniški stroki, ki ob tako povedanem obnemi in ne reče ne bele ne črne. Jaz prav nič dobrega, priznam!
Zaradi smrti bolnice, se je interes za cepljenje povečal. V resnici, mu v cepilnih centrih kar težko sledijo.
Nihče ne more vedeti kako se bosta preventiva in bolezen obnašali v prihodnjih mesecih. Katera bo boljša, katera bo močnejša.
Če se bomo cepili, si vsaj očitati, da se nismo, ne bomo mogli.
Kaj pa tveganje? Saj tudi jaz vem, da je. Tudi jaz poznam nesrečne zgodbe.
Tehtanje med škodo in koristmi je velika uganka, ki je tudi najbolj sodobna znanost še ne zna vedno razvozljati.
Od rojstva naprej tvegamo. Tudi po nepotrebnem.
Tvegamo, ko sedemo na kolo, v avto ali v letalo. Tvegamo, ko se spustimo po smučišču. Tvegamo, ko prvič pojemo aspirin. Tvegamo, ko pojemo nekaj kjer so skriti arašidi…
In res je, tudi s cepljenjem tvegamo. A bodimo vsaj toliko razumni, da se pri tehtanju  zanašamo na strokovne informacije. . Bog ne daj, da bi se zadovoljili z novinarskimi.

Če smo bili brez meje med Slovenijo in Hrvaško 18 let, bi lahko bili pa še nekaj naslednjih, je mnenje mnogih, ki se jim zdi, da  je meja priročna tema za preusmerjanje pozornosti. A včeraj sta premiera obeh vlad arbitražni sporazum podpisala. Dokončna rešitev pa je še daleč.

Vsaka država mora imeti mejo. Mora vedeti kje se začne in kjer se neha. Celo na morju. O tem ni dvoma. Je pa res, da je določanje meje predvsem politično dejanje. In, ker je politično, se morajo o njem izreči politiki.
Politiki pa imajo več različnih interesov. Tudi čisto dnevno politične, predvolilne, na primer.
Določanje meje ni dopadljivo početja. Potrebno da, a dopadljiva gotovo ne. Razlog je preprost. Tudi arbitraža je v vsakem primeru  kompromis v  katerem  bo odmevalo predvsem  tisto, kar bo v presoji kritikov in ljudstva prepoznano kot izguba in poraz. Morebitna pridobitev ali pa vsaj potrditev domnevno »našega« ne bo pomembna, saj  »naše«- pa karkoli že katera stran  meni, da to je - je itak »naše«! In obe strani sta za nesporno »naše« opredelili kar nekaj istega ozemlja in vode.
Skratka, realno gledano, ima arbitražni sporazum zelo malo možnosti, za veličastni sprejem in ovacije.  Zaradi tega spoznanja  bosta obe opoziciji in posamezniki tudi v nadaljevanju, sporazum uporabljali- ali pa če hočete zlorabljali - v svoje dnevno politične namene. Ker se jima bo to splačalo.
V tem kontekstu je mogoče tudi kritike, ki prihajajo iz vrst siceršnjih sopotnikov njunih političnih opcij, razumeti kot opozorilo. Gotovo se zavedajo zagatnosti položaja. Četudi bi Pahor arbitražni sporazum, vsem ustavnim presojam in  referendumom  navkljub, pripeljal do konca, ovacij in slave ne bo deležen.
Prav zaradi narave sporazuma, ki bo kompromis, se očitku o izdaji nacionalnih interesov ne bo mogel ogniti. V razmerah, kjer ljudje radi slišijo Zmaga Jelinčiča, ki bi mejo premaknil vsaj na reko Mirno in še koga, ki kot dokaz o prevladi Slovencev  prida dejstvo, da so Ilirske province pod Napoleonom iz Ljubljane obvladovale celotno Dalmacijo, je težko računati na razsodnost.
Ljudje težko živijo. In v takih časih nacionalizem brsti.
To tudi Pahor ve. Tudi zato, priznam, da cenim njegovo odločnost in upanje, da bo vendarle zvozil. Ker, kot rečeno mejo moramo imeti. Če ne zaradi Hrvaške, pa zaradi EU, ki lahko kdaj v prihodnje tudi razpade in Slovenija bi bila ponovno plen ozemeljskih pretenzij. Ob tem je gotovo res, da bi bilo dobro, če bi to mejo določili pred 18-timi leti. A takrat je govorilo orožje in za miroljubni dogovor ni bilo možnosti. Bilo bi bolje tudi zato, ker bi naša vlada  danes imela več časa za vitalne probleme naše države. Ni jih potrebno naštevati.
Po drugi strani pa  si mislim, da ravno zaradi recesije, čas za ureditev tako pomembnih reči kot so meja, pokojninska in zdravstvena reforma, ni zgrešen.
Tej vladi dolgoživost že zaradi recesije ni bila položena v zibel.
In. Če ima Pahor občutek, da se mu godi krivica, ima prav. A tako pač je. Saj tudi njegovi kolegici prek Kolpe ne gre nič bolje. Ne on ne ona ne bosta razumljena. Pa drugič!

Oči slovenske in hrvaške javnosti so uprte v Stockholm. Kosorjeva in Pahor sta podpisala  arbitražni sporazum .Čeprav zgodba še zdaleč ni končan in čeprav smo navadni smrtniki  že do grla siti asistiranja politikom, ki si rešitve v resnici niti ne želijo, se vendarle dogajajo tudi druge, zelo pomembne reči.

Kar nekako mimo nas je zdrselo sporočilo, da so slovenski zdravniki z društvom in zbornico vred, v celoti zavrnili predlog novega  Zakon o zdravstveni dejavnosti. Celo več. Pri pogromu domnevno nesprejemljivega predloga naj bi jim pomagala celo tuja strokovna združenja.
Zdravniki so izjemno močna in vplivna družbena skupina.
Pa seveda ni potrebno biti »insider«, da izveš, da se pod  navidezno  homogenostjo skriva marsikaj. Zdravniki so ljudje kot vsi drugi. Tudi oni vedo, da so se v minulih letih, ko je zdravstveni sistem zdrsel na rob obvladljivosti in kaotičnosti, v njihovi dejavnosti in med posamezniki zgodili mnogi moralni in etični zdrsi, ki s samo doktrino in bistvom Hipokratove prisege nimajo kaj dosti.
V minulih desetih - morda tudi kaj več - letih se je slovenski zdravniški ceh razdelil na zdravnike, ki zdravijo zato, da ozdravijo in na zdravnike, ki zdravijo zato, da s tem dobro služijo. Tisti prvi za druge vedo. In vedo, da njihovo  početje še zdaleč ni nujno etično in moralno. Je pa takšno kakršno je lahko.  Neskončno in povsem netransparentno mešanje javnega in zasebnega ga je omogočilo. In - resnici na ljubo – omogočila ga je vsakokratna zdravstvena oblast na državni in na strokovni ravni. Vsi so vedeli. Vedeli so strokovni direktorji, vedeli so državni sekretarji, vedeli so ministri. Vsi. Ves čas.
In jasno, da v razmerah, ko so mnogi najbolj podjetni svoje delo in delovne pogoje že povsem prilagodili tem razmeram, deluje napoved o razmejevanju zasebnega in javnega kot grožnja. Kot poseg v pridobljene pravice. Z moralo smo tu že davno pometli. O tem kako danes navzven zgleda slovenski zdravniški ceh, najbolje priča raziskava po kateri se kar 80 odstotkov študentov za medicino odloči zato, ker jim bo poklic omogočil visok zaslužek.
Kako na  družbo in svoj položaj v njej  gledajo zdravniki je zelo jasno pokazal predsednik sindikata Fides Konrad  Kuštrin, ki je zavrnil podpis dogovora o plačah v javnem sektorju, ker  zdravniki, krizi navkljub, ne pristajajo na omejevanje rasti plač. Tako kot jim ne pade na kraj pameti omejevanje podjetništva in sočasna zaposlenosti v javnem sektorju. Kar je ena od možnosti v novem zakonu.
Se zgražate? Jaz tudi! Ampak, čakajte malo, kako je že s poslanci,ki nikakor nočejo nehati biti tudi župani? Kako je že s poslanci, ki  ohranjajo tretjinsko zaposlitev v stroki? Na fakultetah na primer? Kako je že s profesorji teh istih fakultet, ki ob predavanjih sklepajo številne pogodbe o svetovanjih?
A res je , da poslance lahko vsake štiri leta zamenjamo. Zdravnikov pač ne. In to vedo oni in vemo mi. Od tod njihova moč.
Tisto, kar v vseh teh razpravah in izjavah – tudi v zadnji zdravniške zbornice- pogrešam je glas tiste večine zdravnikov, ki še vedno vedo zakaj so zdravniki in, ki svoje delo opravljajo z grenkobo tudi zato, ker vidijo, kako se onim, ki so to pozabili, početje mnogo bolj splača! Le kje so? Mar ni članstvo v zbornici obvezno za vse?

Jadranka Kosor je uspela. Sabor je s potrebno večino podprl podpis arbitražnega sporazuma o meji med Slovenijo in Hrvaško. A to ne pomeni, da mu opozicija ni nasprotovala. Približno tako je, kot pri nas.

Obe državi se dogovora o meji veselita, ker bo zgodovinski in, ker mejo potrebujemo. Ker bo to domoljubna odločitev, ki bo omogočila vstop v EU, kot je rekla Kosorjeva in, ker »krucifiks, ljudje božji» dajte že razumet, da je ta dogovor najboljši. Že res, da bo čez čas, ko bo v EU tudi Hrvaška, ta meja manj pomembna kot je danes, a kaj vemo kaj bo čez desetletja. Nikjer ne piše, da bo Unija večna. In, če bi razpadla bi bilo spet zelo pomembno kateri kamen je na naši, kateri pa na hrvaški strani. Da o morju ne govorimo. Konec koncev so sedanje težave in zapleti prav posledica dejstva, da meja med Slovenijo in Hrvaško nikoli ni bila natančno določena. Tudi zato, ne ker Slovenija v novejši zgodovini nikoli ni bila samostojni subjekt mednarodnega prava. Njene meje so bile - odvisno od zgodovinskih okoliščin - bodisi avstroogrske, bodisi italijanske, bodisi jugoslovanske. Do osamosvojitve obeh držav. In od takrat naprej se spopadamo za vsak centimeter in za vsak liter posebej. Manj ljudje, ki živijo ob meji in se trudijo ohraniti normalne odnose s sosedi, bolj pa vsi tisti, ki o meji modrujemo relativno daleč od nje in še bolj vsi tisti, ki jim zapleti še kako prav pridejo pri delanju politike.
Kadarkoli gre za ozemlje suverene države, je odgovornost za velika. Treba je razumeti Pahorja in Kosorjevo, da se je bojita. Oba imata kar precej možnosti, da se bosta v zgodovino zapisala kot  človeka, ki sta s svojo nespametno politiko zapravila  delčke nacionalnih ozemelj. Pristanek na arbitražo namreč pomeni, da bo treba odločitev - pa kakršna že bo - sprejeti. V mednarodni diplomaciji ne mora biti tako, kot včasih radi delamo doma. Sprejmemo zakon, potem pa ga, če nam ne ustreza spremenimo ali pa se nanj preprosto požvižgamo. Te možnosti mednarodna arbitraža ne ponuja.
Kako zelo boleče je to spoznanje za politike, je včeraj v Saboru lepo dokazal prav vodja hrvaških SDP-jevcev. Milanović se je glasovanja vzdržal, ker Hrvaška ne bo mogla izbrati sebi všečnih  arbitrov. Ker Hrvaška ne bo mogla izbrati tistih, ki bi odločili v skladu z njenimi pričakovanji. Tako, kot tudi Slovenci nismo hoteli na haško sodišče, ker bi tam razsojali  v skladu z mednarodnim pravom, ki bi  kaj lahko prezrlo pravičnost, pa zgodovinske okoliščine, dobrososedske odnose in podobno. V pravu  je to pravno slabo definirana navlaka, ki nima nujno velike teže.
Kot rečeno odgovornost Pahorja in Kosorjeve je neznosna. Ne glede na vse floskule, ki jih v takih primerih slišimo in beremo - češ sporazum bo dober, le če bosta v njen pridobili obe strani- je jasno, da v resničnem življenju to ni mogoče. Tudi zato, ne ker so uspehi in porazi plod interpretacije. Ta pa je odvisna od politične  volje in moči. Vsako rešitev je mogoče raztrgati ali pa glorificirati. Pač v skladu s političnimi ambicijami.
Tudi zato, ker obe koaliciji to vesta, bosta sporazum o arbitraži gnali naprej. V Sloveniji bomo očitno imeli nekaj referendumov, na Hrvaškem pa bo Kosorjeva za začetek vendarle v Saboru iskala dvotretjinsko večino. Za vsak primer!
In nobene skrbi ni, da bi mejo kaj kmalu spravili z dnevnega reda in, da bi nacionalisti na obeh straneh ostali brez svoje najljubše teme.