Majda Juvan

V soboto so bile v Ljubljani velike demonstracije. V Ljubljano so se že od jutra vozili najeti avtobusi iz vseh koncev Slovenije. Transparenti so bili skrbno premišljeni in tudi slabo vreme ljudi ni moglo  ustaviti.

Delati 8 ur in z zaslužkom ne preživeti je nespodobno. Množica glasnih in v rdeče pelerine odetih ljudi, daje občutek moči. Daje občutek, da se jim niti delodajalci, niti vlada ne bodo mogli upreti.
A kaj, ko to seveda ne drži. Racionalnejši ekonomisti mahajo z izračuni, ki za Slovenijo in naše gospodarstvo niso obetavni. Dilema je v resnici uničujoča. Ali delati za manj kot potrebuješ za preživetje ali pa sploh ne delati. Ne povsod, a v kar nekaj panogah je tako. Ne glede na očitek delodajalcev, da tisti, ki govorijo in govorimo, da je tovarne, ki ne morejo spodobno plačati delavcev bolje zapreti kot pa podaljševati agonijo v neskončnost, se meni v danih okoliščinah kljub vsemu zdi to bolje kot pa blef sindikalnih liderjev, ki zagotavljajo, da 30 odstotni dvig plač ni problem.
Dušan Semulič je spreten sindikalist z dolgoletno kilometrino. Vir za dvig plače vidi v davkih. Država naj pobere manj, pa bo dovolj za višje plače. Manj davkov seveda pomeni manj denarja za zdravstvo, šolstvo, socialo. Manj za štipendije, tudi manj za pokojninsko blagajno, ki že dolgo več ne zmore sama izplačevati pokojnin.
Pa so v soboto vseeno vsi našteti skupaj stavkali. Delavci, ki obupujejo nad plačami, upokojence, ki bi večje pokojnine, študentje, ki hočejo štipendije in javni sektor, kjer marsikomu tudi ni z rožicami posejano.
Kvadratura kroga.
Tako približno jaz razumem tudi ministra Lukšiča, ki se je prav tako udeležil demonstracij. Demonstrantom je z veseljem povedal, da je z njimi. Kaj bo rekel, ko bo sedel na seji vlade in bo potrebno ugotoviti kolikšnemu deležu bi se zaradi nižjih davkov moral odreči tudi njegov resor, ne vem! Včasih smo vedeli, da na dveh stolih ni mogoče sedeti. Ampak, če lahko Križanič še kar naprej obljublja 1000 evrov, lahko Lukšič tudi štrajka, mar ne?
Dostojne plače so legitimna zahteva. Za manj ni vredno delati. Dejstvo!
A veliko vprašanje je, kaj je ob tem počel upor proti pokojninski reformi. Le zakaj bi to podprli mladi, ki pokojnin sploh dobili ne bodo, če zelo hitro ne bo reforme, le zakaj so dvigali pest upokojenci med katerimi so mnogi 60 letniki v pokoju že deset let. Le proti komu in za kaj so ti demonstrirali? Si morda želijo, da se vojska upokojencev čez noč poveča še za kakšnih 20 odstotkov, pokojnine pa za toliko znižajo? Slovenija žal ni evropska oaza, kjer pokojninska reforma ne bo potrebna. In kot vidimo naše gospodarstvo ni tako mogočno, da bi lahko ljudem pokojnine izplačevalo 30 in več let.
Demonstracije so bile in so minile. Sindikalne centrale so zadovoljne. Nekako so se po tem, ko jih je članstvo domala izločilo, pobrale. Bodo pa morale tudi v prihodnje skrbno bdeti nad članstvom, da se jim ne bo še bolj osipalo.
To velja tudi za delodajalsko združenje, ki ravno tako poskuša zadržati svoj vpliv in vlogo. Tudi tako je mogoče razumeti Hribarjeve ostre besede na račun sindikatov. Tudi GZS se mora boriti za članstvo in članarino. Samoumevnosti je vedno manj. Članarin pa tudi.
Pogajanja bodo dolga in trda. Za obe stani bodo, skoraj zanesljivo, bolj razočaranje kot uspeh.