Majda Juvan

Tržnice so nekaj prav posebnega. Mesto, ki nima tržnice, ni pravo mesto. Vsaj enkrat ali dvakrat na teden mora biti. Tržnice izžarevajo duh mesta in ljudi, ki v njem živijo. So kramarji ali hedonisti? Je zanje mesto le kraj bivanja ali pa kraj, kjer živijo, se veselijo in uživajo.
Kamorkoli me je zanesla pot, povsod sem hotela videti tržnico. Nekatere so mi za vedno ostale v spominu. Pa niti ne znamenita Piazza del fiori v Rimu. Veliko bolj sem si zapomnila tržnice na Korziki. Ne vem kako uredijo s sanitarnimi inšpektorji a prodaja klobas, sira in oliv na istem koncu in z iste stojnice ni tam noben problem.
V Maroku nas je vodička odpeljala na trg zato, da smo tam nakupili zelenjavo za hitri piknik ob bližnji vodi. Tako umazane pekarne in peka svoj živ dan nisem videla. A kruh je bil enkraten in tržnica nepozabna, pa čeprav so cene takoj, ko so nas zagledali, podeseterili.
Pred mnogimi leti  smo neko jutro v Versaillesu presenečeno ugotovili, da je tam, kjer je bilo zvečer veliko parkirišče, zjutraj zrasla tržnica. Na stotine francoskih sirov so prodajali, oskubljene piščance, domače paštete, klobasice in kaj jaz vem kaj še vse. Komaj so me dobili od tam.
In krasne so tudi nekatere naše tržnice. Super je eko tržnica v Idriji. Škoda le, da  je malo daleč. Ljubljanska tržnica okoli  katere se zdaj prelivajo galone črnila, me še vedno očara. Žal mi je sicer, da kramarski del zaseda vedno večji del. A še vedno so tam tudi tiste čisto prave branjevke. Žal mi je tudi, da so pod arkadami namesto mesnic bifeji. A  živeti je očitno treba. Zato pa je v pokriti tržnici vedno več posebne  domače ponudbe. Od kruhkov, sirov do piškotov in mesnin. Še dobro, da je tam okoli težko parkirati, sicer bi bila tam vsak dan. In iskreno mi je žal, da je naša arhitekturna stroka tako neskončno skregana, da mi, ki nismo strokovnjaki zelo težko presojamo kako je s to nesrečno garažno hišo pod tržnico. Jaz bi namreč rada vedela ali bo moja tržnica preživela ali ne. A kaj, ko iz agitpropovskih pamfletov  zrnja ni mogoče  izluščiti.
Ker če si česa ne želim, si ne želim, da bi tudi iz osrednje tržnice nastalo kaj takšnega kot je iz moščanske. Pred dnevi kar nisem mogla verjeti, ko sem jo videla po nekaj letih. Dve stojnici, sadje iz Italije in Španije, sicer pa cunje in kramarija. Pokriti del tržnice je zapuščen in prazen.
In zelo vesela sem, da sem doma blizu Medvod. Tam imamo tržnico samo ob sobotah, a povem vam, da je takšna kot si jo lahko človek le želi. Domača skuta iz medvoškega zaledja, tudi sveže meso in mesnine so iz bližnje kmetije, zelenjava prav tako. Tudi rože so iz bližnjega rastlinjaka. Ko je  kmet na tržnici postavil še prvi mlekomat v državi, je bila ponudba skorajda popolna.
In vse to kmetje ponujajo na pragu najboljšega soseda, ki njihovi ponudbi ni nikakršna konkurenca. Celo več, če niste dovolj zgodni, boste od 11-tih dopoldne dobili le še ostanke. Pridite pogledat, z veseljem delam reklamo zanjo.