Majda Juvan

V  teh dneh mineva leto odkar je vajeti prevzela nova vlada. Samo ugibamo lahko ali bi se v predvolilno kampanijo sploh spustila, če bi vedela kaj jo čaka. Slutila je lahko, vedeti pa ni mogla.
8 odstotni padec družbenega bruto produkta je gromozanski. Je eden večjih  znotraj EU. Tudi tega, da bomo v nekaj mesecih iz lanskih dobrih 60 tisoč priveslali na 100 tisoč brezposelnih si nismo mogli misliti. Gospodarstveniki so sicer opozarjali, a  tudi Pahor je gotovo upal, da se ne bo zgodilo. Pred volitvami mu je pomagala tudi sedanja opozicija, ki je morala- kaj pa naj bi drugega - nenehno opozarjati na dobro dediščino njenih štirih let.
A tako rekoč takoj po volitvah se je začelo. Svetovne borze so počepnile, v stečaj so šle največje banke in zavarovalnice. Seveda je bilo jasno, da pridemo na vrsto. In smo
A takrat je že bilo kar je bilo. In mnogo časa je šlo v nič z dogovarjanjem o koaliciji, iskanjem novih ministrov in podobno. Marsikaj se je dogajalo prepočasi. Nikoli ne bomo vedeli ali bi se nam z drugo vlado godilo drugače. V tem letu se je morda prvič po osamosvojitvi pokazalo kako občutljivo je gospodarstvo majhne države. Kako malo lahko samo naredi, kako malo lahko pokupijo državljani in kako dobro mora biti, da lahko svoje izdelke proda na tuje. In v tem letu se je bolj  kot kdajkoli prej pokazalo, da naše gospodarstvo ni tako dobro kot bi radi verjeli. Da je povprečna dodana vrednost pri nas 35 tisoč evrov na zaposlenega in, da je to kar trikrat manj kot v bolj razvitih državah. Da nekaj deset tisoč delavcev dela v tovarnah, kjer je še za pol nižja pa je prava katastrofa, ki je tem ljudem ne menedžerji ne politiki niso hoteli razkriti. A zdaj ni več kam. Verjetno tega voza  po bregu navzgor tudi sobotne demonstracije ne bodo obrnile.
Kakšen smisel ima delati, garati 8 ur, če s plačo ne moreš preživeti? Nikakršen! In kakšen smisel ima terjati več, če veš, da ni kje vzeti? Morda le ta, da  bodo tovarne, ki ne zmorejo čim prej ugasnile in bo na pogorišču zraslo kaj bolj obetavnega. A vmes kaj lahko minejo leta.
V takih razmerah je seveda lahko Pahor le vesel, da se je zgodil arbitražni sporazum. O njem je mogoče z briljantno retoriko povedati marsikaj. In v zadnjem času se je Pahor iz cagavega manekena čudežno prelevil v odločnega in klenega  možakarja, ki si pri odločnosti pomaga tudi s kletvicami, frazami in  slengom. So  What?
»So What« če k srečni okoliščini ob zaključku enoletne vladavine Pahor pritakne še nogomet. Vsakdo bi ga. Tudi Janša  bi ga, če bi bil v Pahorjevi koži. Tale zmaga je res prava božja mana. Bolj v pravem času  je ne bi moglo biti. Ljudstvo je vsaj za dan ali dva pozabilo, da vse hudo še ni za njim, vlada se je vesela, da je vsaj dan ali dva ni spraševalo kdaj bo.
Kakšna škoda, da niso kvalifikacije vsak mesec,  prvenstvo pa vsaj dvakrat na leto. Slovenci bi bili najsrečnejši narod na tem svetu. Naša vlada pa najboljša.