Majda Juvan

Stranka Zares je imela konvencijo. Po pričakovanju so člani podprli svojega predsednika Gregorja Golobiča. Bilo bi presenetljivo, če ga ne bi. Golobič je poleg Janše še vedno najbolj karizmatični politik v slovenskem prostoru. Če ga ne bi bilo, tudi stranke Zares ne bi bilo.

Verjetno nas ni bilo malo, ki nas je Ultra presenetila. Predvsem zato, ker se je Gregor Golobič kot kak začetnik ujel v mrežo domnevnih prijateljev in logičnih sovražnikov
In gotovo nas ni bilo malo, ki smo se takrat spraševali kaj bi moral narediti. Odstopiti ali vztrajati. Odločil se je za slednje. To je pomenilo, da bo stranka obstala, da pa sam nikoli več ne bo Golobič kot smo ga poznali.  Pronicljiv, vizionarski, po potrebi ciničen in za nasprotnike hudo zoprn sogovornik.
Še danes ne vem, če se je odločil prav.
Za razliko od marsikaterega slovenskega politika, ki je vitalno odvisen od  poslanske plače in od tega ali mu bo po mandatu, strankina kadrovska mašinerija našla kje kakšno službico ali pa ne, je Golobič je imel alternativo. Ni bil le politik, očitno je bil tudi sposoben poslovnež. Mreženje, kot se temu sodobno reče, pomeni pa uporabo koristnih poslovnih znanstev – in gotovo jih je imel veliko - je pač del tega posla. Učijo ga na fakultetah. Dokler je v okviru zakonov in poštene poslovne prakse, verjetno ne more biti sporno. Ko ni več, je treba akterje zapreti. Kolikor mi je znano. še niti obtožen ni. Golobič za razliko od marsikaterega slovenskega politika, ni revež. Zakaj se mu je zdelo to potrebno prikrivati pred mediji, morda ve on, jaz ne bom nikoli razumela.
Pred Ultro je bila stranka Zares za marsikoga stranka, ki je obetala. Pritegnila je del tistih volivcev, ki so pred tem nad slovensko politiko že povsem obupali.
Saj ni nobena skrivnost, da bodo počasi v slovenski politiki prevladali tisti, ki v življenju ne bodo imeli boljše alternative.
Ljudje s karierami, velikim znanjem in strokovnimi ambicijami, se profesionalni politiki ogibajo kot hudič križu. Politična kariera je v tako majhnem prostoru kot je Slovenija, tvegana. In resnici na ljubo tudi zelo donosna ni. Ena svetovalna pogodba profesorju te ali one fakultete prinese več kot celoletna poslanska plača. Nekateri posamezniki iz pravne in ekonomske fakultete to dobro vedo. In praviloma ne gredo niti za ministre. Tudi Lahovnik verjetno ni po naključju že nekajkrat domala obupal! Kar je res je res!
Zares ostaja druga največja koalicijska stranka. S težavo se izvija iz dote, ki  ji jo je naložil Gregor Golobič. Bo pomagal sklic  koalicijskega vrha zaradi neizglasovanja ločitve županske in poslanske funkcije? Treba je priznati, da je pobuda narodu všečna, a žal je poslanskim kolegom naravnost odurna. Ne le, da je dobro sedeti na dveh stolih, stranke imajo take dvoživke rade, saj vsaka lokalna cesta, ki jo župan izbori, prinese dragocene volilne glasove v skupno malho. Zakaj so ločitev obeh funkcij  sploh zapisali v koalicijsko pogodbo, mi ni jasno. Saj so vedeli, da bodo proti. Če bi bili za, bi se pač v strankah odločili kdo je zanje bolj koristen kje. In bi tako kandidirali. Tako pa s tem ne bo nič. Kot tudi z večinskim volilnim sistemom ne bo. Lepo vas prosim, saj strankam ni do tega, da bi v poslanskih vrstah sedeli tisti, ki bi jih radi ljudje. Tam morajo biti najbolj zaslužni in najbolj zvesti. In seveda karizmatični voditelji.
Tako je to v politiki. Poglejte Desus!
Tudi zato se ne gre sprenevedati. Tudi, ko gre za Zares, ne!