Majda Juvan

Ob pripravi reforme slovenskega zdravstva vpleteni brusijo kremplje. Najbolj glasni so predstavniki zdravniških organizacij. Vtis je, da so trdno odločeni braniti  razmere v kakršnih se vedno večji del kolača preliva v zasebne žepe. Celo predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes dvomi, da je to pamatno.

Dokler smo zdravi  in nam nič ne manjka ni nujno, da spremembe sploh opazimo. Še vedno imamo vse klinike, obstala je večina zdravstvenih domov, tudi urgence nam še niso zaprli. Politiki še vedno tako radi poudarjajo, da smo socialna država v kateri nam je vse vsem enako dostopno. Načeloma..
A takoj, ko se začnete sami odpravljati od vrat do vrat, hitro ugotovite, da  ima ta načelnost drage izjeme.
Na lastni koži sem jih izkusila ta teden. Takole je šlo iz mojega žepa.
Odločila sem se za cepljenje proti novi gripi. Sem že povedala, da cepivu zaupam. Ni bilo težav. Račun: 7 evrov.
Pred časom se mi je odkrhnil zob. Imam imenitno zobozdravnico, koncesionarko, ki mi ga je skrbno zakrpala. Sploh ni videti, da bi mu kdaj kaj manjkalo. Doplačilo: 26 evrov.
Pred nekaj tedni mi je začelo nagajati koleno. Domača pomagala, elektrostimulacije za rekreativce in podobno, niso delovale. Hoja po stopnicah  ali pa po hribu navzdol je bila muka. Morala sem  k ortopedu. V zasebno ordinacijo seveda, v javnem sektorju bi na pregled, ki ni nujen, čakala  nekaj mesecev. Cena prvega pregleda 65 evrov. Kaj in koliko bo še sledilo, ne vem.
Skupno sem ta teden zdravnikom znosila  dobrih 100 evrov. Ob obveznem in dopolnilnem zavarovanju, seveda. Meni se znesek ne zdi zanemarljiv. In je takšen, da si ga marsikdo sploh ne bi mogel privoščiti.
In kaj naj tak revež naredi? Gremo spet po vrsti. Cepiti  se mu ni treba. Če bo zbolel bo vsaj teden na bolniški. Na izgubi bosta oba,  on in delodajalec..
K zobozdravniku mu tudi ni treba. Lahko počaka, da se mu zdrobijo vsaj štirje zobje, potem bo protezo dobil na socialno. Za lep kupček davkoplačevalskega denarja.
In tudi k ortopedu  ni nujno iti. Lahko počaka, da se bo hrustanec čisto obrabil, da si  bo zaradi razbremenjevanja bolečega kolena uničil še drugo in potem mu bodo, v nekaj letih, spet na socialno, njegovo koleno zamenjali z umetnim. Za še večji kup davkoplačevalskega denarja.
Je to alternativa? Nam je tako vsem zagotovljena enaka dostopnost? In še posebej, če na koncu seštejemo vse stroške, kaj ima to opraviti  z racionalnim , zdravstvenim sistemom?
Šoltes, ki je strokovnjak za številke, bi lahko dokazal, da prav nič. A očitno ta matematika trenutno med izvajalci in načrtovalci novega zdravstvenega sistema ni moderna. Med izvajalci zato ne, ker  je tako kot je sedaj, za mnoge čisto osebno donosna, za načrtovalce pa zato ne, ker zdravniškim lobijem že dolgo niso več kos. In verjetno je vlak s tistimi, ki so jim še bili, že davno odpeljal.