Majda Juvan

Slovenija gre naprej. Slovenija v Južni Afriki. Uresničile so se sanje. Po zlatih fantih zdaj še Kekovi fantje. Ni ga, ki ne bi vedel za kaj gre! Bolj v pravem času nogometaši ne bi mogli zmagati. Tako dobro dene, življenje sicer ni posejano z rožicami.

Nogomet ni šport, ki bi mi bil posebno blizu. Tako dolgo kot traja ena tekma, ne zdržim pred ekranom. Na stadionu pa si nobene nikoli sploh še nisem ogledala. Tudi takšni smo na tem svetu. Pa naj bo lepo ali pa grdo.
Tudi tako odločilnih tekem kot je bila ta z Rusi, nisem gledala. Celo mene evforija zapelje in me je strah da me bo kap vedno, ko žoga leti proti našemu golu.
Tudi sinoči  tekme nisem gledala. Na srečo je naneslo tako, da sem lahko gospodarila z daljincem. Le, ko je  začelo zunaj neusmiljeno pokati, sem preklopila. Naši so dali gol. Super! Potem sem se vrnila k filmu. Nimam živcev, žal!
Sem si pa potem, ko je bilo konec, ogledala vso tisto nadnavdušeje, ki so ga v naše domove prenašali novinarji športnega programa nacionalne televizije. Z vso dolžno prizanesljivostjo do videnega in slišanega. Športni reporterji se pač v takšnih trenutkih očitno prelevijo v povsem navadne športne navdušence. Kar je verjetno edino dobro in prav.
Če bi nogometaši včeraj izgubili, bi bil razvoj dogodkov predvidljiv. Slovenski. Vsi, ki nogometa nimamo pod kožo, bi modrovali, da je bilo to pričakovati, da je nogomet denar, da so tekme biznis, da bodo v Afriko pač šli tisti, ki se Fifi in prirediteljem splačajo. Rusi bi tja odnesli milijone evrov, Slovenci bomo kak tisočak. Razlika je očitna. Tisti, ki se malo bolj spoznajo bi povedali še kaj o Kekovi strategiji, pa o igralcih, ki sežejo le do drugo ali celo tretjerazrednih evropskih klubov. Saj ne bi vedela, če ne bi slišala in prebrala.
A reprezentanca je zmagala.
Slovenci, mediji in tudi naši politiki bomo pač še enkrat obrnili ploščo. Nogomet se bo iz igre, ki jo v Sloveniji v glavnem igrajo čefurji, ponovno prelevil v spoštovano športno panogo, ki na tem svetu  pritegne največ navdušencev in obrača največ denarja. Celo menedžerji in lastniki naših malih klubov ne bodo nujno le lopovi in preračunljivci. Saj vsi vemo, marsikaj je mogoče prebrati. In vsaj nekaj časa bodo igralci spet frajerji, ki v najboljših avtomobilih vozijo najboljše  mačke. Odpustili jim bomo stavnice, prodane tekme in še kaj..
Celo Jankoviču bo morda malo lažje končati ljubljanski stadion. Verjamem, da bi marsikateri močvirnik dal marsikaj, da bi politična in tajkunska smetana sedela na tribunah v Ljubljani in ne v Mariboru.
In prav ta častna tribuna bi morala zapreti usta vsem nam, ki nam je nogomet deveta skrb. Ni ga športa, ki bi v neki mali Maribor, na neko tekmo pripeljal  toliko politikov in bogatašev naenkrat. Kar je res je res! Ruski milijarderji ne bi prileteli na košarko, ne bi jih bilo na atletiko, tudi na smučarijo ne! Morda kakšen. A gotovo njihova letala ne bi pristajala ves dan.
Ne bo prvič, a tako bo. Za nekaj časa se bomo vsi prelevili v nogometne navdušence. Dokler jim bo šlo. Potem jih bomo, tako kot smo generacijo »zlatih fantov« povaljali po blatu in čakali, da se spet zgodi. Če se bo in ko se bo!
Športniki, tudi nogometaši itak vedo, da je navdušenje hitro pokvarljiva reč. Ob prvem spodrsljaju ga bomo nadomestili s pljuvanjem. Najbolj tisti, najbolj navdušeni.
Ampak dokler traja, naj le traja. Boljše promocije za majhno državo, kot je uspešna nogometna ekipa, ni!