Majda Juvan

Mladim se obetajo lepši časi. Na Brdu poteka dvodnevni seminar o njihovem položaju. Zdaj bo vse drugače!

Mladi Slovenci  predolgo ostajajo na ramenih staršev, nimajo možnosti za osamosvojitev, nočejo imeti otrok.
Pa to sploh ni najslabši možni opis stanja. Če je verjeti analitikom, potem so mladi Slovenci - v povprečju- brezposelni, zapiti in predebeli. Za prvega otroka se odločijo šele tik pred 30-tim, kar 60 odstotkov jih do svojega 31-tega leta še  živi doma.
Zda bo država, ki ima Urad za mlade, pa agencije, pa inštitute, pa  nevladne organizacije, ki morajo vse upravičiti porabo proračunskega denarja, pripravila seminar o mladih. Da bi ta naša, ne več mlada mladina, le ugotovila, da je med 30-tim,ko si še svoboden kot ptiček na veji in 40 tim letom, ko nisi več ne mlad ne perspektiven, ko postaneš celo že težje zaposljiv in dolgotrajno brezposeln, le 10 let. In v desetih letih temeljev za udobno in dolgo življenje ne moreš ustvariti niti sebi, kaj šele, da bi lahko kasneje pomagal svojim otrokom.
Krivo naj bi bilo pomanjkanje stanovanj in delovnih mest. Morda delno res. A resnici na ljubo je treba povedati, da  je bilo pred 30-timi leti, ko so vstopali v samostojnost starši sedanjih mamonov, stanovanj še precej manj kot jih je danes, mladostnikov, ki bi si jih želeli pa domala enkrat več. Takrat se je namreč na noge postavljala baby boom generacija iz 50-tih in začetka 60-tih let. Tudi vsakršnih delovnih mest ni bilo na pretek. In po vrhu vsega, se je večji del generacije zaposlil vsaj po srednji šoli. Na fakultete se zaradi socialne varnosti in tega, ker je tam bolj fino kot kje drugje, takrat mladi še niso množično vpisovali.
Osebno si mislim, da so razlogi za apatijo in odmaknjenost mladih tako kot še za marsikaj drugega,v razpadlem sistemu vrednot. Dandanašnji je že otrokom, nič drugače pa kasneje mladostnikom, odvzeta odgovornost za njihovo početje. Njihovo bivanje, njihov standard, njihovo vsestransko zaščito in uveljavitev smo prepustili predpisom, normativom, skrbnikom in staršem. Naši otroci ne odhajajo od doma kot vsega zaupanja vredni posamezniki, ki se bodo trudili uveljaviti v svojih okoljih in pri svojih početjih, ampak kot mali človečki, ki jim morajo veliki človeki zagotoviti vse in še več. Kako naj mlad človek, nad katerim so vse do 30-tega bdeli starši, ga ščitili pred vsem in vsakomer tudi v okoljih – vrtcu, šoli, med vrstniki, celo na fakulteti- kjer bi se moral naučiti samostojnosti in samozavesti, nenadoma postane odrasel. Kako naj bi tak človek prevzel skrb za družino, za streho nad glavo, za delo? Da o otrocih, ki naj bi jih imel že tam sredi svojih 20-tih niti ne govorim.
Položaj mladih je, se bojim, precej bolj zavožen, kot si priznamo. In tistih 11 milijonov, ki naj bi jim jih sedaj namenili, da bi bilo vse drugače, ga ne bo rešilo.
Vrniti se bo treba precej nazaj. Začeti pri osnovnih vrednotah in pričakovanjih, ki so naši generacije še bile položene v zibel, sedanji pa niso več. In nič niso krivi zato. Da se ta svet ne vrti le okoli pravic, temveč, da ga poganjajo tudi dolžnosti bomo morali ponovno dojeti. Je že res, da je fino imeti bogato državo, ki ti lahko ponudi vse, tudi socilano varnost v primeru, da si je sam ne zagotoviš, tudi stanovanje, če ga hočeš, a to ne more biti končni cilj in smoter. Ob takem odnosu do življenja, se nam vsem slabo piše. Najbolj pa seveda tistim, ki verjamejo, da je življenje kot hladen bife, kjer se dobrine nenehno sprehajajo mimo tebe, ti pa jemlješ tisto in toliko kot ti je ljubo in drago.