Majda Juvan

Prihodnje leto bo še težje od letošnjega. S tem spoznanjem se bo treba kar sprijazniti, ugotavlja tudi predsednik vlade. A sindikati se ne dajo motiti. Vztrajajo  pri plači, ki ne bi smela biti nižja od 600 evrov.

Marsikje bo tem zahtevam sledil potop, so prepričani delodajalci. Pravzaprav povsod, kjer dodana vrednost na zaposlenega ne presega  20, 25 tisoč evrov. In takih delovnih mest je nekaj deset tisoč. Takšne so domala vse intenzivne proizvodnje. Mura  je bila morda največja, a podobnih tovarn je v Sloveniji veliko.
Slovenija je povsem odvisna od izvoza. Domačega povpraševanja je le za vzorec. Dodelavni posli so past, domačih blagovnih znamk, ki bi temeljile na  inovacijah in znanju skorajda ni. Slovenija je premajhna, da bi izpad  izvoza lahko nadomestila na domačih trgih. Vse kar se je na to naše gospodarstvo prilepilo še v času tranzicije, vse tisto kar je končalo v zasebnih žepih, je le še kaplja čez rob. Tisti menedžerji, ki vendarle poskušajo rešiti, kar se rešiti še da, mrzlično iščejo nove trge. Če bi močne vladne in gospodarske delegacije, ki zdaj prodirajo v države nekdanje Sovjetske zveze in še dlje v Azijo odšle na pot že pred letom ali bolje pred petimi, bi nam morda bilo danes manj hudo.
Tako pa kakšnih zelo dobrih obetov ni.
V takšnih razmerah tudi pribijanje Pahorja na križ ne pomaga kaj dosti. Večna zahteva o nujnosti znižanje tega in onega davke te ali one obremenitve, vedno trči ob pričakovanja vseh, ki bi kaj hoteli od države. Ne nazadnje tudi nadomestila, intervencijska sredstva, socialo. Oboje naenkrat pač ne gre, pa če se še tako dobro sliši. Tudi luknje v zdravstveni in pokojninski blagajni mora krpati država Spet iz davkov, seveda, saj drugega nima.. Si predstavljate, da bi morala vlada nekje v drugi polovici prihodnjega leta razglasiti bankrot obeh paradržavnih blagajn. Ni ga junaki, ki bi si drznil narediti kaj takega. A se je že zgodilo. Tudi večjim in boljšim. Rezerve verjetno res so a treba jih je locirati, jih pokazati in povedati koliko je realnih in dosegljivih. Nabijanje o tem kako naj vzamejo drugim, meni pa pustijo, je neproduktivno.
Sindikati se ne obremenjujejo z realnostjo. Le tista,ki zadeva ljudi, ki že danes ne morejo preživeti, jih zanima. Računajo na množičnost in pritisk ulice. Verjamejo, da na tem svetu niso zato, da bi razmišljali kje vzeti, temveč le zato, da pokažejo kam je nujno dati. Takšna je pač sindikalna logika. Posledice bomo preštevali čez mesece. Bo izplen pozitiven ali negativen, bo takrat morda komu celo žal? Kdo ve!
A je vendarle treba priznati. Na dolgi rok morda tudi takšni hudi pritiski niso slabi. Če bodo izsilili tistih 600 evrov, bo gotovo propadlo kar nekaj podjetij. Število brezposelnih se bo povečalo. A resnici na ljubo, bodo pod vodo šla tista, ki bi moral iti že pred leti. In danes bi na njihovem pogorišču morda že stalo kaj kar bi ljudem lahko rezalo nekaj debelejši kos kruha. Je pa res, da bo to prestrukturiranje potekalo v najslabšem možnem času. Ko je bilo denarja več, je bilo mnogo lažje deliti subvenciji, odpuščati prispevke in na ruševinah hraniti dobro plačane, politično delegirane uprave in nadzornike.
Tako  kot je sedaj, nam je vsem skupaj res lahko v tolažbo le to, da menda v nekaterih naših velikih trgovinskih partnericah stvari počasi že gredo na bolje. Četudi z zamikom, jim bomo morda sledili. In, čez leta bodo neki drugi menedžerji v nekih drugih podjetjih s pravim znanjem in pravimi idejami večjim delom  ljudem lahko odrezali debelejši kos kruha.