Majda Juvan

Minuli teden sta medijski prostor polnila dva Slovenca, ki sta preizkušala meje naše  tolerance. Eden pri razmejevanju tveganja, poguma in norosti. Drugi pa pri širokoustenju in brezmejnem nakladanju.

Zdaj vemo. Tomaža Humerja je gora premagala. Ob tokratnem iskanju in reševanju  smo se vsi spomnili zgodbe izpred petih let. Takrat so ga na očeh javnosti reševali iz Nanga Parbata. Takrat so reševalci prehiteli smrt. Ne le na forumih, temveč tudi v strokovnih krogih je  takrat sprožil plaz komentarjev in ugibanj. Vsak med nami  , ki je imel pet minut časa je ugibal o odgovornosti, tveganju, zanemarjanju družine. In predvsem o meji med norostjo in pogumom. Ni nas bilo malo , ki smol se spraševali kaj si bodo alpinisti še morali izmisliti, da bodo izstopili iz množice tistih povprečnežev,ki z debelimi denarnicami in  povprečnim treningom lahko osvojijo katerikoli vrh na svetu. Če ne zmorejo sami jih za dober denar profesionalni vodniki in šerpe preprosto odnesejo. Ima to premikanje meja sploh kak smisel? Komu služi? Kaj bo imel od tega vrhunski alpinizem?
Vsa ta vprašanja na katera kakšnega pametnega odgovora ni, bi si zanesljivo postavljali tudi v teh dneh, če Humer ne bi za vedno ostal na gori. Tako pa bodo počakala na kak drugi, bolj ali manj nerazumljeni podvig kakega drugega slovenskega alpinista.
Samo v zadnjih 30-tih letih jih je tam ostalo več kot 20? Samo eden je bil turist, vsi ostali so bili vrhunsko pripravljeni za svoje vrhove in smeri.
Povprečnost ne prinaša pozornosti. Tudi sponzorjev ne.
Martin Strel ne tvega dosti. Vsi krokodili in strupene kače, ki naj bi plavale po njegovih veletokih, očitno plavajo proti toku.
Vsak , ki je v teh dneh, ko je predstavljal film o velikem Martinu Strelu, je verjetno ostal brez besed. Da se on požvižga na Slovenijo, ki ga ni vredna in je on tudi ne potrebuje. Američani  se plazijo za njim, ga malikujejo, mu kupujejo gradove, ga moledujejo naj vendar vzame njihov potni list. Tudi Oskarja mu bodo dali. Vsaj enega. On, veliki Martin Strel, borec za okolje, si ga tudi zasluži.
To, da znajo Američani biti malo prismuknjeni, vemo. To, da Slovenci svojih velikanov ne čislamo, tudi. A, da bi ravno Martin Svet reševal svet in  Ameriko, pa je vendarle malo huda, mar ne? Ne dvomim, da znajo producenti, ki so vtaknili denar v film o Martinu Strelu, poskrbeti za promocijo. Strelu  so natančno razložili kako se mora obnašati tudi potem,ko zleze iz vode. Tudi pljuvanje po Sloveniji sodi v ta kontekst. Dokler ga bodo rabili se bo smel sikati pred domnevno podarjenimi vilami. Smel bo verjeti , da je eden največjih Američanov. KO pa bo cirkus zapustil mesto, bo Dolenjska zidanica čisto pravi kraj za našega Martina. Če bo v njej tudi kak Oskar, bomo šele videli. A tudi, če bo, ga Američani ne bodo ve3č hodili gledat. Takrat bodo imeli v ognju nove posebneže.
Primerjave med Tomažem in Martinom pa ni. Že zato ne, ker bo Humer, tudi zato, ker ga ni več,  zapisan v zgodovino s svetlimi črkami. Vse kar nas je  pri njem čudilo, bomo pozabili. Martina Strela pa tam skoraj zagotovo ne bo.