Majda Juvan

November bo očitno mesec delavskih uporov in stavk. Napovedujejo se splošne demonstracije 28. novembra, v zraku pa visita še dve veliki  stavki. Prvo napoveduje  Sindikat kovinske industrije, drugo pa Hitovi igralničarji.

Ne tako dolgo tega me je s telefonskim klicem presenetila poslušalka, ki me je spraševala kaj si mislim o dobrodelni prireditvi, točneje razstavi, za pomoč obubožanim malim obrtnikom in podjetnikom. Sama, da je slikarka in, da ve koliko je takšnih ljudi, ki jih nikoli ne zastopa prav noben sindikat, poleg tega pa so, v okolici, kjer živijo, pogosto tudi nerazumljeni. Ne gre namreč za ljudi, ki bi življenje posvetili »štancanju« plastičnih profilov ali čemu podobnemu, temveč za tiste, ki so verjeli, da bodo sebe in družino lahko preživeli s svojo ustvarjalnostjo, idejami in  znanjem. Praviloma ustvarjajo reči, ki za življenje niso nujno potrebne in v krizi se jim morebitni kupci zlahka odrečejo. Gre za oblikovalce, umetnike, galeriste, knjigarnarje, male založnike, kreatorje, pisatelje, izdelovalce umetne obrti…

Klic me je presenetil. Ne le, da nisem vedela kaj reči, tudi v resnici nisem čisto dobro vedela kaj naj si mislim. Še najbolj verjetno se mi je zdelo, da dobrodelnost za nekoga, ki mu je šlo še pred kratkim kar dobro, zdaj pa se je zaradi razmer na trgu znašel v škripcih in je tik pred tem, da bo moral zapreti ali malo galerijo ali pa neko filigransko obrtno delavnico, ne bo naletela na množični odziv. Ali takrat, ko mu je šlo dobro ni mogel pomisliti, da morda ne bo vedno tako? Da bi moral vsaj kaj malega le prihraniti za slabe čase?

V gibanju za ohranitev javnega zdravstva, bijejo plat zvona. Trdijo, da v Sloveniji kar 1O odstotkov ljudi ne more računati na neurgentne zdravstvene storitve. Trdijo, da je toliko ljudi, ki si ne morejo plačevati osnovnega in dopolnilnega  zdravstveenga zavarovanja. Dopolnilno zavarovanje iz proračuna dobijo le tisti, ki ne presežejo dobrih 200 evrov na mesec. In, če ga ne plačaš moraš doplačati domala vse neurgentne zdravstvene storitve. Doplačilo za odstranitev ledvičnih kamnov je  do 400 evrov, za splav do 100 evrov, vsak dan v bolnišnici pa okoli 17 evrov. Vse to seveda, če imate urejeno osnovno zdravstveno zavarovanje. Če ga nimate, potem je to vse skupaj še veliko huje.Za razliko od zaposlenih, ki jim prispevkov ne plačujejo delodajalci, samostojnim podjetnikom in obrtnikom  država neplačevanja prispevka za zdravstvo, ne odpušča.

In med tistimi, ki prispevkov ne plačujejo je res veliko ljudi s svobodnimi poklici. Mnogi zato, ker nimajo, A, bojim se, da v naših krajih , zanje nikoli ne bo tolikšnega razumevanja kot za tiste, ki so ostali brez dela v tovarnah.. Za tiste, ki v teh dneh napovedujejo svoje demonstracije. Za njih velja, da so delali. Fizično. Z rokami.Za svobodnjake pa , da so se fino imeli in nekateri -  tudi to je res - iskali  vse mogoče obvoze zato, da prispevkov tudi takrat,ko bi jih lahko, niso plačevali. Ne vsi, mnogi pa, saj ni skrivnost. Dejstvo je pač, da nas ima večina  proletarske ali kmečke korenine in temu primerno je tudi naše vrednotenje dela. Gotovo nam več sočutja vzbuja Murina delavka kot pa umetnica, ki trdi, da država, ki ne zna ceniti ustvarjalnosti in umetnosti nima svetle prihodnosti. Pa čeprav morda slednja na mesec ne zasluži niti 500 evrov.