Majda Juvan

Ves svet se je spomnil, vsi smo videli, vsak po svoje je povrtal po spominu. Minilo je 20 let od padca berlinskega zidu.Manifestacija je bila veličastna. Nije recesije, ki bi Nemce odvrnila od praznovanja ponovne združitve v eno državo.

Posnetki rušenja zidu so še vedno fascinantni. Dajejo vtis, da množica zmore vse. Da lahko, ko vzame kramp v svoje roke, naredi kar jo je volja.
Več deset tisoč Vzhodnih Nemcev se je zgrnilo k zidu. A danes vemo, da jih ne bi bilo, če se s ponovno združitvijo Nemčije, ne bi strinjale svetovne velesile. A na drugi strani je res, da se ne bi strinjale, če jih  razmere v to ne bi prisilile. Upali so, da bodo vlade in režimi na ta način preživeli. Pa pač niso. A vsem takratnim akterjem gre priznanje, da sta zid in meja padla brez krvi in orožja. Kar se kasneje v 90-tih ob oblikovanjih novih meja na Balkanu in v nekdanji Sovjetski zvezi, žal ni zgodilo..
A tisto kar me vedno prevzame ob gledanju posnetkov, ko ljudje s krampi razbijajo zid, ki jih je delil domala 30 let, kako kljubujejo vodnim curkom, kako skozi luknje kot miši lezejo na drugo stran, je množičnost. Množičnost brez katere zid - vsemu navkljub - takrat in tako kot je, ne bi padel. Vzhodni Nemci so kot del nekdaj skupnega naroda, imeli vizijo, so imeli interes in so se pred Brandemburškimi vrati strnili v nepremagljivo množico. Gotovo so verjeli , da se na oni strani cedita med in mleko. Danes sicer že vedo, da se ne, a vseeno so na tiste novembrske dni lahko ponosni.
In ob takih posnetkih se mi vedno porodi primerjava z našimi domačimi logi.
Konec 90-tih je bilo tudi pri nas tako. Kongresni trg je bil premajhen za vse. Nihče nikogar ni silil biti tam. Kar šli smo.
A sinoči se mi vsilila drugačna primerjava. Ne ob posnetkih iz Berlina, pač pa ob posnetkih izpred slovenskega parlamenta. Tam je 20 zamejskih Slovencev in aktivistov italijanskih zelenih protestiralo zaradi gradnje plinskih terminalov pred našo obalo. Bilo jih je manj kot je ponavadi turistov, ki postopajo tam okoli. A bilo jih je toliko kot je običajno pri nas protestnikov zoper že kaj in že koga. Zelenih, mirovnikov, podpornikov Tibeta, ljubiteljev živali, tistih za pravice istospolnih, onih za zaščito tržnice in podobno. Pa bi si človek mislil, da gre teme, ki se nas globoko dotikajo. Pisma bralcev pišeš doma. Nikamor ti ni treba.
Množična so le sindikalna zborovanja. A to ni isto. Sindikat poskrbi, da pridejo. Toliko kolikor jih hočejo na cestah, toliko jih pripeljejo in opremijo.
Na tak način izsiliš višjo plačo, zida pa ne podreš.
Pa jih je na tem svetu še veliko. In pred mnogimi se Berlin leta 1989 še dolgo ne bo zgodil.
Večine nisem videla, a tistega v Izraelu sem. In zagotavljam vam, da ga vsi Palestinci tega sveta sami ne bodo mogli zrušiti. Ne le, da je nekajkrat višji od tistega v Berlinu, tudi zastražen je vsaj tako in z vsaj tako fanatičnimi stražarji. Pokonci ga ne drži le Izrael ,ki ga gradi, temveč tudi vse svetovne velesile in mnogi čislani politiki. Tudi takšni z Nobelovo nagrado. Palestinci pa so simbol, ki ga mnogi s pridom izrabljajo. Tako kot so dolga leta bili tudi Vzhodni Nemci. Na eni strani za socializem, na drugi pa za zatiranje. Palestinci za svojim zidom in brez temeljnih pravic še kako prav pridejo prav pridejo  skrajnim islamskim gibanjem in ZDA. Eni  zaradi njih pobijajo ene, drugi pa druge. Tudi zato bo ta zid še dolgo stal. Zidovi ne padejo sami, tudi narod jih sam ne more podreti, samo politika jih lahko. Takrat ,ko se ji zdi prav in ima od tega korist.