Majda Juvan

Če smo bili brez meje med Slovenijo in Hrvaško 18 let, bi lahko bili pa še nekaj naslednjih, je mnenje mnogih, ki se jim zdi, da  je meja priročna tema za preusmerjanje pozornosti. A včeraj sta premiera obeh vlad arbitražni sporazum podpisala. Dokončna rešitev pa je še daleč.

Vsaka država mora imeti mejo. Mora vedeti kje se začne in kjer se neha. Celo na morju. O tem ni dvoma. Je pa res, da je določanje meje predvsem politično dejanje. In, ker je politično, se morajo o njem izreči politiki.
Politiki pa imajo več različnih interesov. Tudi čisto dnevno politične, predvolilne, na primer.
Določanje meje ni dopadljivo početja. Potrebno da, a dopadljiva gotovo ne. Razlog je preprost. Tudi arbitraža je v vsakem primeru  kompromis v  katerem  bo odmevalo predvsem  tisto, kar bo v presoji kritikov in ljudstva prepoznano kot izguba in poraz. Morebitna pridobitev ali pa vsaj potrditev domnevno »našega« ne bo pomembna, saj  »naše«- pa karkoli že katera stran  meni, da to je - je itak »naše«! In obe strani sta za nesporno »naše« opredelili kar nekaj istega ozemlja in vode.
Skratka, realno gledano, ima arbitražni sporazum zelo malo možnosti, za veličastni sprejem in ovacije.  Zaradi tega spoznanja  bosta obe opoziciji in posamezniki tudi v nadaljevanju, sporazum uporabljali- ali pa če hočete zlorabljali - v svoje dnevno politične namene. Ker se jima bo to splačalo.
V tem kontekstu je mogoče tudi kritike, ki prihajajo iz vrst siceršnjih sopotnikov njunih političnih opcij, razumeti kot opozorilo. Gotovo se zavedajo zagatnosti položaja. Četudi bi Pahor arbitražni sporazum, vsem ustavnim presojam in  referendumom  navkljub, pripeljal do konca, ovacij in slave ne bo deležen.
Prav zaradi narave sporazuma, ki bo kompromis, se očitku o izdaji nacionalnih interesov ne bo mogel ogniti. V razmerah, kjer ljudje radi slišijo Zmaga Jelinčiča, ki bi mejo premaknil vsaj na reko Mirno in še koga, ki kot dokaz o prevladi Slovencev  prida dejstvo, da so Ilirske province pod Napoleonom iz Ljubljane obvladovale celotno Dalmacijo, je težko računati na razsodnost.
Ljudje težko živijo. In v takih časih nacionalizem brsti.
To tudi Pahor ve. Tudi zato, priznam, da cenim njegovo odločnost in upanje, da bo vendarle zvozil. Ker, kot rečeno mejo moramo imeti. Če ne zaradi Hrvaške, pa zaradi EU, ki lahko kdaj v prihodnje tudi razpade in Slovenija bi bila ponovno plen ozemeljskih pretenzij. Ob tem je gotovo res, da bi bilo dobro, če bi to mejo določili pred 18-timi leti. A takrat je govorilo orožje in za miroljubni dogovor ni bilo možnosti. Bilo bi bolje tudi zato, ker bi naša vlada  danes imela več časa za vitalne probleme naše države. Ni jih potrebno naštevati.
Po drugi strani pa  si mislim, da ravno zaradi recesije, čas za ureditev tako pomembnih reči kot so meja, pokojninska in zdravstvena reforma, ni zgrešen.
Tej vladi dolgoživost že zaradi recesije ni bila položena v zibel.
In. Če ima Pahor občutek, da se mu godi krivica, ima prav. A tako pač je. Saj tudi njegovi kolegici prek Kolpe ne gre nič bolje. Ne on ne ona ne bosta razumljena. Pa drugič!