Majda Juvan

Oči slovenske in hrvaške javnosti so uprte v Stockholm. Kosorjeva in Pahor sta podpisala  arbitražni sporazum .Čeprav zgodba še zdaleč ni končan in čeprav smo navadni smrtniki  že do grla siti asistiranja politikom, ki si rešitve v resnici niti ne želijo, se vendarle dogajajo tudi druge, zelo pomembne reči.

Kar nekako mimo nas je zdrselo sporočilo, da so slovenski zdravniki z društvom in zbornico vred, v celoti zavrnili predlog novega  Zakon o zdravstveni dejavnosti. Celo več. Pri pogromu domnevno nesprejemljivega predloga naj bi jim pomagala celo tuja strokovna združenja.
Zdravniki so izjemno močna in vplivna družbena skupina.
Pa seveda ni potrebno biti »insider«, da izveš, da se pod  navidezno  homogenostjo skriva marsikaj. Zdravniki so ljudje kot vsi drugi. Tudi oni vedo, da so se v minulih letih, ko je zdravstveni sistem zdrsel na rob obvladljivosti in kaotičnosti, v njihovi dejavnosti in med posamezniki zgodili mnogi moralni in etični zdrsi, ki s samo doktrino in bistvom Hipokratove prisege nimajo kaj dosti.
V minulih desetih - morda tudi kaj več - letih se je slovenski zdravniški ceh razdelil na zdravnike, ki zdravijo zato, da ozdravijo in na zdravnike, ki zdravijo zato, da s tem dobro služijo. Tisti prvi za druge vedo. In vedo, da njihovo  početje še zdaleč ni nujno etično in moralno. Je pa takšno kakršno je lahko.  Neskončno in povsem netransparentno mešanje javnega in zasebnega ga je omogočilo. In - resnici na ljubo – omogočila ga je vsakokratna zdravstvena oblast na državni in na strokovni ravni. Vsi so vedeli. Vedeli so strokovni direktorji, vedeli so državni sekretarji, vedeli so ministri. Vsi. Ves čas.
In jasno, da v razmerah, ko so mnogi najbolj podjetni svoje delo in delovne pogoje že povsem prilagodili tem razmeram, deluje napoved o razmejevanju zasebnega in javnega kot grožnja. Kot poseg v pridobljene pravice. Z moralo smo tu že davno pometli. O tem kako danes navzven zgleda slovenski zdravniški ceh, najbolje priča raziskava po kateri se kar 80 odstotkov študentov za medicino odloči zato, ker jim bo poklic omogočil visok zaslužek.
Kako na  družbo in svoj položaj v njej  gledajo zdravniki je zelo jasno pokazal predsednik sindikata Fides Konrad  Kuštrin, ki je zavrnil podpis dogovora o plačah v javnem sektorju, ker  zdravniki, krizi navkljub, ne pristajajo na omejevanje rasti plač. Tako kot jim ne pade na kraj pameti omejevanje podjetništva in sočasna zaposlenosti v javnem sektorju. Kar je ena od možnosti v novem zakonu.
Se zgražate? Jaz tudi! Ampak, čakajte malo, kako je že s poslanci,ki nikakor nočejo nehati biti tudi župani? Kako je že s poslanci, ki  ohranjajo tretjinsko zaposlitev v stroki? Na fakultetah na primer? Kako je že s profesorji teh istih fakultet, ki ob predavanjih sklepajo številne pogodbe o svetovanjih?
A res je , da poslance lahko vsake štiri leta zamenjamo. Zdravnikov pač ne. In to vedo oni in vemo mi. Od tod njihova moč.
Tisto, kar v vseh teh razpravah in izjavah – tudi v zadnji zdravniške zbornice- pogrešam je glas tiste večine zdravnikov, ki še vedno vedo zakaj so zdravniki in, ki svoje delo opravljajo z grenkobo tudi zato, ker vidijo, kako se onim, ki so to pozabili, početje mnogo bolj splača! Le kje so? Mar ni članstvo v zbornici obvezno za vse?