Majda Juvan

V soboto so bile v Ljubljani velike demonstracije. V Ljubljano so se že od jutra vozili najeti avtobusi iz vseh koncev Slovenije. Transparenti so bili skrbno premišljeni in tudi slabo vreme ljudi ni moglo  ustaviti.

Delati 8 ur in z zaslužkom ne preživeti je nespodobno. Množica glasnih in v rdeče pelerine odetih ljudi, daje občutek moči. Daje občutek, da se jim niti delodajalci, niti vlada ne bodo mogli upreti.
A kaj, ko to seveda ne drži. Racionalnejši ekonomisti mahajo z izračuni, ki za Slovenijo in naše gospodarstvo niso obetavni. Dilema je v resnici uničujoča. Ali delati za manj kot potrebuješ za preživetje ali pa sploh ne delati. Ne povsod, a v kar nekaj panogah je tako. Ne glede na očitek delodajalcev, da tisti, ki govorijo in govorimo, da je tovarne, ki ne morejo spodobno plačati delavcev bolje zapreti kot pa podaljševati agonijo v neskončnost, se meni v danih okoliščinah kljub vsemu zdi to bolje kot pa blef sindikalnih liderjev, ki zagotavljajo, da 30 odstotni dvig plač ni problem.
Dušan Semulič je spreten sindikalist z dolgoletno kilometrino. Vir za dvig plače vidi v davkih. Država naj pobere manj, pa bo dovolj za višje plače. Manj davkov seveda pomeni manj denarja za zdravstvo, šolstvo, socialo. Manj za štipendije, tudi manj za pokojninsko blagajno, ki že dolgo več ne zmore sama izplačevati pokojnin.
Pa so v soboto vseeno vsi našteti skupaj stavkali. Delavci, ki obupujejo nad plačami, upokojence, ki bi večje pokojnine, študentje, ki hočejo štipendije in javni sektor, kjer marsikomu tudi ni z rožicami posejano.
Kvadratura kroga.
Tako približno jaz razumem tudi ministra Lukšiča, ki se je prav tako udeležil demonstracij. Demonstrantom je z veseljem povedal, da je z njimi. Kaj bo rekel, ko bo sedel na seji vlade in bo potrebno ugotoviti kolikšnemu deležu bi se zaradi nižjih davkov moral odreči tudi njegov resor, ne vem! Včasih smo vedeli, da na dveh stolih ni mogoče sedeti. Ampak, če lahko Križanič še kar naprej obljublja 1000 evrov, lahko Lukšič tudi štrajka, mar ne?
Dostojne plače so legitimna zahteva. Za manj ni vredno delati. Dejstvo!
A veliko vprašanje je, kaj je ob tem počel upor proti pokojninski reformi. Le zakaj bi to podprli mladi, ki pokojnin sploh dobili ne bodo, če zelo hitro ne bo reforme, le zakaj so dvigali pest upokojenci med katerimi so mnogi 60 letniki v pokoju že deset let. Le proti komu in za kaj so ti demonstrirali? Si morda želijo, da se vojska upokojencev čez noč poveča še za kakšnih 20 odstotkov, pokojnine pa za toliko znižajo? Slovenija žal ni evropska oaza, kjer pokojninska reforma ne bo potrebna. In kot vidimo naše gospodarstvo ni tako mogočno, da bi lahko ljudem pokojnine izplačevalo 30 in več let.
Demonstracije so bile in so minile. Sindikalne centrale so zadovoljne. Nekako so se po tem, ko jih je članstvo domala izločilo, pobrale. Bodo pa morale tudi v prihodnje skrbno bdeti nad članstvom, da se jim ne bo še bolj osipalo.
To velja tudi za delodajalsko združenje, ki ravno tako poskuša zadržati svoj vpliv in vlogo. Tudi tako je mogoče razumeti Hribarjeve ostre besede na račun sindikatov. Tudi GZS se mora boriti za članstvo in članarino. Samoumevnosti je vedno manj. Članarin pa tudi.
Pogajanja bodo dolga in trda. Za obe stani bodo, skoraj zanesljivo, bolj razočaranje kot uspeh.

Tržnice so nekaj prav posebnega. Mesto, ki nima tržnice, ni pravo mesto. Vsaj enkrat ali dvakrat na teden mora biti. Tržnice izžarevajo duh mesta in ljudi, ki v njem živijo. So kramarji ali hedonisti? Je zanje mesto le kraj bivanja ali pa kraj, kjer živijo, se veselijo in uživajo.
Kamorkoli me je zanesla pot, povsod sem hotela videti tržnico. Nekatere so mi za vedno ostale v spominu. Pa niti ne znamenita Piazza del fiori v Rimu. Veliko bolj sem si zapomnila tržnice na Korziki. Ne vem kako uredijo s sanitarnimi inšpektorji a prodaja klobas, sira in oliv na istem koncu in z iste stojnice ni tam noben problem.
V Maroku nas je vodička odpeljala na trg zato, da smo tam nakupili zelenjavo za hitri piknik ob bližnji vodi. Tako umazane pekarne in peka svoj živ dan nisem videla. A kruh je bil enkraten in tržnica nepozabna, pa čeprav so cene takoj, ko so nas zagledali, podeseterili.
Pred mnogimi leti  smo neko jutro v Versaillesu presenečeno ugotovili, da je tam, kjer je bilo zvečer veliko parkirišče, zjutraj zrasla tržnica. Na stotine francoskih sirov so prodajali, oskubljene piščance, domače paštete, klobasice in kaj jaz vem kaj še vse. Komaj so me dobili od tam.
In krasne so tudi nekatere naše tržnice. Super je eko tržnica v Idriji. Škoda le, da  je malo daleč. Ljubljanska tržnica okoli  katere se zdaj prelivajo galone črnila, me še vedno očara. Žal mi je sicer, da kramarski del zaseda vedno večji del. A še vedno so tam tudi tiste čisto prave branjevke. Žal mi je tudi, da so pod arkadami namesto mesnic bifeji. A  živeti je očitno treba. Zato pa je v pokriti tržnici vedno več posebne  domače ponudbe. Od kruhkov, sirov do piškotov in mesnin. Še dobro, da je tam okoli težko parkirati, sicer bi bila tam vsak dan. In iskreno mi je žal, da je naša arhitekturna stroka tako neskončno skregana, da mi, ki nismo strokovnjaki zelo težko presojamo kako je s to nesrečno garažno hišo pod tržnico. Jaz bi namreč rada vedela ali bo moja tržnica preživela ali ne. A kaj, ko iz agitpropovskih pamfletov  zrnja ni mogoče  izluščiti.
Ker če si česa ne želim, si ne želim, da bi tudi iz osrednje tržnice nastalo kaj takšnega kot je iz moščanske. Pred dnevi kar nisem mogla verjeti, ko sem jo videla po nekaj letih. Dve stojnici, sadje iz Italije in Španije, sicer pa cunje in kramarija. Pokriti del tržnice je zapuščen in prazen.
In zelo vesela sem, da sem doma blizu Medvod. Tam imamo tržnico samo ob sobotah, a povem vam, da je takšna kot si jo lahko človek le želi. Domača skuta iz medvoškega zaledja, tudi sveže meso in mesnine so iz bližnje kmetije, zelenjava prav tako. Tudi rože so iz bližnjega rastlinjaka. Ko je  kmet na tržnici postavil še prvi mlekomat v državi, je bila ponudba skorajda popolna.
In vse to kmetje ponujajo na pragu najboljšega soseda, ki njihovi ponudbi ni nikakršna konkurenca. Celo več, če niste dovolj zgodni, boste od 11-tih dopoldne dobili le še ostanke. Pridite pogledat, z veseljem delam reklamo zanjo.

V  teh dneh mineva leto odkar je vajeti prevzela nova vlada. Samo ugibamo lahko ali bi se v predvolilno kampanijo sploh spustila, če bi vedela kaj jo čaka. Slutila je lahko, vedeti pa ni mogla.
8 odstotni padec družbenega bruto produkta je gromozanski. Je eden večjih  znotraj EU. Tudi tega, da bomo v nekaj mesecih iz lanskih dobrih 60 tisoč priveslali na 100 tisoč brezposelnih si nismo mogli misliti. Gospodarstveniki so sicer opozarjali, a  tudi Pahor je gotovo upal, da se ne bo zgodilo. Pred volitvami mu je pomagala tudi sedanja opozicija, ki je morala- kaj pa naj bi drugega - nenehno opozarjati na dobro dediščino njenih štirih let.
A tako rekoč takoj po volitvah se je začelo. Svetovne borze so počepnile, v stečaj so šle največje banke in zavarovalnice. Seveda je bilo jasno, da pridemo na vrsto. In smo
A takrat je že bilo kar je bilo. In mnogo časa je šlo v nič z dogovarjanjem o koaliciji, iskanjem novih ministrov in podobno. Marsikaj se je dogajalo prepočasi. Nikoli ne bomo vedeli ali bi se nam z drugo vlado godilo drugače. V tem letu se je morda prvič po osamosvojitvi pokazalo kako občutljivo je gospodarstvo majhne države. Kako malo lahko samo naredi, kako malo lahko pokupijo državljani in kako dobro mora biti, da lahko svoje izdelke proda na tuje. In v tem letu se je bolj  kot kdajkoli prej pokazalo, da naše gospodarstvo ni tako dobro kot bi radi verjeli. Da je povprečna dodana vrednost pri nas 35 tisoč evrov na zaposlenega in, da je to kar trikrat manj kot v bolj razvitih državah. Da nekaj deset tisoč delavcev dela v tovarnah, kjer je še za pol nižja pa je prava katastrofa, ki je tem ljudem ne menedžerji ne politiki niso hoteli razkriti. A zdaj ni več kam. Verjetno tega voza  po bregu navzgor tudi sobotne demonstracije ne bodo obrnile.
Kakšen smisel ima delati, garati 8 ur, če s plačo ne moreš preživeti? Nikakršen! In kakšen smisel ima terjati več, če veš, da ni kje vzeti? Morda le ta, da  bodo tovarne, ki ne zmorejo čim prej ugasnile in bo na pogorišču zraslo kaj bolj obetavnega. A vmes kaj lahko minejo leta.
V takih razmerah je seveda lahko Pahor le vesel, da se je zgodil arbitražni sporazum. O njem je mogoče z briljantno retoriko povedati marsikaj. In v zadnjem času se je Pahor iz cagavega manekena čudežno prelevil v odločnega in klenega  možakarja, ki si pri odločnosti pomaga tudi s kletvicami, frazami in  slengom. So  What?
»So What« če k srečni okoliščini ob zaključku enoletne vladavine Pahor pritakne še nogomet. Vsakdo bi ga. Tudi Janša  bi ga, če bi bil v Pahorjevi koži. Tale zmaga je res prava božja mana. Bolj v pravem času  je ne bi moglo biti. Ljudstvo je vsaj za dan ali dva pozabilo, da vse hudo še ni za njim, vlada se je vesela, da je vsaj dan ali dva ni spraševalo kdaj bo.
Kakšna škoda, da niso kvalifikacije vsak mesec,  prvenstvo pa vsaj dvakrat na leto. Slovenci bi bili najsrečnejši narod na tem svetu. Naša vlada pa najboljša.

Poročanje o novi gripi je stalnica. Kolikoje obolelih, kako komu kaže in kako se zdi, da bo. Če slučajno kdo celo umre, je to vest dneva.

Gripa je resna bolezen. Zdravniki so vedno opozarjali, da lahko tiste, ki so že sicer šibkega zdravja, hudo zdela, Vsako leto zaradi sezonske gripe po  svetu umre okoli 300 tisoč ljudi.
Z novo gripo očitno ni dosti drugače.
O zdravnikih si sicer lahko vsak pri sebi misli kar si hoče, a nekaj vendarle moramo priznati. Zdravniki so zdravniki zato, ker o boleznih in zdravljenju nekaj vedo. Ker je to njihov poklic. Vsekakor vedo več, kot mi ostali, predvsem pa mnogo več kot tisti, ki o gripi modrujejo po forumih. Vse vedo. Od tega, da gripe sploh ni pa do tega, da bomo umrli vsi, ki se bomo zoper njo cepili. Med tema dvema trditvama pa je seveda še cel spekter nekih silnih konstruktov o svetovnih zarotah in zablodah.
Nekdaj so se  tisti, ki jih v resnici nihče ni hotel poslušati in resno jemati širokoustili za šankom, danes se pa pač po forumih.
Večina nas je že dojela, da vsi ti forumi niso vir informacij. Tudi nas novinraje ste že kar dobro prebrali. Dobro veste kateri mediji gradijo izključno na senzacionalizmu. A nekaj informativnih oddaj je vendarle takih, da ljudje upravičeno pričakujemo verodostojnost. Gotovo to velja za obe največji televiziji.
A, če govorimo o gripi, se mi zdi, da se nista ravno izkazali. Ne glede na to, da zdravniki od vsega začetka opozarjajo, da je cepljenje edina učinkovita preventiva, se novinarji in uredniki  s tem kar nočejo sprijazniti.. Nekaj je gotovo tudi na tem, da se slabe novice, pa četudi nepreverjene, prodajajo bolje kot dobre. Tudi zato v vsakih poročilih vsakokrat posebej slišimo kakšno novo opozorilo pred cepljenjem. Pa četudi se stranski učinki pojavilo pri desetih od 100 tisočih ljudi.In spet sledi sumnjičavo zasliševanje zdravnikov.
Alergije so v sodobnem svetu pogoste. Na vse mogoče smo že preobčutljivi. Od pikov žuželk, arašidov, jagod  do barve za lase, celo na kovino v zobeh. Da o zdravilih ne govorimo. Recimo o aspirinu. Alergija na aspirin je lahko celo usodna.
A naj še tako brskam po spominu, se ne morem spomniti, da bi mediji na prvih stranh poročali o tem, da je v zadnjem mesecu – na primer - zaradi aspirina 20 Slovencev dobilo srbeče izpuščaje, enemu pa je celo oteklo žrelo in je imel težave pri dihanju, Kar se je verjetno celo zgodilo. A tega ne boste slišali, saj gre za relativno pogost zdravstveni zaplet iz katerega pa tudi tisti najbolj spretni ne moreje izpleniti afere. Gripa pa jo očitno še obeta. Še vedno se dobro prodaja možnost da gre za zaroto, možnost, da je nekdo nekomu nekaj podtaknil, možnost, da se vse skupaj dogaja samo zaradi posla in denarja.
In ljudje,ki verjamajo, saj so to vendarle povedali na televiziji, s cepljenjem odlašajo. Tudi tisti, ki imajo razlog za strah pred boleznijo.
Saj to, da si farmacevtska industrija ob vsem skupaj mane roke, tudi jaz vem. Morda prav ona priliva olje na ogenj, a vsenno se mi zdi, da ni prav nobene potrebe, da ji pri tem tako z veseljem in povsem brez občutka za realnost, asistiramo še novinarji. Prav res je ni. Naj posel in odgovornost prevzamejo poklicani. Zdravniki , seveda!

Desus je do sedaj že večkrat zašel v težave. Praviloma so jiih zakuhali bolj ali manj avtoritativni predsedniki strank. Tako nekdaj Rous, kot danes Erjavec sta tudi povsem osebno zelo ambiciozna gospoda, ki imata o strankarski disciplini zelo jasno predstavo.

A težava je v tem, da je v tej stranki, tako kot se za upokojence spodobi, kar nekaj članov ki so v živlejnju že kaj izkusili in so dovolj stari, da jim ni treba več skrbeti za lačna usta nedorasle dece. In kdaj vendarle hočejo pokazati, da se ves svet le ne vrti samo okoli modookega predsednika. Desus je svoj jeziček na tehtnici vedno dobro tržil. Res pa je, da je to v glavnem veljalo za predsenike. Rousu je moral Janša dati lepo plačo v kabinetu. Erjavcu pa obrambni resor. Ostali so smeli glasovati.
Podobno je tudi v zdajšnjem mandatu. Ministrskih mest je sicer Desus dobil več, a na stolčke niso sedli  strankarski ljudje. Erjavec  je moral pristati na nestrankarske kandidate. Dr. Svetlika, Ploštajnerjevo, sedaj Gjerkeša. Le sebi je izboril ministrski položaj. Iz poznavalca patrij se je čez noč prelevil v ekologa in komunalca.
In življenje bi tudi v Desusu lahko mirno teklo naprej, če se ne bi začeli upirati nekateri strankarski veljaki, ki jim je vloga  Erjavčevih  zvestih in poslušnih podanikov presedla. Gjerkeš, ki se za zdaj uspešno skriva v svoji novi pisarni, je bil le kapljica čez rob.
Gotovo ni nepomembno, da sta se Erjavcu uprla najbolj prepoznavna Desusova poslanca. Tudi tisti, ki malo bolj pogosto pogledamo v parlament, si obrazov Godca, Jurše in Urha, ki so z mesta vodje poslanske skupine razrešili Žnidaršiča, ne zmoremo priklicati pred oči.
Z izgonom Rizmana in Žnidaršiča bo Desus gotovo izgubil. Tudi zato, ker sta se ob Erjavcu prav ona dva edina oglašala, ko je bilo potrebo v javnosti razložiti kakšno stališče. Ostali so očitno opravljali le funkcijo pritrjevalcev in glasovalcev. To ni kak poseben greh. V večini strank je takšnih večina. Je pa zoprno, ko izbruhnejo volitve. Takrat je dobro imeti koga s katerim se lahko vsaj malo postaviš in pohvališ
Ne vem kako se bo razpletlo naprej. Scenarij za stranko ni nujno dober.
Ni pa nujno to slabo za demokracijo v tej državi. Od nekdaj sem bila v dvomih ali je Desus politična stranka ali pa je vendarle to bolj sindikat, ki ve na katero struno je treba zabrenkati, da mu bodo upokojenci namenili dovolj glasov za še en mandat.
Naj se le malo zravsajo med seboj, naj le pokažejo, da niso nič boljši in nič manj zagrebeni kot vse druge politčne stranke. Naj se le vidi, da imajo politiki največkrat pred samo le sebe in svoje mandate. Da ne bomo preveč naivni.
In, da ne bomo pozabili, da je ob upokojencih v tej državi tudi zelo veliko mladih, pogosto tudi prav nič srečnih in zadovoljnih ljudi. Pa tudi niso nič krivi zato, da je tako. In celo svoje stranke, ki bi se, vsaj načeloma, gnala za njih, nimajo. Je pa res, da tudi, ko so jo imeli, kaj dosti od nje ni bilo. In si  je potem tudi niso več izvolili.

Stranka Zares je imela konvencijo. Po pričakovanju so člani podprli svojega predsednika Gregorja Golobiča. Bilo bi presenetljivo, če ga ne bi. Golobič je poleg Janše še vedno najbolj karizmatični politik v slovenskem prostoru. Če ga ne bi bilo, tudi stranke Zares ne bi bilo.

Verjetno nas ni bilo malo, ki nas je Ultra presenetila. Predvsem zato, ker se je Gregor Golobič kot kak začetnik ujel v mrežo domnevnih prijateljev in logičnih sovražnikov
In gotovo nas ni bilo malo, ki smo se takrat spraševali kaj bi moral narediti. Odstopiti ali vztrajati. Odločil se je za slednje. To je pomenilo, da bo stranka obstala, da pa sam nikoli več ne bo Golobič kot smo ga poznali.  Pronicljiv, vizionarski, po potrebi ciničen in za nasprotnike hudo zoprn sogovornik.
Še danes ne vem, če se je odločil prav.
Za razliko od marsikaterega slovenskega politika, ki je vitalno odvisen od  poslanske plače in od tega ali mu bo po mandatu, strankina kadrovska mašinerija našla kje kakšno službico ali pa ne, je Golobič je imel alternativo. Ni bil le politik, očitno je bil tudi sposoben poslovnež. Mreženje, kot se temu sodobno reče, pomeni pa uporabo koristnih poslovnih znanstev – in gotovo jih je imel veliko - je pač del tega posla. Učijo ga na fakultetah. Dokler je v okviru zakonov in poštene poslovne prakse, verjetno ne more biti sporno. Ko ni več, je treba akterje zapreti. Kolikor mi je znano. še niti obtožen ni. Golobič za razliko od marsikaterega slovenskega politika, ni revež. Zakaj se mu je zdelo to potrebno prikrivati pred mediji, morda ve on, jaz ne bom nikoli razumela.
Pred Ultro je bila stranka Zares za marsikoga stranka, ki je obetala. Pritegnila je del tistih volivcev, ki so pred tem nad slovensko politiko že povsem obupali.
Saj ni nobena skrivnost, da bodo počasi v slovenski politiki prevladali tisti, ki v življenju ne bodo imeli boljše alternative.
Ljudje s karierami, velikim znanjem in strokovnimi ambicijami, se profesionalni politiki ogibajo kot hudič križu. Politična kariera je v tako majhnem prostoru kot je Slovenija, tvegana. In resnici na ljubo tudi zelo donosna ni. Ena svetovalna pogodba profesorju te ali one fakultete prinese več kot celoletna poslanska plača. Nekateri posamezniki iz pravne in ekonomske fakultete to dobro vedo. In praviloma ne gredo niti za ministre. Tudi Lahovnik verjetno ni po naključju že nekajkrat domala obupal! Kar je res je res!
Zares ostaja druga največja koalicijska stranka. S težavo se izvija iz dote, ki  ji jo je naložil Gregor Golobič. Bo pomagal sklic  koalicijskega vrha zaradi neizglasovanja ločitve županske in poslanske funkcije? Treba je priznati, da je pobuda narodu všečna, a žal je poslanskim kolegom naravnost odurna. Ne le, da je dobro sedeti na dveh stolih, stranke imajo take dvoživke rade, saj vsaka lokalna cesta, ki jo župan izbori, prinese dragocene volilne glasove v skupno malho. Zakaj so ločitev obeh funkcij  sploh zapisali v koalicijsko pogodbo, mi ni jasno. Saj so vedeli, da bodo proti. Če bi bili za, bi se pač v strankah odločili kdo je zanje bolj koristen kje. In bi tako kandidirali. Tako pa s tem ne bo nič. Kot tudi z večinskim volilnim sistemom ne bo. Lepo vas prosim, saj strankam ni do tega, da bi v poslanskih vrstah sedeli tisti, ki bi jih radi ljudje. Tam morajo biti najbolj zaslužni in najbolj zvesti. In seveda karizmatični voditelji.
Tako je to v politiki. Poglejte Desus!
Tudi zato se ne gre sprenevedati. Tudi, ko gre za Zares, ne!

Ob pripravi reforme slovenskega zdravstva vpleteni brusijo kremplje. Najbolj glasni so predstavniki zdravniških organizacij. Vtis je, da so trdno odločeni braniti  razmere v kakršnih se vedno večji del kolača preliva v zasebne žepe. Celo predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes dvomi, da je to pamatno.

Dokler smo zdravi  in nam nič ne manjka ni nujno, da spremembe sploh opazimo. Še vedno imamo vse klinike, obstala je večina zdravstvenih domov, tudi urgence nam še niso zaprli. Politiki še vedno tako radi poudarjajo, da smo socialna država v kateri nam je vse vsem enako dostopno. Načeloma..
A takoj, ko se začnete sami odpravljati od vrat do vrat, hitro ugotovite, da  ima ta načelnost drage izjeme.
Na lastni koži sem jih izkusila ta teden. Takole je šlo iz mojega žepa.
Odločila sem se za cepljenje proti novi gripi. Sem že povedala, da cepivu zaupam. Ni bilo težav. Račun: 7 evrov.
Pred časom se mi je odkrhnil zob. Imam imenitno zobozdravnico, koncesionarko, ki mi ga je skrbno zakrpala. Sploh ni videti, da bi mu kdaj kaj manjkalo. Doplačilo: 26 evrov.
Pred nekaj tedni mi je začelo nagajati koleno. Domača pomagala, elektrostimulacije za rekreativce in podobno, niso delovale. Hoja po stopnicah  ali pa po hribu navzdol je bila muka. Morala sem  k ortopedu. V zasebno ordinacijo seveda, v javnem sektorju bi na pregled, ki ni nujen, čakala  nekaj mesecev. Cena prvega pregleda 65 evrov. Kaj in koliko bo še sledilo, ne vem.
Skupno sem ta teden zdravnikom znosila  dobrih 100 evrov. Ob obveznem in dopolnilnem zavarovanju, seveda. Meni se znesek ne zdi zanemarljiv. In je takšen, da si ga marsikdo sploh ne bi mogel privoščiti.
In kaj naj tak revež naredi? Gremo spet po vrsti. Cepiti  se mu ni treba. Če bo zbolel bo vsaj teden na bolniški. Na izgubi bosta oba,  on in delodajalec..
K zobozdravniku mu tudi ni treba. Lahko počaka, da se mu zdrobijo vsaj štirje zobje, potem bo protezo dobil na socialno. Za lep kupček davkoplačevalskega denarja.
In tudi k ortopedu  ni nujno iti. Lahko počaka, da se bo hrustanec čisto obrabil, da si  bo zaradi razbremenjevanja bolečega kolena uničil še drugo in potem mu bodo, v nekaj letih, spet na socialno, njegovo koleno zamenjali z umetnim. Za še večji kup davkoplačevalskega denarja.
Je to alternativa? Nam je tako vsem zagotovljena enaka dostopnost? In še posebej, če na koncu seštejemo vse stroške, kaj ima to opraviti  z racionalnim , zdravstvenim sistemom?
Šoltes, ki je strokovnjak za številke, bi lahko dokazal, da prav nič. A očitno ta matematika trenutno med izvajalci in načrtovalci novega zdravstvenega sistema ni moderna. Med izvajalci zato ne, ker  je tako kot je sedaj, za mnoge čisto osebno donosna, za načrtovalce pa zato ne, ker zdravniškim lobijem že dolgo niso več kos. In verjetno je vlak s tistimi, ki so jim še bili, že davno odpeljal.

Slovenija gre naprej. Slovenija v Južni Afriki. Uresničile so se sanje. Po zlatih fantih zdaj še Kekovi fantje. Ni ga, ki ne bi vedel za kaj gre! Bolj v pravem času nogometaši ne bi mogli zmagati. Tako dobro dene, življenje sicer ni posejano z rožicami.

Nogomet ni šport, ki bi mi bil posebno blizu. Tako dolgo kot traja ena tekma, ne zdržim pred ekranom. Na stadionu pa si nobene nikoli sploh še nisem ogledala. Tudi takšni smo na tem svetu. Pa naj bo lepo ali pa grdo.
Tudi tako odločilnih tekem kot je bila ta z Rusi, nisem gledala. Celo mene evforija zapelje in me je strah da me bo kap vedno, ko žoga leti proti našemu golu.
Tudi sinoči  tekme nisem gledala. Na srečo je naneslo tako, da sem lahko gospodarila z daljincem. Le, ko je  začelo zunaj neusmiljeno pokati, sem preklopila. Naši so dali gol. Super! Potem sem se vrnila k filmu. Nimam živcev, žal!
Sem si pa potem, ko je bilo konec, ogledala vso tisto nadnavdušeje, ki so ga v naše domove prenašali novinarji športnega programa nacionalne televizije. Z vso dolžno prizanesljivostjo do videnega in slišanega. Športni reporterji se pač v takšnih trenutkih očitno prelevijo v povsem navadne športne navdušence. Kar je verjetno edino dobro in prav.
Če bi nogometaši včeraj izgubili, bi bil razvoj dogodkov predvidljiv. Slovenski. Vsi, ki nogometa nimamo pod kožo, bi modrovali, da je bilo to pričakovati, da je nogomet denar, da so tekme biznis, da bodo v Afriko pač šli tisti, ki se Fifi in prirediteljem splačajo. Rusi bi tja odnesli milijone evrov, Slovenci bomo kak tisočak. Razlika je očitna. Tisti, ki se malo bolj spoznajo bi povedali še kaj o Kekovi strategiji, pa o igralcih, ki sežejo le do drugo ali celo tretjerazrednih evropskih klubov. Saj ne bi vedela, če ne bi slišala in prebrala.
A reprezentanca je zmagala.
Slovenci, mediji in tudi naši politiki bomo pač še enkrat obrnili ploščo. Nogomet se bo iz igre, ki jo v Sloveniji v glavnem igrajo čefurji, ponovno prelevil v spoštovano športno panogo, ki na tem svetu  pritegne največ navdušencev in obrača največ denarja. Celo menedžerji in lastniki naših malih klubov ne bodo nujno le lopovi in preračunljivci. Saj vsi vemo, marsikaj je mogoče prebrati. In vsaj nekaj časa bodo igralci spet frajerji, ki v najboljših avtomobilih vozijo najboljše  mačke. Odpustili jim bomo stavnice, prodane tekme in še kaj..
Celo Jankoviču bo morda malo lažje končati ljubljanski stadion. Verjamem, da bi marsikateri močvirnik dal marsikaj, da bi politična in tajkunska smetana sedela na tribunah v Ljubljani in ne v Mariboru.
In prav ta častna tribuna bi morala zapreti usta vsem nam, ki nam je nogomet deveta skrb. Ni ga športa, ki bi v neki mali Maribor, na neko tekmo pripeljal  toliko politikov in bogatašev naenkrat. Kar je res je res! Ruski milijarderji ne bi prileteli na košarko, ne bi jih bilo na atletiko, tudi na smučarijo ne! Morda kakšen. A gotovo njihova letala ne bi pristajala ves dan.
Ne bo prvič, a tako bo. Za nekaj časa se bomo vsi prelevili v nogometne navdušence. Dokler jim bo šlo. Potem jih bomo, tako kot smo generacijo »zlatih fantov« povaljali po blatu in čakali, da se spet zgodi. Če se bo in ko se bo!
Športniki, tudi nogometaši itak vedo, da je navdušenje hitro pokvarljiva reč. Ob prvem spodrsljaju ga bomo nadomestili s pljuvanjem. Najbolj tisti, najbolj navdušeni.
Ampak dokler traja, naj le traja. Boljše promocije za majhno državo, kot je uspešna nogometna ekipa, ni!

Mladim se obetajo lepši časi. Na Brdu poteka dvodnevni seminar o njihovem položaju. Zdaj bo vse drugače!

Mladi Slovenci  predolgo ostajajo na ramenih staršev, nimajo možnosti za osamosvojitev, nočejo imeti otrok.
Pa to sploh ni najslabši možni opis stanja. Če je verjeti analitikom, potem so mladi Slovenci - v povprečju- brezposelni, zapiti in predebeli. Za prvega otroka se odločijo šele tik pred 30-tim, kar 60 odstotkov jih do svojega 31-tega leta še  živi doma.
Zda bo država, ki ima Urad za mlade, pa agencije, pa inštitute, pa  nevladne organizacije, ki morajo vse upravičiti porabo proračunskega denarja, pripravila seminar o mladih. Da bi ta naša, ne več mlada mladina, le ugotovila, da je med 30-tim,ko si še svoboden kot ptiček na veji in 40 tim letom, ko nisi več ne mlad ne perspektiven, ko postaneš celo že težje zaposljiv in dolgotrajno brezposeln, le 10 let. In v desetih letih temeljev za udobno in dolgo življenje ne moreš ustvariti niti sebi, kaj šele, da bi lahko kasneje pomagal svojim otrokom.
Krivo naj bi bilo pomanjkanje stanovanj in delovnih mest. Morda delno res. A resnici na ljubo je treba povedati, da  je bilo pred 30-timi leti, ko so vstopali v samostojnost starši sedanjih mamonov, stanovanj še precej manj kot jih je danes, mladostnikov, ki bi si jih želeli pa domala enkrat več. Takrat se je namreč na noge postavljala baby boom generacija iz 50-tih in začetka 60-tih let. Tudi vsakršnih delovnih mest ni bilo na pretek. In po vrhu vsega, se je večji del generacije zaposlil vsaj po srednji šoli. Na fakultete se zaradi socialne varnosti in tega, ker je tam bolj fino kot kje drugje, takrat mladi še niso množično vpisovali.
Osebno si mislim, da so razlogi za apatijo in odmaknjenost mladih tako kot še za marsikaj drugega,v razpadlem sistemu vrednot. Dandanašnji je že otrokom, nič drugače pa kasneje mladostnikom, odvzeta odgovornost za njihovo početje. Njihovo bivanje, njihov standard, njihovo vsestransko zaščito in uveljavitev smo prepustili predpisom, normativom, skrbnikom in staršem. Naši otroci ne odhajajo od doma kot vsega zaupanja vredni posamezniki, ki se bodo trudili uveljaviti v svojih okoljih in pri svojih početjih, ampak kot mali človečki, ki jim morajo veliki človeki zagotoviti vse in še več. Kako naj mlad človek, nad katerim so vse do 30-tega bdeli starši, ga ščitili pred vsem in vsakomer tudi v okoljih – vrtcu, šoli, med vrstniki, celo na fakulteti- kjer bi se moral naučiti samostojnosti in samozavesti, nenadoma postane odrasel. Kako naj bi tak človek prevzel skrb za družino, za streho nad glavo, za delo? Da o otrocih, ki naj bi jih imel že tam sredi svojih 20-tih niti ne govorim.
Položaj mladih je, se bojim, precej bolj zavožen, kot si priznamo. In tistih 11 milijonov, ki naj bi jim jih sedaj namenili, da bi bilo vse drugače, ga ne bo rešilo.
Vrniti se bo treba precej nazaj. Začeti pri osnovnih vrednotah in pričakovanjih, ki so naši generacije še bile položene v zibel, sedanji pa niso več. In nič niso krivi zato. Da se ta svet ne vrti le okoli pravic, temveč, da ga poganjajo tudi dolžnosti bomo morali ponovno dojeti. Je že res, da je fino imeti bogato državo, ki ti lahko ponudi vse, tudi socilano varnost v primeru, da si je sam ne zagotoviš, tudi stanovanje, če ga hočeš, a to ne more biti končni cilj in smoter. Ob takem odnosu do življenja, se nam vsem slabo piše. Najbolj pa seveda tistim, ki verjamejo, da je življenje kot hladen bife, kjer se dobrine nenehno sprehajajo mimo tebe, ti pa jemlješ tisto in toliko kot ti je ljubo in drago.

Prihodnje leto bo še težje od letošnjega. S tem spoznanjem se bo treba kar sprijazniti, ugotavlja tudi predsednik vlade. A sindikati se ne dajo motiti. Vztrajajo  pri plači, ki ne bi smela biti nižja od 600 evrov.

Marsikje bo tem zahtevam sledil potop, so prepričani delodajalci. Pravzaprav povsod, kjer dodana vrednost na zaposlenega ne presega  20, 25 tisoč evrov. In takih delovnih mest je nekaj deset tisoč. Takšne so domala vse intenzivne proizvodnje. Mura  je bila morda največja, a podobnih tovarn je v Sloveniji veliko.
Slovenija je povsem odvisna od izvoza. Domačega povpraševanja je le za vzorec. Dodelavni posli so past, domačih blagovnih znamk, ki bi temeljile na  inovacijah in znanju skorajda ni. Slovenija je premajhna, da bi izpad  izvoza lahko nadomestila na domačih trgih. Vse kar se je na to naše gospodarstvo prilepilo še v času tranzicije, vse tisto kar je končalo v zasebnih žepih, je le še kaplja čez rob. Tisti menedžerji, ki vendarle poskušajo rešiti, kar se rešiti še da, mrzlično iščejo nove trge. Če bi močne vladne in gospodarske delegacije, ki zdaj prodirajo v države nekdanje Sovjetske zveze in še dlje v Azijo odšle na pot že pred letom ali bolje pred petimi, bi nam morda bilo danes manj hudo.
Tako pa kakšnih zelo dobrih obetov ni.
V takšnih razmerah tudi pribijanje Pahorja na križ ne pomaga kaj dosti. Večna zahteva o nujnosti znižanje tega in onega davke te ali one obremenitve, vedno trči ob pričakovanja vseh, ki bi kaj hoteli od države. Ne nazadnje tudi nadomestila, intervencijska sredstva, socialo. Oboje naenkrat pač ne gre, pa če se še tako dobro sliši. Tudi luknje v zdravstveni in pokojninski blagajni mora krpati država Spet iz davkov, seveda, saj drugega nima.. Si predstavljate, da bi morala vlada nekje v drugi polovici prihodnjega leta razglasiti bankrot obeh paradržavnih blagajn. Ni ga junaki, ki bi si drznil narediti kaj takega. A se je že zgodilo. Tudi večjim in boljšim. Rezerve verjetno res so a treba jih je locirati, jih pokazati in povedati koliko je realnih in dosegljivih. Nabijanje o tem kako naj vzamejo drugim, meni pa pustijo, je neproduktivno.
Sindikati se ne obremenjujejo z realnostjo. Le tista,ki zadeva ljudi, ki že danes ne morejo preživeti, jih zanima. Računajo na množičnost in pritisk ulice. Verjamejo, da na tem svetu niso zato, da bi razmišljali kje vzeti, temveč le zato, da pokažejo kam je nujno dati. Takšna je pač sindikalna logika. Posledice bomo preštevali čez mesece. Bo izplen pozitiven ali negativen, bo takrat morda komu celo žal? Kdo ve!
A je vendarle treba priznati. Na dolgi rok morda tudi takšni hudi pritiski niso slabi. Če bodo izsilili tistih 600 evrov, bo gotovo propadlo kar nekaj podjetij. Število brezposelnih se bo povečalo. A resnici na ljubo, bodo pod vodo šla tista, ki bi moral iti že pred leti. In danes bi na njihovem pogorišču morda že stalo kaj kar bi ljudem lahko rezalo nekaj debelejši kos kruha. Je pa res, da bo to prestrukturiranje potekalo v najslabšem možnem času. Ko je bilo denarja več, je bilo mnogo lažje deliti subvenciji, odpuščati prispevke in na ruševinah hraniti dobro plačane, politično delegirane uprave in nadzornike.
Tako  kot je sedaj, nam je vsem skupaj res lahko v tolažbo le to, da menda v nekaterih naših velikih trgovinskih partnericah stvari počasi že gredo na bolje. Četudi z zamikom, jim bomo morda sledili. In, čez leta bodo neki drugi menedžerji v nekih drugih podjetjih s pravim znanjem in pravimi idejami večjim delom  ljudem lahko odrezali debelejši kos kruha.