Majda Juvan

Ta teden se je končala javna razprava o nacionalne programu  o duševne zdravju pri nas. Na zakon o duševne zdravju smo čakali več kot deset let, nacionalni program bo, kot kaže vendarle prej pod streho.

Morda je tega že kakšnih 25 let. Takrat se je pojavilo Društvo za zaščito norosti. Zavzemalo se je  za kategorijo ljudi, ki so se bolj kot ne skrivali. In skrivali so jih tudi svojci. Za duševne bolnike.  Mnogi so problem rešili z doživljenjsko hospitalizacijo.V tistih časih je bil primer najhujšega takšnega zavoda Hrastovec pri Mariboru. Veljalo je, da si iz Hrastovca prišel le nogami naprej. Tako je bilo  pred 30-timi , morda še 25-timi leti.
Tega Hrastovca se je takrat pod vodstvom kasnejšega dekana Fakultete za socialno delo Vita Flakerja lotilo Društvo za zaščito norosti. Upam si trditi, da nam večini ni bilo čisto jasno za kaj gre. Le kako se bodo ljudje, ki so desetletja živeli za zidovi, uspeli spopasti z izzivi bivanja v stanovanjskih skupinah. Torej relativno svobodno, relativno samostojno. Vsem ni uspelo, a že to, da mnogim je, je bil znak, da nas  večina duševne bolezni opredeljuj s stereotipi in predsodki.
Nekako v tistem času je profesorica Tanja Lamovec, ki se je s shizofrenijo tudi sama spopadala, začela odkrito pisati o stigmi duševne bolezni, o prisilnih hospitalizacijah, o odvzemu opravilnih sposobnosti bolnikom, o zagovornikih.
Minevala so desetletja. Zvrstilo seje na tisoče okroglih miz, konferenc, ustanovljenih je bilo kar nekaj nevladnih organizacij,ki so na osnovi  svojih načel in spoznanj pomagale bolnikom in njihovim svojcem. Kajti duševna bolezen bolj kot katerakoli druga, prizadene vso družino.
Marsikaj še danes ni tako kot bi moralo biti. Duševni bolniki, ki zbolijo prej preden so v delovnem razmerju, nimajo statusa invalida. Tako kot – resnici na ljubo- tudi slepi in gluhi ne.  Zaposlovanje, sicer pogosto zelo bistrih in izobraženih ljudi, je problem zaradi katerega duševni bolniki svojo bolezen prikrivajo precej bolj kot kdo drug kakšno drugo bolezen.
In tisto, kar je morda najhuje, o duševnih boleznih nas večina še vedno ne ve veliko. In nas mnogih niti ne zanima. Še največkrat  se je dotaknemo, ko uporabimo pridevnik »nor« in samostalnik »norec«, a seveda na bolezen pri tem niti ne pomislimo.
A hočeš nočeš se bo to spremenilo. V Sloveniji je ta hip okoli 11 tisoč ljudi z duševno motno. Vsak stoti zboli za shizofrenijo, 100 tisoč ljudi je občasno depresivnih. Gre za stanja, ki jih brez  medikamnetov ni mogoče pozdraviti.
Zelo pred kratkim sem prebrala, da število duševnih bolnikov narašča. Da lahko samo iz podatka v katerem desetletju smo bili rojeni sklepamo  koliko več jih bo. Čim mlajši so, večja je verjetnost, da bodo zboleli. Menda zaradi preobilice informacij, i jih možgani ne morejo protestirati.
Skrb za duševno bolne ni privilegij. Je nuja. In je civilizacijska norma. Nihče ni sam kriv za to, da je zbolel. In ni prav, da bi tistemu, ki je v Ljubljani, zdravje bilo dosegljivo ,tistemu ki pa je doma nekje na Koroškem ali v Prekmurju pa ne. Zato je dobro, da bomo po vseh teh letih končno enkrat le dobili Nacionalni program duševnega zdravja. In upam, da ne bo le mrtva črka na papirju.

Diplomanti fakultete za socialno delo so včeraj zasedli prostor pred ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve. Od ministra so izsilili obljubo o 80-tih pripravništvih letno. A kaj, ko jih diplomira vsako leto kar 200.

Zakaj hiteti v slabo plačano službo, bolje je oditi na fakulteto in se preživljati s študentskim delom. Pri nas se  na fakultete  vpiše več kot pol generacije. Študirajo dolgo in počasi. V predvidenem času jih diplomira le 12 odstotkov. A kljub vsemu, vsako leto na novo na trg delovne sile vstopi okoli 17 tisoč diplomantov. In  vedno več je med njimi dolgotrajno brezposelnih.
Toliko jih je, da zaposlovalci lahko izbirajo. Nobene potrebe ni, da bi jim ponujali  ugodnosti. Takšno, kot je denimo plačano pripravništvo.  Saj se to ne dogaja le socialnim delavcem. Vprašajte bibliotekarje. Tudi oni za zaposlitev potrebujejo strokovni izpit. Pogoj pa je  delo v knjižnici. Tega pa ne dobijo, ker nimajo strokovnega izpita. In rešitev? Delajo zastonj.
Temu se pač reče svobodni trg. Ne glede na to kaj si  mladi socialni delavci mislijo o svoji nepogrešljivosti, je dejstvo, da jo očitno precenjujejo.  Poleg tega jih je enkrat več, kot jih bo kdajkoli dobilo delo v svojem poklicu.
Ulica pri naših oblastnikih vedno deluje. Diplomanti socialne fakultete so izsilili vsaj polovico pripravništev. Jutri bodo prišli na cesto še drugi. Morda FDV-jevci, ki jih je tudi preveč. Ali pa morda pravniki, ekonomisti…
Preveč študentov na programih, ki jih nihče ne potrebuje, je problem. Ne le, da vsak tak študent davkoplačevalce stane 10 tisoč evrov, problem je predvsem struktura našega gospodarstva, ki  visoko izobraženih kadrov ne potrebuje. Oziroma, povedano drugače, jih potrebuje, a ker v povprečju ustvarja tako majhno dodano vrednost na zaposlenega, si jih ne more privoščiti. Če je dodana vrednost 20 tisoč evrov- toliko je v Gorenju- povprečna plača ne more biti več kot 500, 600 evrov!? Za nekoga z diplomo je to kaj slab obet.
Kako zelo je nekaj narobe s ponudbo in povpraševanjem med izobraženimi in delodajalci pa kaže tudi nekaj let star ukrep po katerem mora iskalec, ki je na Zavodu za zaposlovanje, sprejeti zaposlitev, ki  zahteva tudi za dve stopnji nižjo izobrazbo. Saj nisem preverjala, a morda bi diplomirani socialni delavci morali sprejeti tudi delo negovalke v socialnih zavodih. Razlika pri delu in pri plači je očitna. Verjemite!
Temu se menda reče strukturno neskladje za  katerega pa morajo, kot je rekel minister Svetlik, sprejeti  odgovornost študentje in fakultete. Tega sama povsem ne razumem. Če bi se fakulteta odločila za prepolovljeni vpis, bi morala prepoloviti število zaposlenih. Jasno je, da tega samovoljno nikjer ne bodo storili. In, ker ne bodo, bodo ohranili vpis in število študentov.
Včerajšnji protest, opozarja na dejstvo, da samo povečanje vpisov na fakultete, ni rešitev. Nasprotno, to je celo problem. A, če nič drugega je opozoril mlade in njihove starše, da diploma kjer koli iz česarkoli še zdaleč ni zagotovilo za lepo prihodnost. Prej narobe. Že čez 20 let bomo menda pri nas z zlatom plačevali ljudi, ki bodo znali kaj narediti tudi z rokami. Veseli bomo, če jih bomo lahko vsaj uvozili. Tako kot drugje v EU. Tako je to, človek mora vedno gledati naprej. Ne le leto, tudi desetletja.

Primer Steklarske nove ni osamljen. Neplačevanje prispevkov tudi ni novo. A čeprav zanje vemo že nekaj let, se kaj dosti do sedaj še ni premaknilo. Tudi zato približno 300 delavcev Steklarske nove še danes ne ve kdo bo poravnal njihov dolg.

Delodajalcu, ki se je znašel v škripcih je pogosto tudi država dovolila zamik ali pa celo odpis obveznosti. Kar pomeni, da je dovolila, da delodajalci delavcu plačajo le pol dogovorjene plače. Vse za ljubi socialni mir.
Zaposleni tega praviloma niso vedeli. Spomnim se nekoga,ki ga je skoraj kap, ko je ugotovil, da mu delodajalec ne plačuje zdravstvenega zavarovanja in, da bo moral drag zdravstveni poseg plačati iz lastnega žepa.
Spomnim se tudi polemik, ko so še nekaj let nazaj pristojni zatrjevali, da posameznik ne more izvedeti ali so prispevki plačani ali ne, ker gre prvič za varovane podatke, drugič pa za  administrativno kolobocijo iz katere podatkov o posamezniku ni mogoče izbrskati.
A znani so bili tisti hip, ko se je človek pojavil pred zdravstvenim terminalom, ki mu ni potrdil kartice ali,ko je hotel v pokoj. Takrat je bilo vse v hipu zelo jasno. In burno.
Sama bi si mislila, da je po spoznanjih,  zaradi katerih pred leti nismo mogli verjeti, da se sploh lahko dogajajo, danes drugače. Da se danes kaj takega ne more zgoditi. A seveda to še zdaleč ni res. Samo junija delodajalci niso plačali za 160 milijonov prispevkov. Če Durs to ve, zakaj potem ,kljub tem spoznanjem, ne more ukrepati tako, da bi delavci vedeli, da delajo v firmi, ki  jim daje le pol zasluženega, mi ni jasno.
Zakaj delavci, ki, če recimo Dursu dolgujejo le nekaj evrov zaradi neplačane dohodnine ali pa prispevka za nadomestilo stavbnega zemljišča, takoj dobijo opomin, ne morejo pa po isti poti izvedeti, da njihov delodajalec ne poravnava dela njihove plače.Ne morem si razlagati drugače kot, da je državi takšna skrivalnica  po volji.  Vse za socialni mir in vtis blagostanja.
Delavci Steklarske nove, ki jim država kot lastnik dolguje 2,5 milijona neplačanih prispevkov, stopnjujejo pritisk. Ne glede na to, da jih KAD zavrača, bodo iztržili kar jim pripada. Cesta deluje.
A mene bolj kot to zanima ,koliko je še takšnih lastnikov kot je bil ta v Steklarski novi in kako dolgo bo zakonodajalcu še v interesu  krajo zaposlenim prikrivati in skrivati. Samo junija je menda ostalo neporavnanih za 160 milijonov prispevkov. Kdo ve, ali nismo med njimi?
Tako kot jaz razumem pogodbo, ki jo delodajalec in delojemalec skleneta, ko stopata v medsebojno razmerje, je njeno izigravanje, kriminal. Če delavec ne prihaja v službo, ga zanesljivo čaka noga. Kazen bi morala doleteti tudi tistega, ki delavcu namesto cele plače, da le polovico. A saj vemo, lastnik, ki leze pod vodo, ima več možnosti. Če je pameten nepremičnine že prej proda, dobiček prenese v kakšno davčno oazo, hišo pa prepiše na bližnjo žlahto.
In tudi zato, ker se to ve - in ve tudi zakonodajalec - bi bilo nujno ukrepati takoj, ko se tovrstni kriminal nakaže. In predvsem ga ne bi smel dopuščati. Nikoli in nikdar.

Približno pred letom je bilo, ko je direktor Gospodarske zbornice Samo Hribar Milič izjavil, da se bo letos zaradi krize v Sloveniji število brezposelnih povečalo na 100 tisoč. Zdaj vemo, bo še dobro, če te številke ne bomo presegli.

Izjava o 100 tisoč brezposelnih je dvignila pravi pravcati vihar. Prinašalca slabih novic so napadli mediji, sindikalisti in politiki. Slovenija je vendarle oaza, ki jo bo recesija obšla.
Pa je ni. Danes vemo. Tudi tisti politiki in doktorji znanosti, ki so pred letom še razlagali kakšni srečkoti smo, danes solijo pamet vsem in vsakomur kaj bi morali in česa vsega nismo naredili. In, če je le mogoče svoje svetovalne storitve tudi drago zaračunavajo.
Medtem, ko so še zadnji tajkuni basali v svoje žepe ostanke razpadlih LTH-ajev, Ujv-jev, Steklarskih, Pomurk in Mipov in jih pri tem prav nihče ni niti malo oviral ali vsaj vprašal kaj počnejo in kam nosijo, so začeli klecati tudi naši velikani. In zdi se, da nam je šele takrat postalo jasno, da  pa morda Slovenija le ni takšna zgodba o uspehu, kot nam jo predstavljalo vsakokratni oblastniki. Če bi Slovenija v resnici to bila, že desetletje in več v Sloveniji ne bi imeli Mure, tudi Gorenja ne takšnega kot je, kdo ve, morda bi precej drugače moral izgledati tudi Revoz. A naši politiki, mi pa z njimi, smo se namesto novih idej, znanja in prodornosti našega gospodarstva, veselili  nizke stopnje brezposelnosti, socialne varnosti in pokojnin, ki so bile približno enako nizke za vse. Za tiste, ki so  za majhen denar delali 35 let in za tiste, ki so jih spravili skupaj le 15. Občutek za socialno državo smo prenesli iz prejšnjih časov, pameti, ki bi nam dala dostojno preživeti v bodočih, pa ni bilo. Še tisto malo kolikor je je porazdeljeno med 2 milijoni, so sposobni posamezniki raje kot za skupnost, izkoristili za lastne koristi. Sistem jim je to blagohotno dopuščal in odpuščal. Še danes jim.
Po vsem kar zdaj vemo, bi si človek mislil, da bomo vendarle začeli razmišljati drugače. A nič ne kaže. Samo Hribar Milič je v odgovor na sindikalne zahteve po višjih plačah napovedal, da bi v tem primeru brez dela ostalo še  novih 75 tisoč ljudi. Lani se ni motil, znabiti, da tudi letos ve kaj govori. A sindikalisti so zgroženi. Kje pa, sploh ne! Nobenega argumenta, nobenega zagotovila, da vedo zakaj ne.
Razumem, da se sindikati poskušajo rehabilitirati. A zakaj zapeljevati tiste, ki jim je v resnici težko. Ali pa tudi sindikalisti računajo  na to, da jim zaposleni za izgubo sedanjih služb ne bodo zamerili, ker s socialnimi nadomestili dobijo toliko kot s plačo. A kako dolgo še? Jaz se res bojim, da Slovenija, vsem zadovoljnim politikom navkljub, ni tako bogata. Tudi zadolževanje ne more biti brezmejno.
Tudi, če bi odpustili polovico javnega sektorja  po katerem vsi tako zelo radi udrihajo - ne bi dosti prihranili. Tudi ti bi prišli na zavod in k državnim jaslim. In to z svojimi visokimi izobrazbami in po visoka nadomestila.. Kljub proletarski retoriki, so namreč tudi ti ljudje. In tudi ti morajo jesti. Pa večini  doma niti nimajo njiv in hlevov, ki v teh dneh blažijo prekmursko bedo.

Pripravljajo  se prve zamenjave v vladi. Svoji odpovedi sta napovedala  minister za zdravje Borut Miklavčič in ministrica za lokalno samouprvo Zlata Ploštajner. Oba zardai slabega zdravstvenega stanja.

Pri ministru Miklavčiču ni dvomov. O njegovih zdravstvenih težavah smo bili podrobno in sproti obveščeni. Minister je pričakoval hitro okrevanje, a tisti, ki smo kdaj od blizu spremljali  nekoga, ki je doživel možgansko kap, smo vedeli, da tako hitro in enostavno to ni. Ne le, da je pot do fizične rehabilitacije dolga, veliko težje se je soočiti s spoznanjem o svoji lastni minljivosti. Zelo jasno postane, da ima človek le dve možnosti. Ali zelo tvega ali pa vse skupaj temeljito pretehta in se odloči za racionalizacijo svojih početij. Življenje ni nikoli tako lepo in privlačno kot takrat, ko se začne nakazovati tudi njegov konec. In Miklavčič se je odločil tako, kot bi se nas, verjetno, večina..
Za njim bo ostalo veliko neopravljenega dela. Zdravstveni sistem drsi v nered, ki ga, kljub vsem zagotovilom, zelo v kratkem ne bo mogel več nihče nadzirati in plačevati. Tisti, ki imajo v njem največji vpliv in veljavo so si ga ustrojili po svoji meri in zavarovanci smo marsikje le še vir zaslužka. Kako globoka je samoumevnost vsega kar znotraj sistema – a za svoj žep - počne kar lep del  zdravnikov, je očitno takoj, ko se kdorkoli poskuša le dotakniti privilegijev samooklicanih podjetnikov. Ob tem so nemočni tudi tisti, ki se še trudijo slediti  Hipokratovim načelom.
Upala bi si staviti, da na tem področju  tudi zdravstvena reforma ne bo naredila reda. Stranpoti predolgo niso bile sankcionirane. Kar mene zadeva, moram priznati, da sem od Miklavčiča pričakovala ve. Ni bil zdravnik- kar je v naših krajih, kjer se vsi poznamo in smo sošolci, dobro - poznal je sistem in vse njegove stranpoti, vedel je kje so pravi vzvodi moči, a kljub vsemu ni mogel naredi kaj dosti. Klene besede in jasne namere brez učinka, niso dovolj.
Zdaj bo prišel nekdo drug. Sploh si težko predstavljam kdo bi to delo hotel in bi pri tem mislil resno in odgovorno. To ne pomeni, da Pahor ne bo našel novega kandidata. Za vse se najdejo. Davkoplačevalcem pogosto ostane le upanje, da vsaj prevelike škode ne bodo naredili. In v zdravstvu ta želja – verjemite - ni neupravičena.
Zlata Ploštajner prav tako odhaja. Ne zmore več. Za njo je bolj vprašanje, zakaj je sploh prišla. Poznala je področje in morala bi vedeti kaj pomeni  biti ministrica. Zviti Erjavec je očitno presodil, da stranka od Ploštajnerjeve nima kaj dosti. Že čez mesec se je ne bomo niti dobro spomnili. V Desusu menda že imajo novo kandidatko. Meto Vesel Valentinčič. Zadnje leto se je ministrovanja in lokalne samouprave  učila prav od Ploštajnerjeve, prej pa se je ukvarjala v glaven s šolstvom in zdravstvom.
Sama sem se vedno čudila pogumu ljudi, ki verjamejo, da zanje na tem svetu ni nič pretežko in nič prezahtevno. In mnogim ni niti malo nerodno.

Prekmurje se zdi danes naša najbolj nesrečna pokrajina. Pokrajina ,ki je stala in padla z eno samo tovarno. Z Muro. Nekdaj paradnim konjem, danes kljusetom, ki več ne vleče. Prekmurje ima najvišjo stopnjo brezposelnosti v državi.

A koliko smo v resnici vedeli o Muri. In predvsem koliko smo vedeli o ženskah, ki so v nje šivale. Očitno ne prav dosti. In tudi danes ne vemo.
V teh dneh delavkam delijo knjižice. In to je priložnost za marsikatero spoznanje,ki sicer do Ljubljane morda sploh ne bi prišlo. Ker gre za veliko ljudi, so na teren odšli tudi državni uradniki iz prestolnice.
Večina nas verjetno ne bi niti pomislila, a dejstvo je, da so mnoge delavke naravnost vesele, da Mure ni več  in jim nikoli  več ne bo treba za šivalne stroje. To je bilo garaško delo. S stečajem se jim je ponudila možnost za uveljavitev nadomestil in socialnih pomoči. Ko bodo vse seštele, prihodek ne bo manjši od plače. Morda jim bo na začetku nekoliko težko, saj jih večina prihaja iz krajev, kjer delo je vrednota, a ko se bodo spomnile na prisilno držo za  šivalnim strojem, se bodo potolažile. Naravnost strašljivo je dejstvo, da delavke, ki so dopolnile 40 let starosti zanima le še to kako in kdaj bodo lahko šle v pokoj.
Tisti, ki so bili v teh dneh tam, povedo še nekaj! Mnoge 45 let stare Murine delavke so videti stare, na daleč zgarane in ne posebno zdrave. Murine delavke so verjetno poosebljena podoba slovenske delavke, ki je vsak dan osem ur sedela za strojem, potem pa jo je cel »šiht« čakal še na njivi in zvečer še doma. In dokler je šlo, družina ni živela slabo. Tudi zato jih večina sploh ni razmišljala o tem, da bi kdaj lahko bilo drugače. In kako bi potem, ko ne bo več tako kot je bilo.
In tudi zato jih je večino tako zelo presenetilo, da takrat,ko bi sicer morale dobiti plačo, državne pomoči ni bilo. Pa saj so vendarle rekli, da bo! Ženske niso vedele, da denarna pomoč ni nekaj, kar bi država kar tako delila. Nihče jim ni povedal, da je vse ne bodo dobile. Da je pomoč namenjena le tistim, ki so  po kriterijih do nje upravičeni. Saj so vendar izgubile delo!
Murine delavke je spoznanje, da živimo v časih,ko se vsak lahko zanese le nase, na svoje znanje in na svojo iznajdljivost, obšlo. Verjetno so tudi zato sploh še vztrajale na delu za 450 evrov. In  tudi zaradi tega jim bo v prihodnje zelo težko. Ne glede na vse programe, ki naj bi prišli v Prekmurje, je dejstvo, da jih dela nihče ne bo ponujal. Nasprotno. One se mu bodo morale ponuditi. In same bodo morale paziti, da jih novodobni podjetniki ne bodo  opetnajstili  in izigrali. Ne bi bilo prvič. Ob takih kot so Murine delavke, so namreč v tej državi rasli tudi mojstri  za prelivanje državnega denarja v svoje žepe. Pa saj to vemo. Do sedaj jih je še vsaka oblast pustila prav lepo  pri miru. Če ne bi bilo krize, se niti največji ne bi znašli v preiskavah.

Evropska komisija je proti Sloveniji in še osmim drugim članicam sprožila postopek zaradi prekomernega  javnofinančnega primanjkljaja. Namesto dovoljenih 3 odstotkov, bo ta letos 5,5 odstotkov, drugo leto pa še  en odstotek več. Kriza je dotolkla večino držav EU. 11 se jih je v podobnem postopku znašlo že lani, naslednjih devet pa včeraj. Vse so se zadolžile preko vsem razumnih meja.

Slovenski politiki so vsakomur izmed nas naložili po 1000 evrov dolga. Vračali ga bodo še naši otroci.
Ko se kaj takega zgodi v domači kuhinji, družina sede za mizo. Najprej sešteje obveznosti. Obroke za posojila, elektrika, kurjava, voda, smeti. To pač moramo plačati, sicer sledi odklop ali rubež. Takoj odpovemo časopis, omejimo uporabo telefona in interneta. Pri elektriki, vodi in, če je mogoče, tudi pr kurjavi zapovemo varčevanje. Nakupi osnovnih živil postanejo premišljeni. Ostalemu se odpovemo.
Nikoli mi ni bilo povsem jasno zakaj po teh načelih ne more funkcionirati tudi državna blagajna. Jasno mi je, da država nekatere funkcije mora zagotavljati. Od nekdaj sem bila prepričana da zdravstva in šolstva, tudi policije in ne nazadnje vojske ne more kar prepustiti trgu. Tako, da bi tisti, ki ima, iz lastnega žepa kupil malo znanja, malo zdravja, malo policaja in še kako bazuko. A, če zaškripa, je tudi v teh dejavnostih treba paziti na vsak cekin. Predvsem pa je treba ugotoviti kaj je nujno in kaj morda tudi ni. Tako kot doma. Če je denarja malo, poskrbimo za preživetje. Gotovo se ne odločimo za gradnjo nove hiše in tudi o nakupu nove kuhinje ne razmišljamo, če nimamo niti za krompir.
A država očitno funkcionira po neki drugi logiki. Državna blagajna je v resnici vreča brez dna. Iz nje zajemaš tudi takrat, ko v njej ni več ničesar. Jemlješ in jemlješ, obljubljaš, deliš, investiraš, plačuješ. Nič ni treba razmišljati o tem ali bo za vse kar si nekomu obljubil, dovolj. Tudi, ko  ni gradiš neracionalne bolnišnice, nova ministrstva, protokolarne objekte kupuješ orožje in podobno.
V zadnjih letih smo iz vseh koncev in krajev poslušali trditev, da je Slovenija  bogata. Varčevanje se je zdelo nespodobno. Vsakogar, ki je omenil, da so morda, za naše razmere, socialni transferi preveč razkošni, je čakal linč. Danes Evropska komisija ugotavlja, da smo prav pri sredstvih za socialo najbolj pretiravali, veliko  premalo pa smo vlagali v razvoj. Veste kaj je ena večjih težav v tej naši Sloveniji tukaj in zdaj? To, da nihče, ampak res nihče ne ve, kje bi prihodnje leto lahko zaposlili teh 50 tisoč ljudi, ki so letos izgubili službo! Kaj šele tistih,ki bodo na trg delovne sile prišli na novo! V to, do sedaj iz tega žaklja brez dna, nismo  veliko vložili. Politikom je mnogo lažje  deliti socialne pomoči.. Tudi sindikatom je bilo lažje obljubljati nadomestila, višje plače in podobno, kot priznati, da delovna mesta na katerih ni mogoče zaslužiti več kot 500 evrov v tej Sloveniji nimajo smisla, ker s takim zaslužkom ljudje ne morejo preživeti. In tako so že v času debelih kraj, zato, da bi bili ljudji prepričali kako dobri so naši politiki, delalo neprave reči. In danes smo tam kjer smo. Pri rekordnem primankljaju. In spozanju, da tudi sedanja garnitura le gasi. Ker ,ko že gori  pač lahko le gasiš. In ni jih malo, ki verjamerjo, da bo tudi 100 milijonski interventni zakon za Pomurje le požarna straža na pogorišču.

In spet imamo afero. Novartis zato, da bi spravil v promet svoja izjemno draga zdravila, podkupuje tiste, ki imajo pri predpisovanju največjo vlogo. Gre seveda za zdravnike. In sprožil se je plaz zgražanj, začudenj in nejevere. Saj ne more biti res!

Z mano je tako kot z vami. Večinoma imam o zdravnikih s katerimi se sama, čisto zasebno in po potrebi srečujem, zelo dobro mnenje. Nikogar mi še nikoli v življenju ni bilo potrebno podkupiti za to, da bi pomagal meni ali komu od mojih. Prisežem. Kakšno rožo sem pa potem, ko je bilo vse mimo, tudi jaz že prinesla. Z veseljem in iskreno.
Sprenevedanje in čudenje ob zadnjih informacijah o Novartisu, ki da je za en dan v Dubrovnik odpeljal  svojce zdravnikov, je povsem nepotrebno. Predvsem me je zbodlo sprenevedanje predsednice zdravniške zbornice. Sponzoriranje potovanj- ki jim farmacevti pritaknejo še kanček navideznega izobraževanja-  je dejstvo. Pred nekaj leti - mislim, da v času ministrovanja Dušana Kebra - je četica zdravnikov ljubljanskega kliničnega centra odpotovala na safari v Kenijo. Tudi takrat smo imeli afero in tudi takrat je minila. Kot bo tudi ta sedaj.
Zdravniki imajo radi odročne in eksotične destinacije. Če je mogoče in, če
organizator za to poskrbi, radi s seboj odpeljejo tudi koga od svojih bližnjih. Včasih morajo letalsko karto kupiti, včasih niti ne. Stvar dogovora. Tudi jaz bi, če bi lahko. Vi ne bi?
Prav zdaj poslušamo podobne očitke iz državnega zbora. Vsi poslanci se takoj, ko so izvoljeni, razporedijo v različne skupine prijateljstva z določenimi deželami. In potem potujejo k prijateljem. Resnici na ljubo, gre za čisti turizem. Eni gredo v Indijo, kdo drug na Kubo, tretji  v Kanado, še posebej pogosto pa v Avstralijo. Branijo se s pojasnili, da stroške bivanja krijejo gostitelji. Mar res? Kdo pa jih bo kril, ko bodo ti isti vrnili obisk Sloveniji?
Navadni smrtniki vemo, da na tem svetu ni nič zastonj in, da se vse plača. Tudi farmacevti nikogar nikamor ne peljejo zastonj. Težava je v tem, da eni in drugi to počno na naš račun.
Tako poslancem kot tudi zdravnikom ta potovanja plačamo davkoplačevalci. Enim neposredno, drugim posredno skozi ceno zdravil.
Tako kot jih univerzitetnim profesorjem, ki tudi radi potujejo. Tudi oni morajo pridno zbirati raziskovalni denar zato, da si plačajo pot. Tudi ta denar je – vsaj v enem delu- davkoplačevalski.
Potovanj ni mogoče prepovedati. Od zapečkarjev ne bi imela nič politika, ne zdravstvo in ne znanost.
Problem ni le v zakonodaji in nadzoru, v bistvu je mnogo večji. Težava je v razkroju morale in etičnih vrednot. Časi so se tako zelo spremenili, da mnogim, ki imajo možnost, ni prav nič nerodno, če jih zalotijo z roko v tujem žepu. Prišli smo tako daleč, da nas večine ob vseh teh zgodbah ne preveva zgroženost, temveč zavist. »Zakaj oni lahko, jaz pa ne morem«??!!

Vsak prvi ponedeljek v oktobru se začne teden otroka. Letošnje geslo v Otroku v korist. Lepo!

V ospredju je prepoved nasilja nad otroki. Običajno to zahtevo, ki ji ni mogoče oporekati, spremlja kopica statističnih podatkov o fizičnem in psihičnem nasilju nad otroki. Tistem,ki so ga  deležni doma, tistem, ki ga morajo prenašati v šoli in tistem, ki ga mimogrede staknejo tudi  na poti v ali iz šole.
Časi se pač spreminjajo.
Včasih pač ena po zadnji plati mulcu, ki se je sredi trgovine vrgel na tla, ker mu mama ni hotela kupiti čokolade, ni bila nič posebnega. Celo narobe, saj se še vsi spomnimo kako pomilovalno smo jo gledali, če ni vedela kaj bi in kako naj malega vendarle spravi spet na noge. In se spomnimo kako  smo sami pri sebi brundali…če bi bil moj, bi že videl!
Tudi tega, kako zoprno je bilo iz šole domov prinesti podpis ali ukor, se še spomnimo. V mojih časih je prava drama sledila šele doma. Prepoved izhoda, 100 krat napiši- karkoli pač že, jutri se boš učiteljici javno opravičila pred razredom in seveda, neredko je priletela tudi kakšna  okoli ušes.
Časi se pač spreminjajo.
Imamo ničelno toleranco do nasilja, imamo pa tudi starše, ki svoje otroke med tednom komajda vidijo. Ne zato, ker jih ne bi hoteli, temveč zato, ker  jim zanje zmanjka časa. Vedno, ko zasledim pobude za to, da bi morali biti vrtci na voljo do poznih večernih ur, se vprašam zakaj so se tisti, ki to terjajo, sploh odločili za otroke.  Če mene vprašate je to tudi zanemarjanje otrok. Morda bolj boleče, kot je tista, ki jo na zadnjo plat položi ata, ki mu ni škoda časa za vsakodnevni sprehod z nadebudnežem. In predstavljam si, da toliko škode, kot jo lahko naredijo otroku starši, ki k učitelju ali ravnatelju  prihajajo z odvetnikom,  tista mama, ki  bo potem, ko ji bodo v šoli povedali, da je njen naredil nekaj zelo narobe, še sama mulca vzela v vzgojni precep, ne more nikoli narediti.
Časi se pač spreminjajo.
Prav je , da smo pozorni na naše otroke. Malo jih je. Pasti je danes več kot jih je bilo. Tudi v šoli. Doma, z vsemi računalniki, prezaposlenimi starši., še vedno zaposlenimi babicami, pa še sploh. A pri vsem je le treba ohraniti zdravo pamet in razum. To dvoje, vsemu napisanemu navkljub, ne zastara. Se mi pa zdi, da tu in tam koga le zapusti.
Prebrala sem, da bodo v nekaj francoskih srednjih šolah dijake,  ki ne bodo špricali, nagrajevali z denarjem. Vsak mesec bo razred dobil 2000 tisoč evrov. In še posebne nagrade, ki jih bodo potem lahko porabili za njim všečne tečaje in ekskurzije.
Meni se zdi, da smo že vsi skupaj rahlo trčeni. In ,da krepko izgubljamo kompas. Predvsem pa vedenje o vzgoji, dolžnostih in pravicah. Pravice dolžnosti ne morejo izničiti.  In obratno. Kateri zblojeni pameti sploh  pade na pamet podkupovanje otrok? Pustimo, da gre  za davkoplačevalski denar, gre za razvrednotenje, šole, učiteljev in znanja v celoti. Da greš v šolo le, če te zato posebej plačajo! Kot  bi šel na kak plačan  poskus! Saj veste, bom teden dni v brezzračnem prostoru, potem bodo pa dohtarji preverili, ali mi je vse skupaj pustili kakšne posledice! Samo upamo lahko, da so tako nori lahko le Francozi!

Nad glavami slovenskih davkoplačevalcev spet visi Demoklejev meč. V resnici ni eden, temveč jih je pet. In v resnici si ga tja nismo postavili sami, kot je to storil Demoklej, ki se je s tem, ko si je dva meča nastavil nad vrat, odvadil jecljanja in nekontroliranega trzanja z rameni, ampak so zanje- tako kot vedno- spet poskrbeli poltiki. O referendumih govorimo, seveda. V enem tednu so nam jih obljubili pet.

Enkrat sem že rekla. Sovražim referendume. Večina na katere so me do sedaj gnali, je služila izključno samopromociji predlagateljev. In edini referendum na katerega bi šla z veseljem, bi bil referendum o tem, da morajo stroške zanj – če ne v celoti, pa v dobršni meri - prevzeti pobudniki. Verjemite mi, da jih ne bi bilo dosti, Če sploh kakšen.
Saj sploh ni vredno naštevati kaj vse bi ti naši vrli politiki radi preložili  na našo grbo. Mi naj bi povedali  koliko lahko dajo za plače v javnem sektorju, kje  in kakšna naj bo meja, kako naj bo z otroci, ki jih v zvezo istospolnih partnerej pripelje eden od njiju, kakšne pokojnine bi in koliko so vredni sodniki. Če mene vprašate niti eno od teh vprašanj nima kaj iskati na referendumu, saj gre za strokovne, etične in moralne rešitve in pravice. Menda ja morajo ministrstva povedati koliko lahko dajo za plače, koliko naberemo za pokojnine, kje je ob upoštevanju mednarodnega prava meja in koliko naj zaslužijo sodniki, ki najbolje delajo, ko stavkajo. Kaj naj bi jaz imela s tem ali lahko nek otrok deduje ali ne po staršu, ki je zanj skrbel vse svoje življenje?  Skratka sita sem teh naših politikov, ki jim je figo mar za dobrobit ljudi in, ki jih v resnici skrbi le lastna zadnjica. Če bi Janšo in Žerjava res skrbela meja, bi se lahko zanjo malo bolj pobrigala v prejšnjem mandatu. Njuni stranki in onadva z njo sta imela štiri leta, pa se ni nič zgodilo. Če ju res tako skrbijo plače v javnem sektorju in sodniške še posebej, naj najprej pogledata koliko njunih še vedno z veseljem koristi enoletno nadomestilo plače bivših poslancev in ministrov. Ker to pač predpisi omogočajo.Ugotovila bosta, da tudi Gregor Virant, ki zdaj dan za dnem ugotavlja kako dober plačni dogovor je sklenil. A kaj, ko so se javni uslužbenci odločili izkoristiti čisto vse možnosti, ki jim jih predpisi nudijo in so zdaj dražji kot bi bilo nujno treba. Natančno tako kot on! In potem so tu še upokojencui. V njihove imenu pa Mateja Kožuh Novak. Zoper zamrznitev bi šli na referendum. Mateja Kožuh Novak je pamatna in razgledana ženska. Ona natančno ve kako funkcionira naš pokojninski sistem. Ona natančno ve, da letos za pokojnine zmanjkuje v pokojninski blagajni 150 milijonov evrov. Drugo leto bo primanjkljaj še višji. Ona natančno ve, da se Slovenci upokojujemo po povprečno 32-tih letih dela, pri svojih 59 letih. In ona natančno ve, da je to vsaj tri, štiri leta prezgodaj.  In ona seveda tudi natančno ve, da je ob takih povprečjih vsaj polovica tistih, ki so šli v pokoj še prej in s krajšo delovno dobo. In seveda tudi zelo dobro ve, da je v  državi, kjer je povprečna neto plača dobrih 900  evrov, povprečna pokojnina 550 evrov pravzaprav višja, kot bi, ob vsem prej povedanem,smela biti. Brez socialnih korektivov bi takšna niti pod razno ne bila. Le kaj bi v tej matematiki referendum lahko spremenil? Nič, le za nekaj milijonov revnejši bi bili!
Kako ob teh dejstvih preživetih, je eno najpomembnejših strateško razvojnih  vprašanje za strokovnjake. In politike. Če odgovora nimajo, naj pospravijo pisarne. S predlagatelji referendumov vred. Zaradi referendumov ne bomo niti za evro bogatejši. Nasprotno. Za okoli 20 milijonov revnejši bomo. Toliko nas bodo stali.