Majda Juvan

Kar težko razumem. Zadnji predlog arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško je star približno mesec dni. Razumljivo je, da ga opozicija ni sprejela z odprtimi rokami. Stroka in večina javnih osebnosti, ki se tudi sicer radi postavljajo s preudarnostjo, se je takrat odločila za– recimo temu- z razsodno zadržanostjo.

Tistim, ki so spremljali vse zaplete zadnjih let so gotovo ostala v spominu  opozorila naših in tujih pravnih  strokovnjakov, ki so nenehno opozarjali, da mednarodno pravo in sodna praksa  nista na naši strani. Tudi zato ne, kar pač v časih skupne države nismo razmejili morja, ker pač nismo vedeli, da bo to kdaj za Slovenijo tako pomembna kot se danes kaže, da je.
Hrvati to vedo. In, ker vedo, jim je jasno, da Slovenija mimo njih optimalnih rešitev zase ne more izsiliti. V zadnjih tednih je vendarle  že kazalo na nekakšno razumnost obeh strani. A potem je najprej začela oklevati Hrvaška. Spet.
Potem pa je počilo tudi doma.V zadnjih dneh so se oglasili nekateri vplivni posamezniki, ki so prej – ni mi jasno zakaj tako dolgo - molčali in se v reševanje tega spora niso vtikali. Bučar, Spomenka Hribar, Zdenka Cerar, tudi Miro Cerar mlajši so pomembne in vplivne osebnosti. Kako zelo pomemben je njihov glas, se kaže tudi v tem, da so se javnomnenjske ankete takoj po njihovi kritiki sporazuma obrnile proti njegovi sklenitvi in proti Borutu Pahorju. Dokler so vanj dvomili le tako imenovani desnosredinski razumniki in ljudska stranka, je bil deležen večinske podpore.
Vprašanje je ali bo, po novem odločni Pahor, trend uspel obrniti spet v svoj prid. Vprašanje je tudi kaj sploh še lahko naredi. V Sloveniji namreč po morebitni zavrnitvi tega sporazuma, ni več nobenega maneverskega prostora. Imamo namreč sklep Državnega  zbora, da nihče ne sme odstopiti niti od centimetra slovenskega ozemlja - pa karkoli že to na morju, kjer meje nikoli ni bilo- pomeni. Zaradi tega sklepa se je Slovenija odločila za blokado Hrvaške, s katero si je v EU pridelal sloves povzročiteljice težav, ki je ne gre resno jemati niti takrat, ko terja že dodeljeni denar za ceste, sloves članice zaradi katere se ne gre postavljati na glavo, če ji bodo Italijani pred nosom postavili plinske terminale in katere ne gre podpreti niti takrat, ko spet Italjani, terjajo brevinjetno vožnjo na Hrvaško.
Kaj, razen tega, da ne narediš nič in čakaš na ukinitev nacionalnih držav, je v teh razmerah mogoče pametnega narediti , mi ni jasno. Čas, ko bi morali, kot pravijo nekateri, z vojsko zavarovati nacionalne interese in je bil  pravi 25 junija 1991-tega leta, je zgodovina. Morda pa bi bilo prav, če bi ti, ki zdaj tako zelo glasno nasprotujejo arbitražnemu sporazumu, vsaj v nekaj stavkih le povedali kje oni sami vidijo možnosti za drugačno rešitev. Konec koncev kdo pa smo mi, nevedneži, nepravniki in nestrokovanjki, da  lahko sodimo- ene in druge. Vsaj kak argument nam dajte! Biti proti je enostavno preveč enostavno..