Majda Juvan

Desus je bil v koalicijskih vladah vse od  96-tega leta dalje. Takorekoč  je bil vedno jeziček na tehtnici.  Navzven je Desus pogosto izsiljeval svoje  koalicijske partnerje. Tu in tam ga pri tem niti določila koalicijske pogodbe niso pretirano ovirala. In, ker je na oblasti biti bolje kot v opoziciji, so stranke Desusu pogosto popuščale.

Desus se je meni vedno zdel bolj podoben sindikatu upokojencev kot politični stranki. Pa čeprav njeni najbolj  prodorni politiki niso upokojenci. V vsakem mandatu jim je uspel kak manever zaradi katerega so stranko upokojenci ponovno izvolili.
Enotno so delovali le navzven. Karel Erjavec je ob Janezu Janši gotovo naš najbolj  avtokratski predsednik stranke. Ugovorov ne trpi. Demokracija pa je nekaj kar je dobro predvsem za dodatek k imenu stranke. Tudi tisto glasovanje po vesti je nekaj kar se dobro sliši le, a v resnici v nobeni stranki ni zaželjeno. Tudi v Desusu so z navidezno samostojnostjo le manipulirali in strašili. Češ mi smo demokratična stranka in vsak glasuje po svoji vesti.
V zadnjih dveh mandatih je Desus predvsem Erjavec. Upora ne trpi. Tudi ob predlogu Gjerkeša nanj ni računal. Pretresen je bil tudi sam kandidat. Dejstvo, da je sin strankarske funkcioanrke, mu bo življenje še dodatno otežilo. In ga postavilo v podrejeni položaj do tistega, ki se je javno najbolj zavzel za njegovo imenovanje. Do Erjavca in posledično tudi do Pahorja. Kar gotovo ni dobra popotnica za novinca v visoki politiki in za nekoga, ki naj bi v teh kriznih časih v državo pripeljal veliko evropskega denarja. Težko je verjeti, da bo suverenost, ki je doma ne kaže, zmogel udejanjiti v Bruslju.
V načelu ni pošteno, da mu kompetnece odrekamo že v naprej. Lokalne samouprave nobena vlada ni prav resno jemala. Z resorjem so blažili koalicijske apatite. V resnici si sprememb nobena stranka tudi ni želela.
Slovenija je razdrobljena na desetine premajhnih in vedno bolj zadolženih občin, ki se preko svojih županov v DZ lotevajo prevelikih in predragih projektov, preširokih cest, razkošnih šol, igrišč in stadionov, zdravilišč in kdo bi vedel česa vsega še, kar vse  naj bi za vedno postavilo spomenik temu ali onemu županu in njegovi stranki. Očitki, da je za vse kriva Ljubljana, ki, da jim ne da dovolj, jih ohranijo v sedlu. Dolgove bodo vračale še mnoge prihodnje generacije.
Za večino državljanov je včerajšnja Gjerkeševa izjava, da bi nam zadoščale tri pokrajine in, da je Slovenija preveč razdrobljena, skorajda olajšanje. Tisti,ki polnimo proračun vemo, da nas vsak nov in nepotrebni administrativno birokratski aparat veliko stane. A žal ima tistih 90 tam v Državnem zboru povsem drugačne račune. Njih to kaj moramo mi plačati ne skrbi pretirano. Čim več plačamo, več lahko delijo med svoje. Tako pač je. Žal so se v vseh teh letih naši politiki hudo razgalili. In novih in drugačnih ni na vidiku.
In kaj ostane Gjerkešu? Dvoje. Ponižna pohlevnost in z njo dolgoživost ali pa trdo delo in pokončnost in z njo negotovost. Če ima za to zadnje več energije in moči kot je je imela njegova predhodnica, bomo šele videli. Z znanjem bo pa že kako. Saj se ponaša z doktoratom. Erjavec ga nima, pa se je lahko v mesecu prelevil iz strokovanjak za Patrije v  poznavalca odlaganja odpadkov.