Majda Juvan

Bolj malo je let, ko v samostojni Sloveniji nismo doživeli uporov ljudi v belem. Če že stavke ni bilo, so bile pa vsaj grožnje z njo.V četrtek bodo stavkali koncesionarji. Kakšnih 120 jih bo za dve uri zaprlo svoje ordinacije. Razlog pa je tak kot vedno, ko se oglasijo zdravniki. Denar.

Lani so se mize na občinah in  ministrstvih  šibile pod prošnjami za zdravstvene koncesije. V zdravstvenih domovih so bili plat zvona. V enem niso imeli več pediatra, v drugem so zapirali zobozdravstvene ambulante, v tretjem so ostali brez ortodonta, v četrtem ni bilo ginekologa. Takorekoč ga na primarni ravni skorajda ni bilo zdravnika, ki si ne bi želel dobiti koncesije. Prednjačili so  zobozdravniki, a tudi splošni zdravniki  so bili prepričani, da bi jim bilo bolje, če bi šli na svoje.
Zobozdravniki  nekoncesionarji pa so nasploh že prava redkost. Ker smo v zobozdravstvu že vajeni  plačevanja neposredno iz žepa,  so lahko v svojih ordinacijah  po zaključku koncesionarskega dela, delali za samoplačnike. Pri zobozdravnikih so vrste tako dolge, da nas večina protetične usluge plačuje neposredno iz žepa. Ne morete nekaj let hoditi brez zob. Nadzor je pokazal, da so kdaj vse skupaj tudi malo pomešali. A hujšega jim očitno ni bilo.
Zdaj pa tak revolt! Država, da jih bo spravila na kant, slišimo!
V Sloveniji je skupno 1289 koncesionarjev. Samo trije so do zdaj vrnili koncesije, kar je zanemarljivo. Ker sicer zdravnikov  primanjkuje, razlog gotovo ni strah , da bi ostali brez dela. Bo že moralo biti kaj drugega.
Samostojnost ne  pomeni le načina dela, temveč tudi vpliv na zaslužek in ostanek zaslužka.
Koncesionar dobi za delo nekaj manj kot 100 tisoč evrov. Premalo, pravijo! Predvsem. ker morajo ob svoji, zagotavljati še plačo medicinski sestri in čistilki, kot smo slišali včeraj. Seveda pa  se mnogi tudi znajdejo. Pogodbene zaposlitve, pomoč že upokojenih sester, na uro najetih čistilk in podobno so prej pravilo kot izjema. Saj vemo Slovenci smo znani po iznajdljivosti.
A, da ne bo pomote, tudi jaz mislim, da bi se račun moral iziti tudi, zaposliš potreben kader, tudi, če plačaš vse davke in  če vse svoje bolnike, ki to potrebujejo, pošlješ v laboratorij. Ali se pri malo manj kot 100 tisoč evrih na koncesionarja račun izide ali ne, pa ne vem. Lani, ko so dobili več, je bilo lažje. Toliko kot predsednica zdravniške zbornice ali pa kak direktor zdravstvenega doma, zdravnik, ki se vozi kje tam po haloških bregeh, gotovo ne zasluži. Pa je za svojega bolnika  dragocenejši kot sta prva dva. In vsi trije omenjeni zajemajo iz istega žaklja. Tistega, ki ga polnimo davkoplačevalci.  Da nam letos ne gre najbolje, je znano. In mnogi so še precej bolj na tesnem kot zdravniki. Tudi zato, ker jim nikoli ni šlo tako dobro, da bi lahko kaj prihranili. V takih razmerah razumevanje za tiste, ki rečejo, kaj me briga, jaz pač hočem, pa pika, ni veliko.